/ 

O negi odnosa

Jasna Lasja – Chimamanda Ngozi Adichie – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Chimamanda Ngozi Adichie: Ljuba Ijeawele: feministični manifest v petnajstih predlogih Prevedla Špela Vodopivec. Zbirka Angažirano: UMco, Ljubljana, 2022. 

Ena osrednjih gostij letošnje Fabule, nigerijsko-ameriška pisateljica, feministka in aktivistka Chimamanda Ngozi Adichie (1977), ki je s svojimi tremi romani Škrlatni hibiskus (2003), Polovica rumenega sonca (2006) in Amerikanka (2013) – vsi so prevedeni tudi v slovenščino -, dosegla izjemen odziv tako kritiške kot širše svetovne javnosti, je v okviru teoretičnega dela festivala v Cankarjevem domu govorila o ranljivosti, ki jo posameznik občuti ob izgubi bližnjega, o odtujenosti, ki se je razrastla med pandemijo ter o razlikah med kulturami in spoloma, ki še vedno preveč posegajo v družbeno in intimno življenje 21. stoletja. V Ljubljano je prišla z namenom predstavitve svoje doslej zadnje knjižice z naslovom Zapiski o žalovanju (2021), ki je v okviru Fabule izšla tudi v slovenskem jeziku. V njej je avtorica razgrnila svoja občutja in razmišljanja ob izgubi ljubljenega očeta Jamesa Nwoye Adichieja (1932-2020), se dotaknila svoje številne, po svetu razpršene družine in zgodovine Nigerije, predvsem igbojske kulture, ki ji pripada.

Teme, o katerih avtorica neredko razpravlja na različnih odrih sveta, so stalnica njenega pisanja. Pogosto opozarja, da kot feministka ni feministična pisateljica in da jo bolj kot rasne razlike jezijo razlike med spoloma. V zvezi s feminizmom je razen odmevnega TED predavanja izdala tudi esejistično delo Vsi moramo biti feministi (2014), v katerem podčrtuje potrebo po feminizmu v sodobnem času povsod po svetu. Delu je leta 2017 sledila drobna, neleposlovna knjižica z naslovom Ljuba Ijeawele: feministični manifest v petnajstih predlogih. V njej je Adichie podala pisni odgovor prijateljici iz otroštva, ki jo je ob rojstvu hčerke pobarala po napotkih, kako deklico vzgojiti v samostojno, močno in moškemu delu sveta enakovredno žensko. Pisateljica je svoje ideje strnila v petnajst predlogov, ki se ne berejo le kot manifestno besedilo o s feminizmom podprti vzgoji neke deklice, temveč opozarjajo na življenjske okoliščine, v katere je vpeta sodobna ženska tako na vzhodu kot tudi v zahodnem svetu.

Delo se vsaj na začetku bere kot še eden izmed nepreštevnih novodobnih priročnikov o tem, kako vzgajati, razumeti, podpirati in opolnomočiti deklico oziroma mladenko na njeni poti v močno, neodvisno, čustveno inteligentno in modro žensko, da bi živela kar se da polno, zdravo in srečno življenje. Od splošnih nasvetov avtorica v nadaljevanju nemalokrat prehaja v specifičnosti igbojske kulture oziroma kulture rodne Nigerije in se s spomini vrača v čas njenega otroštva, zaznamovanega, tako Adichie, s kolektivnim duhom strogega uokvirjanja in usmerjenega pričakovanja bodočih žená. Žená kot predvsem prijaznih, ustrežljivih in samozatajevanih soprog in ne kot samostojnih, izobraženih, močnih in negovanih žensk.

S primeri iz stvarnega življenja prepoznavna zagovornica pravic žensk podčrtuje svoje esejistične-osebnoizpovedne predloge, da s tem doseže prepričljivejši in daljnosežnejši učinek. Razpravlja o tako rekoč vsem, kar pritiče ženski; o gospodinjskih opravilih, javnem življenju, službi, partnerskih odnosih in odnosih v širši družini, materinski vlogi, izobraževanju, branju, športu. Pri tem poudarja, da razlike med spoloma še vedno v marsičem hromijo ženski del populacije po svetu, pri čemer podčrta tudi razlike med sprejemanjem močnih in vplivnih moških ter močnih in vplivnih žensk, kjer so slednje razumljene kot rariteta in, tudi s strani žensk, nemalokrat zavračane. Posebej izpostavi odnos mlade mame do njene nove vloge, in do sebe.

Rdeča nit dela so avtoričina razmišljanja oziroma nasveti, kako gojiti do hčerke skozi vsa njena obdobja ljubeč, iskren, spoštljiv in lep odnos, v katerem naj bo prostora za pogovore o vseh témah, ki bodo deklici prišle naproti; o ljubezni, spolnosti, zakonu, drugačnosti, odnosu družbe do temnopoltih, laseh itd.

Večkrat se dotakne pojma zakonske zveze oziroma konstrukta, ki je v kulturi, iz katere izhajata tako piska kot naslovljenka, še posebej neenakopraven. »Nikoli ne govori o zakonski zvezi kot o dosežku«, naroča prijateljici. »Najdi načine, kako ji boš jasno pokazala, da zakonska zveza ni niti dosežek niti nekaj, k čemur bi morala vdano stremeti. Zakon je lahko srečen ali nesrečen, ni pa dosežek.« Pri tem opozarja na strašansko neravnovesje, ker družba predstavlja zakon kot institucijo, ki je mnogo bolj pomembna za žensko kot moškega. Ohranjanje neuravnoteženega odnosa pa vodi v žrtvovanje žensk, ki se v različnih delih sveta različno manifestira.

Adichie spregovori tudi o nevarnosti nepravega feminizma, ki ga imenuje »lahki feminizem«. Ta je po njenem mnenju zaskrbljujoč zato, ker v svoji srži še vedno razume žensko kot neenakovredno moškemu. Slednji so po naravi superiorni, vendar je od njih treba pričakovati, da bodo »z ženskami lepo ravnali«. Gre za idejo pogojne enakosti žensk, ki je po Adichijevi »nepristna, popustljiva in obubožana ideja. S feminizmom je tako kot z nosečnostjo. Ali si ali pa nisi. Ali verjameš v popolno enakost moških ali pa ne.«

Avtoričini predlogi so vseskozi praktični in na primerih ponazarjajoči, ponekod nežno ljubeči, spet drugje skorajda zapovedujoči, na pogled morda zahtevni in številni (ni naključje, da jih zaključi s: »Te boli glava po vsem tem branju? Oprosti. Drugič me raje ne vprašaj, kako vzgojiti hčerko v feministko.«), pa vendar iz njih veje močna želja po preobrazbi sveta v razumevanje in nego spoštljivega ter enakovrednega odnosa do žensk, ki se mora začeti že v njihovem najzgodnejšem obdobju. Razmisleki, ki naslavljajo tako ženske kot moške vseh delov sveta, ki se jasno zoperstavljajo slehernim neenakovrednim spolnim politikam ter praksam in ki nagovarjajo k ureditvi pravičnejšega, polnejšega in lepšega sobivanja.

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Jasna Lasja – Chimamanda Ngozi Adichie – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.