Vešči premeščevalec besed

Dolgočasno je pisati avtobiografijo, saj vnaprej poznaš vsebino vse do zadnje pike.

A. Berger: Vicmaher

Torek, 12. maja

Vnovič – a tokrat že v dokončni knjižni obliki – preberem Aleševo najnovejše prozno besedilo Vicmaher, ki mi ga je prijatelj s prijaznim posvetilom »… Z upanjem na svetle ure/iz gorenjske klavzure« pred dnevi poslal iz samoosame na blejski Gmajni, kamor se je bil s svojimi občutljivimi pljuči umaknil pred epidemijo koronavirusa. Vnovič pravim zato, ker mi je rokopisno verzijo teksta avtor poslal v prijateljsko branje (s prošnjo za morebiten komentar, kritično misel, sugestijo) že pred slabim poldrugim letom. Takrat sem mu bil svetoval nekaj manjših rezov in krajšav ter tu in tam predlagal za spoznanje drugačen razpored gradiva po posameznih razdelkih; večinoma je moje pripombe upošteval, nekaj malega besedja pa se mu je odsihmal pa do knjižne izdaje vendarle še pritaknilo.

Aleš Berger je zbirko spominskih utrinkov, poetičnih vinjet, sprotnih dnevniških zapiskov, mimogrednih impresij, šegavih življenjskih modrosti, duhovitih domislic, hudomušnih aforizmov, iskrivih besednih iger in slogovnih umetnij, nostalgično obarvanih skic nekdanjih dni in pikrih observacij na rovaš današnjega bivanjskega mrgolenja – z vselej poudarjeno avtoironično noto in tenkim posluhom za črnikast, mestoma do absurda prignan humor – posrečeno podnaslovil z oznako Opilki. S to kvalifikacijo je svojemu pisanju zavestno, modro in dostojanstveno vnaprej odvzel nimb globokoumniške pretencioznosti in leporečniške precioznosti, se kot pisec odrekel velikopoteznim literarnim in modroslovnim ambicijam in svoje pisanje diskretno in pohlevno umestil v kategorijo robnih opažanj, inteligentnih fusnot, iskrivih miselnih odzivov in spontanih, ne enkrat tudi čustveno vzdraženih reakcij in refleksij na vse tiste drobne vsakdanje pripetljaje, doživljaje in dražljaje, radostne dogodke in sitne nevšečnosti, tiha upanja in neljube spodrsljaje, zanosne sanje in grenka razočaranja, na vse tiste bleščave utvare in mačkaste streznitve torej, iz katerih je stkana mnogoplastna in živopisna preja našega vsakdanjega življenja in je ukrojen vzorec naše temeljne človeške kondicije. Ne išče tedaj zadnjih resnic, ne deli apodiktičnih sodb in ne vsiljuje dokončnih spoznanj, na daleč se ogiba moralističnih naukov in vzvišenega dociranja, ne postavlja kánonskih pravil, marveč skromno in vestno pobira opilke izpod brusilnice življenja, marljivo nabira in skrbno izbira ter v bleščavo ogrlico niza okruške svoje intimne človeške izkušnje, pazljivo lovi robne odbleske čudeža biti, tankočutno prestreza odmeve zamolkle govorice minevanja, skozi tajni labirint duše in telesa po prstih sledi zamotanim meandrom v večnost odtekajočega časa; marno beleži in sestavlja korespondence in sozvočja besednih zvenov in pomenov, se hudomušno poigrava z dvoumnostmi in paradoksi jezika in govorice, s prizanesljivim nasmehom in nagajivim pogledom (kajkrat tudi na lasten račun) zapisuje in duhovito komentira drobna nehanja, abotnosti, nemarnosti, poniglavosti, zatajitve in nehotne spodrsljaje na zmuzljivem podiju naše nezanesljive človeške usode.

Vendar Vicmaher ni – kot bi se nemara zdelo na prvi pogled – poljubni nabirek iskrivih domislic in življenjskih modrosti, naključno napaberkovanih stilističnih umetelnosti in mojstrskih pesniških sentenc, sarkastičnih filipik in samokritičnih uvidov, bistroumnih paradoksov in ošpičenih bistrcev, nostalgičnih mladostnih spominov in dvoumnih erotičnih memoarov. Narobe, sestavljen in strukturiran je po natanko premišljenem konstrukcijskem načrtu in razpet v razviden dramaturški in narativen lok, ki se pne od uvodnih (samo)premislekov o naravi pisanja vobče – in še posebej o zankah in pasteh avtobiografske memoaristike (ki ji knjiga v svoji temeljni tematski naravnanosti in žanrski intonaciji vendarle pripada) –, prek ganljivih poklonov pokojnim prijateljem, pa hudomušnih, mestoma celo žgečkljivih pomežikov in namigov na vse prej kot enolične ljubezenske izkušnje, prek oniričnih ekskurzov v slutenjske, fantazijske in izmišljijske pokrajine jezika, vse do sklepnih izmodrenih in odčaranih soočenj z lastno minljivostjo ter – naposled, v zaključnem akordu – do spominske vrnitve domov, v trpko sladki raj zgodnjega otroštva na ljubljanskem morostu. Čisto nazadnje knjiga nekolikanj elegično izzveni s sestopom in vrnitvijo na trda in siva tla sedanjosti: naš pisec po dolgem spominskem romanju za lastno izmikajočo se podobo nazadnje naleti na grob vseskozi odsotnega in modianojevsko »izgubljenega« očeta, zagonetnega vicmaherja, ki je s svojo izmuzljivo eksistenco in bizarnim vzdevkom dal knjigi ravno prav ambivalenten naslov.

Na začetku Vicmaherja so potemtakem besede, pisava, premislek o tem, kaj pomeni pisati, v črke preliti svojo življenjsko izkušnjo. Pisati o čem in kako? Iz perspektive današnjih zrelih let pisec filozofsko ugotavlja, da za svojo pisavo potrebuje vse manj besed, čedalje manj opisov, predvsem pa nobenih pridevnikov: »Govoriti enostavno, a ne brezbrižno. Izurjeno, ne pa nečimrno. Preobjedel sem se pridevnikov. Kot presladkih omak. Izpljuniti, še več.« Zrelejši kot je, bogatejša kot je njegova zapisovalska izkušnja, obsežnejši kot je njegov opus, močneje in dosledneje teži k zjedritvi izraza, k askezi vokabularja, k zgostitvi misli, h kratkim, jedrnatim povedim, h klenemu, okleščenemu stilu, k zgovornejšemu redkobesedju. Zato so njegovi stavki kratki, opisi skrčeni na podobo ali dve, ugotovitve strnjene, pogosto sežete v eno ali dvovrstične odstavke. In ne enkrat se zdi, da se prozna pripoved neopazno prelije v pesniško dikcijo, v čvrste kristale strnjene misli, da slike tu in tam zažarijo in se artikulirajo v jeziku čiste poezije (»Ko pozebe spomin, skopni navdih.«).

Uvodnemu avtopoetskemu diskurzu o metodi, samopremisleku o pripovednem slogu sledi razdelek o staranju, zbirka s trpkim humorjem začinjenih maksim, domislic, spoznanj in hudomušnih opažanj o tem, kako se je našemu piscu življenje na tihem, skoraj neopazno prevesilo v drugo polovico, v seniorska zrela leta, ko »čim starejši si, tem manj ljudi vé, da si sploh živ«. In vendar se, vitalist neugnani, na pragu tretjega življenjskega obdobja niti najmanj ne prepušča samosmilečnemu svetobolju ali starčevskemu nerganju nad kruto usodo vsega živega, narobe, njegov odgovor biološkim zakonitostim je značilno bergerjevsko kremenit in duhovit: »Dostikrat jo je peljal v vozičku, vnučko malo./Zdaj ona njega./Kdaj pa kdaj./(In pleničke tudi.)«

Šegavim zgodam in nezgodam o staranju sledi ganljiv, čustveno intoniran razdelek, posvečen pokojnemu soimenjaku, pesniku in sodrugu Alešu D. Pisava se v soočenju s pretresljivim šokom prijateljeve prezgodnje absurdne in nedojemljive smrti, s presežnim dogodkom tedaj, ki je onkraj človekove tostranske izkušnje, na lepem spremeni: zmehča in razpusti se v prosojne in nežne podobe sanj, v govorico domišljijske fantastike, ki s svojo onirično razvezanostjo in poetično zrahljanostjo na paradoksalen način iz elegičnega komemorativnega somraka izklicuje svetlobo in žar mladostnega in razposajenega življenja pesniške boeme. In kot spoštljiv hommage Aleševim manom se zvrsti še nekaj kratkih subtilnih sanjskih utrinkov, spominskih pomežikov na lastno literarno zorenje, zapisano francoskim nadrealistom in njihovim »avtomatskim« prepisom sanjskih podob; taka sta, denimo: »Kašča časa, praha sanj« ali: »Ime vrat je tajnopis rože«.

Za sanjskimi podobami srečevanj v svetu senc in duhov pride v gibki, organski dramaturgiji knjige na vrsto nekaj sočnih in žmohtnih alinej, posvečenih ženskam, ljubezni, poželenju, erotični gnanosti za užitkom in pozabo v naročju volhkega in voljnega ženskega telesa. In spet bi v teh začinjenih ljubavnih krokijih zaman iskali sentimentalno zdihujoče spomine na dame, ki so se sprehodile skozi piščevo življenje, tudi lascivnih namigov ali žgečkljivih podrobnosti se to čutno žehteče poglavje skrbno ogiblje, zato pa je v njem toliko več duhovitih besednih variacij na témo erotične sle, hudomušnih aluzij na zadrege, nesporazume in kratke stike med ljubimcema, šegavih poklonov čutnim muzam erotizma. Pa si nič ne prizanaša, naš nagajivi kronist dražljivih ljubavnih avantur in dogodivščin, narobe, s pikrim samoporogom odkritosrčno niza prizore svojih spodletelih osvajanj, razdrtih zvez, odčaranih utvar in izjalovljenih pričakovanj, vmes pa kot pridatke žlahtnih začimb tu in tam subtilno natresa ščepce »življenjskih modrosti«, »večnih resnic«, »globokih spoznanj«, »duhovitih opomb« o poteh in stranpoteh ljubezenskega čustva, o skritih plateh dražljive in begotne, enkratne in večno trajajoče dvoumne erotične igre med moškim in žensko. Vendar, pozor: Bergerjevih okroglih izrekov, maksim, spoznanj, domislic, pikantnih poant in nemalokrat zajedljivih ugotovitev in opomb na rovaš ljubezenskega poželenja nikoli ne gre jemati preveč zares in dobesedno: več kot enkrat gre v njih predvsem za iskrive besedne izmisleke, za bistroumne nesmisle in jezikovne paradokse, za nezajezljivo veselje do sproščene in poredne igre z jezikom, za užitek v slogovnih vragolijah in pomenskih zasukih, ki so ena najizrazitejših odlikovanih značilnosti pričujoče knjige. Prgišče slikovitejših primerov: »Z metrom zamere ga je premerila, zadnje razmerje.« »Bila sta si daleč preblizu, da bi ostala skupaj.« »Prevečkrat se mu je zgodilo, da je prespal pri neprebujeni ženski.« »Odpel ji je krilo in vzkrilil med njenimi nogami.« …

In nato spomini na izkušnjo gledališkega kritika: nedolžni zbadljivi posmehci na račun igralcev, režiserjev, prevajalcev, kritiških kolegov, mimogredni krokiji, v nekaj hitrih potezah skicirani, včasih tudi malček hudobni portreti nekaterih znanih osebnosti s in izza slovenskih odrov, tudi kakšna pikra opomba na lasten rovaš… Pa še šopek zabavljivih robnih zapisov o književnem ustvarjanju, duhovitih opazk o zmotah in slepilu samooklicanih literarnih veljakov, snopič strupenih bodic na račun pisateljskih in založniških kolegov, znancev in bivših prijateljev, ki so se tako ali drugače izneverili klicu svojih muz in se pustili zapeljati lesku denarja, slave ali položajev. Do teh zna biti naš pisec tudi neprizanesljivo strog: »Njeni visoko doneči stavki so bili večinoma prav pritlehni« ali: »V svojih sestavkih se je rad spogledoval z minljivostjo življenja. Dokler ga ni spregledala«; še raje pa je blag in prizanesljiv: »Stari prijatelji, odkar so klasiki, ne podarjajo več svežih izvodov svojih knjig« ali: »Navzven je bil zgrajen, navznoter pa sesut.«

Kot nekakšna ločila med posameznimi tematskimi razdelki so v knjigi sporadično posejane strani s kratkimi sentencami, iskrivimi domislicami, duhovitimi besednimi igrami, slogovnimi bistrci, vajami iz presenetljivih zvočnih in pomenskih možnosti in inačic pisave, v katerih avtor uživaško prakticira svojo naklonjenost jezikovnim protislovjem in govornim preobratom ter neutajljivo veščino v vsakršnih slogovnih umetnijah; ne gre seveda pozabiti, da je Aleš Berger izurjen veščak v prevajanju enega največjih mojstrov stilistične obdelave in nadgradnje knjižnega besedja, nenadkriljivega jezikovnega čarodeja, matematičnega genija in sopotnika francoskih nadrealistov, Raymonda Queneauja! Nič čudnega tedaj, če se med vijuganjem po labirintih besedja in stavčja rad prepusti jezikovnim fantazijam, govornim umetnijam in besednim čarovnijam, ki se sučejo okrog žlahtne kapljice: »Tudi kadar ne pije, kašnega zvrne,« in kajpak zapeljivih ženskih fatalk: »Štiri ase/je imela v ognju/in več želez/v rokavu.«

V tematski sklop besednih paradoksov in pomenskih čudes, ki se porajajo iz trkov med črkami in glasovi, sodijo tudi duhovita poigravanja s tipkarskimi napakami (tiskarskim škratom). Koliko zabavnih nesmislov in presenetljivih pomenskih zasukov se v Aleševi domišljiji in pisavi rodi iz drobnih, na videz nedolžnih pisnih pomot (»Napotnica za jubilej, napitnica za onkologa.«)! In žlahtni konservativec si kakopak ne more kaj, da ne bi svojega ostrega jezika obrusil tudi nad robatostmi današnjega žargona pravšnjosti, da ne bi bridko ošvrknil sodobnega feminističnega novoreka, negodnega in žaltavega sadu tako imenovane politične korektnosti: »Za dosledno upoštevanje ženskih krot./Za enakopravno odštevanje genskih kvot./Za enakovredno zaštopanost ženskih kvot.« Posebej častno mesto v tej kovnici bistroumnih nesmislov, ki se porajajo iz nevsakdanje, naključno napačne ali hoteno sprevrnjene rabe pravopisa, zasedajo – po mnenju pisca teh vrstic – kratki kupleti, zabavne dvo- ali večvrstičnice v rimah (ali Alešu tako ljubih asonancah), zbrane v ciklusu Skice s koncerta, ki se zaiskrijo iz beline knjižnih strani kot najčistejši pesniški kristali, kot preciozne plesne figure iz rondoja kakšnega lahkotnega Rameaujevega menueta iz osemnajstega stoletja (»Najbolj se v spomin mi vtisne/beli gleženjček harfistke.«).

Piščeva blaga distanca do lastne življenjske in literarne snovi (in njenih v književne like sublimiranih junakov) in njegov izmodren pogled na prehojeno pot nemara nikjer ne prideta bolj do izraza kot v razdelku nekoliko daljših zapisov, skorajda že črtic ali vinjet, v katerih kliče v spomin bežna srečanja s prijatelji, znanci, compagnons de route, z brati po peresu ali v ljubezni do vsakršnih življenjskih radosti. In spet nobene melanholije ali, bognedaj, jadikovanja za minulimi trenutki opoja ali potrtosti, ne, le diskretno nostalgičen odmik, nekoliko vzvišen pogled, uprt z vzpetine zrelih let, pretkan s sproščenim humorjem, ki mu ga nudi veselje s pisanjem, užitek v pisavi, ta dragoceni barthesovski le plaisir du texte. Enako velja za spominske impresije z blejske Gmajne, ganljive poklone tesnobnim in omamnim trenutkom samote v dvoje z ljubljeno deklico: »Ušla mi je beseda, ki sem jo pestoval, hodeč v temi po tisti travi. Kresničica moja, te še kdaj uzrem?« Kapljica grenkega otožja – vendarle! – v kupo sladkega opoja nad besedjem.

In nato nekaj strani samokritičnih zabeležk in mestoma sarkastičnih impresij iz časa okrog podelitve najvišje nacionalne nagrade za življenjsko delo: upravičen ponos, neprikrito zadoščenje ob zasluženem priznanju za vrhunski prevajalski donesek, pa tudi dve, tri pikre pripombe k togo zapetemu uradnemu ritualu in nadležnemu medijskemu pompu ter nekaj duhovitih bodic na lasten rovaš: »Življenjsko delo: na spisku mojih povabljencev sta dve soprogi in dva plus dva sinova.«

V naslednjih razdelkih se lahko muzamo ali mrščimo ob neke vrste lapidarnem, spontanem, aforistično zgoščenem in pomensko poantiranem osebnem dnevniku, marnem beleženju intrigantnih, tako ali drugače izstopajočih trenutkov, ki mečejo zdaj senčno pritajeno, zdaj živobarvno sijočo, največkrat z žlahtnim humorjem prežarjeno luč na premerjeno življenjsko pot, na posebej izstopajoča doživetja in odlikovane bivanjske izkušnje. Pod Bergerjevim peresom se ob še tako neznatnem kamnu na poti nenehno krešejo iskrice duha, utrinjajo očarljivi miselni bistrci, ki tudi najbolj vsakdanjim trivialnostim in pritlehnim žovialnostim podarjajo žlahtnost in pregnantnost pristnega doživetja, tehtnega spoznanja ali vsaj opomnje vredne begotne impresije. Pa bodi da gre za spominske drobce s snemanja televizijskega dokumentarca o Karmeli Kosovel (misli o večnem tujstvu umetniške duše v svetu), za potopisne vtise in fusnote z enotedenskega bivanja v Parizu, kjer po ulicah, trgih, mostovih, cerkvah, muzejih, galerijah in bulvarjih s (podpisanim) sopotnikom iščeta sledi izgubljenega časa, lovita lastni senci izpred štirideset in več let in odkrivata, da se je mesto povsem spremenilo in hkrati ostalo isto, bodi za radostne spomine na arležanski prevajalski center, kamor je leta in leta hodil mojstrit svojo prevajalsko žilico in veščino in se odondod vračal s svežnji rokopisov in kasneje disket, ki so hranili dragoceno snov v materinščino prelitih francoskih književnih umetnin. Med slednjimi ima zagotovo posebno mesto Apollinairov pesniški opus, orgiastičen izbruh zapriseženega modernista, jezikovnega hedonista, ki je v sebi tujem jeziku izklesal enega najveličastnejši spomenikov moderne poezije in francoščino popeljal v krajine skrajnega, komaj še izrekljivega čutnega opoja in sublimne ekstaze (med enim zadnjih obiskov prevajalske rezidence v Arlesu je Aleš na novo prevedel – tokrat v integralni verziji – Guapove Alkohole). In prav tam, v sončni Provansi, medtem ko prevaja Prévertove Besede, ga – po tolikšnem opusu najbrž povsem upravičeno – obide temna in resignirana misel, da je nemara prišel na konec prevajalske poti, da je mogoče izčrpal svoj vodnjak navdiha, da se je upehal pri najdevanju in izumljanju originalom adekvatnih čarnih besed in z izvirno melodijo ubranih tonov, in se mu zapiše: »Toliko besed so mi pobrala leta, da ne morem več prevajati tujih stavkov. Ostaja le obubožani, oskubljeni jaz.« A je res tako, ko prideš enkrat na vrh? Ti zares zmanjka besed? Te je res z vsako besedo manj, kot pravi pesnik?

In v tem malce v usodo vdanem, samozatajnem, za kanec molovskem razpoloženju se mu misli za hip pomudijo ob spominu na pokojnega sošolca, kvartopirskega kompanjona in šahovskega partnerja, veseljaškega tovariša Iztoka. Ko zdaj nekdanja zvesta četverica prijateljev meče tarok karte le še v troje, pripovedujejo Aleševi toplo zveneči, z blagim ganotjem prežeti stavki, njihova misel ni ne bridka ne otožna, narobe, spomin na rajnega druga jih dela milejše, spravljivejše, modrejše. Koliko skromnejši in ponižnejši je človek na stara leta, ko si je s svojo končnostjo tako rekoč na ti!

Ob spominu na preminulega prijatelja se v piščeve misli in stavke trajneje naseli trpka misel na lastno minljivost, vse več besed namenja zavratni bolezni, ki se mu je kot pika, pičkica pritihotapila v pljuča, kot vse verjetnejša mogočost se iz ozadja knjižnih strani zamolklo oglaša smrtni pripev. Intonacija prej klenih trditev in izjav postane naenkrat bolj pritišana, zmehčana, elegično otožna, molovsko ubrana v adagio tempu, nekdanjih apodiktičnih trditev in iskrivih duhovitosti je vse manj in manj, prej jedrnate in odrezave povedi se prelivajo v lirično plahe in vprašujoče, negotovo tipajoče observacije, prizanesljive in z usodo sprijaznjene komentarje in streznjena, odčarana spoznanja o krhkosti in begotnosti življenja. In vendar: »Življenje je dosmrtno, smrt doživljenska«! Zajedljiv humor in šegava distanca do svoje človeške nebogljenosti našega neugnanega častilca življenja ne zapustita niti v trenutku, ko se znajde iz oči v oči z lastno ranljivostjo in končnostjo: naslednje strani Vicmaherja so znova radostna himna življenju (tudi v njegovi paradoksalni absurdni popolnosti), se vnovič odpro za čarno poigravanje s čudežnimi zveni in pomeni slovenskega jezika, so spet posvetno svetišče za pesniški – se pravi: svéti – obred priklicevanja iz teme v svetlobo.

In se znova ozre nazaj, naš posvečeni svečenik boga Jezika, žrec Besede, ki je na začetku vsega, z navihanim pogledom in s kancem zadoščenja še enkrat premeri prehojeno pot in se z dozorelo možato nežnostjo in zvedavo pisateljsko akribijo posveti drobnim znamenjem, robnim dogodkom, doživetjem, občutkom, vtisom, bitjem, krajem in stvarem, ki jih je na poti skozi življenje pustil za seboj; z ljubečo pozornostjo in zbiralsko gorečnostjo našteva, sestavlja in kopiči sezname na videz nepomembnih predmetov in pripetljajev, marginalnih podrobnosti in zanemarljivih opilkov, skoraj pozabljenih življenjskih okruškov, z eno besedo ništrcev, ki so tako ali drugače pomenljivo zaznamovali njegov curriculum vitae.

In že so tu znova sanje: poetične, kajkrat erotično obarvane domišljijske podobe, največkrat zaokrožene in zašiljene v bistroumne paradokse, ki so mogoči le v sanjah in literaturi. In kot je znano, iz sanj v literarno izmišljijo vodi kratka in zelo direktna pot: kratka in zgoščena besedila in sentence se piscu na lepem razvežejo v nekoliko daljše sestavke, mini eseje, spominske zapise in duhovito poantirane zgodbice o na videz nepomembnih dogodkih, ljudeh, krajih in situacijah, o »slepem mrgolenju človeške snovi« (kot bi rekel v knjigi večkrat apostrofirani Drago J.), iz katerih se prepričljivo oglašata izvorna dvoumnost in nezanesljivost človekovega položaja v svetu in se zgoščata v poetična pričevanja o izvorni protislovnosti in imanentni zagonetnosti naše eksistence.

Sklepni akordi pripadajo vrnitvi v srečne čase otroštva na Orlovi; s skoraj etnološko natančnostjo – in ganljivo naklonjenostjo – Aleš priklicuje v spomin nekdanje socialistične čase v predmestju na robu ljubljanskega Barja, takratno žargonsko besedišče pa lokalne navade, običaje, predmete, znane in neznane posameznike, sosede in podnajemnike, z neprikrito simpatijo popisuje trenutke bridkosti in radosti, deških razočaranj in zanosov, obupa in hrepenenja, skratka, vso tisto avtentično adolescentniško scenerijo, vzdušje in duha časa, ki je nepovrnljivo minil in ga prav zato v pogledu današnjega starčevsko izmodrenega memoarista obliva zlata večerna luč melanholije.

In čisto na koncu se pisec zazre v svoj intimni družinski krog: med blagimi spomini na zgodnja leta pri stari materi in dedu na morostu se nenadoma kot strela z jasnega neba prikaže nepričakovana figura dotlej neznane mrzle nečakinje iz Čila; hvaležni sin se po tolikih letih pokloni spominu na mater, ki mu je, desetprstna tipkarica z izvrstnim znanjem francoščine, po nareku tipkala diplomsko nalogo o francoskih nadrealistih; iz teme ne-biti, iz skrivnostne odsotnosti, iz dolgoletnega ne-spomina se v zaključnem prizoru nazadnje prikaže še očetova podoba, ki knjigi za nazaj vtisne pečat skrivnosti, nedokonč(a)nosti, trajne odprtosti, imanentne dvoumnosti, izvorne neizrečnosti in neizrekljivosti. Kar je od nekdaj znamenje in odlika dobre literature. Da zastavlja in pušča odprta, neodgovorjena vprašanja. In eno od vprašanj, ki jih odpira Bergerjev Vicmaher, bi se lahko glasilo: Mar junak te knjige zares dozori v modrega moža šele takrat, ko najde in vzame nase očetov grob?

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: