Uspeh končno vzpostavljene krožne Transverzale mi je povzročil sladke skrbi: grozil je, da me zasuje. Toliko pohodnikov je pač želelo kak podatek, pomoč, podporo, javili so se mi s predlogom za izboljšavo trase ali popravkom napake v Vodniku, poiskali stik z mano zgolj iz radovednosti ali v zvezi s poročilom o prehojeni poti. Jasno, ne glede na obilico dela sem si vedno vzel čas za vsakega izmed njih. Še toliko bolj, ker ni Transverzala vzbudila le zanimanja domačih pohodnikov, temveč še številnejših iz drugih evropskih dežel. Prek projekta slovenske ‘velike ture’ so se mi nepričakovano na široko odprla vrata v svet evropskih transverzalcev.
Osupljiv in navdušujoč svet, nekateri izmed njih so imeli res neverjetne izkušnje. Kaj vse iz obsežne mreže, kakršne ne premore nobena druga celina, so ti ljudje že prehodili. Koliko vpogledov v dežele, ki so jih naše poti prečile, smo si lahko izmenjali. Kot na primer s štiridesetletnim vodjem proizvodnje v eni od čeških tovarn, ki ga je iz Rusije pred skoraj dvema desetletjema zvabilo – poleg evropskih vrednot in drugih kvalitet Pražanke, ki je študirala v Moskvi – tudi navdušenje nad pohodniško infrastrukturo v deželah zahodneje od njegove nekdanje domovine. Ali s tridesetletnico francosko-nemških korenin, ki je rada z lisičje prihuljenim nasmeškom poudarila, da dela v švicarskem CERN-u, največjem svetovnem središču za raziskavo fizike delcev, »samo v podporni službi« in je pravkar doktorirala iz teorije kvantnega polja le zato, ker se ji »področje fizike niča zdi tako osupljivo, tako lepo je kakor Alpe in neverjetno jim je podobno«. Ali z baskovskim bertsolariem, priznanim mojstrom bertsolaritze, formalno zahtevne pesniške improvizacije, ki predstavlja enega stebrov identitete njegovega prastarega ljudstva, sicer pa izurjenim sezonskim delavcem, ki ga radi dobro plačajo za lupljenje skorje hrasta plutovca v obširnih nasadih na jugu sosednje dežele, Portugalske; on najde toliko navdiha tako na portugalskih milih gričih kot v domači krajini, tako globoko razbrazdani, da ga je pri nas nanjo najbolj spominjalo Idrijsko hribovje. In kaj vse je imela povedati skrbnica jordanske nacionalke, katere mama se je navdušila nad pohodništvom, ko je kuhala angleškim pobudnikom te poti vzdolž kamnite hrbtenice njene domovine. Med drugim je njena potomka rada zagovarjala tezo, da je Jordanija »del Evrope že od rimskih časov, vsaj v razširjenem smislu. In bolj zahodne dežele našega skupnega prostora ne boste mogle brez nas, nujni smo za vašo prihodnost!«
A celo med tako zanimivimi gosti Transverzale je Christian izstopal. Dolgo sem se sicer spraševal, zakaj pravzaprav. Seveda je bil že izkušen pohodnik. Za sabo je imel recimo njihovo nacionalko Norge på langs, Norveško po dolgem, ki nima določene trase. Od najbolj severne do najbolj južne točke dežele moraš priti kot veš in znaš, po poljubnem izboru obstoječih poti najrazličnejših vrst in med njimi je nujno vsaj nekaj brezpotja. Z njim vred je imela Christianova različica prek 2700 kilometrov in blizu 90 kilometrov skupnega vzpona. Po svoji dolžini, po zahtevnosti grobega severnjaškega terena in orientacije po njem je bila torej zavidljiv dosežek. Toda sploh starejši gostje Transverzale so imeli za pasom precej več prehojenih poti; norveški osemindvajsetletnik je bil tokrat prvič dlje časa na tujem.
Še manj pomembno je bilo samo po sebi, da je skandinavsko postaven; Lučka in Mateja sta za vrhunce njegovega videza ocenili »zamolklo žareče oči«, »skoraj robato izklesane obrazne poteze«, bojda bi bil prav lahko kak »mlajši nečak Madsa Mikkelsena«. A vseeno je bilo zanimivo opazovati druge ženske poglede, manj naphane z ironično nejevero nad takšnim »utelešenjem nordijske moške lepote«. Ne le zato, ker so že ob najinem prvem srečanju, ko sva se pred njegovim obhodom Transverzale dobila v eni od ljubljanskih kavarn, ti pogledi tako pogosto uhajali od svojih miz k najini. Christian tako takrat kot kdaj kasneje ni dal najmanjšega znamenja, da jih je opazil, to je o njem povedalo veliko več.
Vsekakor je vzbudil moje zanimanje, ker je takšna uganka. Saj ne, da ni odgovoril, ko sem ga kaj povprašal o njem, tudi brez spodbude je kdaj govoril o sebi. Toda sčasoma sem se zavedel, da v resnici v času njegovega obiska Slovenije nismo o mladem Norvežanu izvedeli tako rekoč ničesar. Vse skupaj bi lahko bolj ali manj povzel takole: njegova starša nista bila po izobrazbi in poklicu nič posebnega, ampak dobra človeka, imel je mlajšo sestro. Odraščal je blizu manjšega kraja ob morju, ne ravno čisto na samem, toda prav blizu kakšnega večjega mesta prav tako ne. In po študiju politologije in umetnostne zgodovine v Oslu je tam ostal, saj se je zaposlil na zunanjem ministrstvu in zdaj si prizadeva za službo v diplomaciji. Poleg čisto pohodniških reči se je pravzaprav še najbolj razgovoril glede svojih poklicnih načrtov za prihodnost. Nadrejeni, da so ga zelo spodbujali, naj se pred kandidaturo za diplomatsko službo krepko razgleda po svetu, za začetek po Evropi. Celo zbadali so ga menda, češ da je krasen fant, a se mora otresti svoje provincialne zapetosti, izboljšati svoje komunikacijske sposobnosti.
Če ti to rečejo Norvežani, med vsemi že tako zadržanimi severnjaškimi narodi še posebej sloveči po svoji čustveni in vedenjski zapeki, ni kar tako. V času korone je recimo po družabnih omrežjih krožil posnetek norveškega para srednjih let, ki zmajuje z glavo nad pravilom, da moramo biti v javnosti ves čas oddaljeni od drugih dva metra.
»O, da bi se kmalu vrnili dobri stari časi,« si je želel on.
»Ja, normalno je vendar, da imaš do drugih vsaj štiri metre razdalje,« mu je pritrdila ona. In ko je tisti, ki ju je snemal, ob tem prasnil v smeh, sta se začudeno zastrmela proti kameri. »Ne, ne,« je rekel on, »resno, to ni šala. Samo dva metra? Grozno.«
Christian je imel čisto na začetku najinega poznanstva s komunikacijo in človeško bližino dejansko nekaj težav. Kasneje je sicer pravil, da je do takrat na vsem tem že dosti naredil in je ob najinem prvem srečanju v tisti kavarni pač malo zdrsnil; prvič je bil pač zares tujec v tuji deželi. Ko sva si segla v roko je vsekakor kar obstal. Se malo prestopil, zamežikal. In nazadnje z nerodno možatostjo izjavil:
»Tako torej stojiva tu.«
Lep čas je potem trajalo, preden sem ga uspel malo odtajati. Toda tudi ko se je med pogovorom o pohodniških rečeh končno malo sprostil, sem opazil, da se k njemu ne smem preveč nagniti niti v navdušenju nad kakšno svojo pripovedjo; takoj se je umaknil, njegov skandinavski osebni mehurček je bil sploh na začetku najinega poznanstva hudo občutljiv. In ob kakšnem večjem izzivu se je zaprl še dosti kasneje. Sploh ko je sredi kroga Transverzale prišel nazaj v Ljubljano po nove čevlje in sem ga čisto pretresel, ker sem ga povabil k nam domov na večerjo. Takrat pač še nisem vedel, v kakšne škripce bi s tem spravil večino Norvežanov. Družinski krog je zanje tisto najbolj zasebno, svetišče, večerja pa najsvetejši ritual, med katerim si člani te kongregacije delijo svojo bližino.
Christian se je torej počutil stisnjen v kot: domneval je, da bi z zavrnitvijo takšnega vabila ‘južnjaka’, torej mene, silno užalil. A sprejeti ga je bilo groza. Nič čudnega, da je nazadnje vendar prišel, a se je obnašal kot še posebej okamenel fosil. Tako ga je zavrlo, da se je Aljaž po nekaj minutah njegovega obiska sklonil k meni in zaskrbljeno vprašal: »A Christian je avtist?«
Seveda nisem mogel kaj, da se ne bi zasmejal in seveda je naš gost vprašanje slišal in ga razumel. Toda predvsem se je ob njem nenadoma sprostil.
»Če sem avtist?« se je zasukal k Aljažu tako gibko in prijazno, da se je poba zdrznil. »Mogoče tudi malo. Ampak predvsem sem Norvežan, mi smo bolj zadržani. In mogoče s tem pretiravamo, ko smo prvič na obisku pri kakšni res krasni družini in smo nekoliko živčni.«
Te idealne mešanice odkritosrčnosti in udvorljivosti se je potem uspel držati vse do konca večera, ob občasno opaznem trudu je bil res povsem spremenjen. In spomnil sem se, kako me je enkrat že podobno pozitivno presenetil. Bilo je na začetku njegovega pohoda po Transverzali, ko me je skrbelo, ali bo znal od ljudi ob poti izprositi dovoljenje za tabor. Ne samo zaradi njegovih skandinavskih zadreg. S tem ni imel nikakršnih izkušenj, saj je pri njih dejansko dovoljeno taboriti kjer koli, če le ne gre za tako ali drugače ograjeno zemljišče.
A brez težav je razumel mojo razlago značilno slovenskega rituala, ki mu moraš slediti, da si smeš postaviti šotor, ta naš obred je povsem vzel za svoj. Ko sva se na Idrijskem zvečer dobila pred neko samotno kmetijo, je takoj prepoznal njenega gospodarja, čeprav je bil komaj kaj starejši od njega in je šele pred kratkim prevzel posest. Brezhibno je tudi obvladal nujno peščico slovenskih besed od bogdaj do hvala in se znal vse ostalo zmeniti z mešanico preproste angleščine in priljudnih kretenj. Nazadnje bi ga na tisti kmetiji skoraj posvojili, navkljub naši zgodovinsko pogojeni sumničavosti do vseh, ki si hočejo na tvojem zemljišču postaviti tabor, in seveda še posebej do mladih moških.
Gotovo mi je bil Christian blizu zato, ker sva se poklopila v svojem videnju pohodništva in sva imela v zvezi z njim vsaj v grobem zelo podobne načrte. Tako kot se je on prek njega odločil raziskati Evropo zaradi želene službe, sem jaz v razprtih vratih v svet njenega pohodništva videl priložnost za nov in zelo zanimiv potopisni projekt. Ne le zaradi vse večjih pretresov na domačem kontinentu, od Brexita do ruskega napada na Ukrajino, in spreminjajočih se razmerij med domačo celino in drugimi. Tudi zato, ker se mi dostikrat dozdeva, da o Evropi vem kar nekaj, a mi je sploh zaradi njene raznolikosti v resnici v marsičem popolna neznanka. In vpogled v neznane plasti raznoterih koncev naše širše domovine bi gotovo osvetlil marsikaj o naši ožji, sem si rekel.
Ob vsem tem sva se strinjala, da je naš kontinent čisto preveč geografsko in duhovno razgiban, da bi ga lahko človek zaobjel z eno transverzalo. Povezava več takšnih dolgih poti pa se zdi celo nevarna; smiselno so omejene tako navzdol z dvema mesecema kot navzgor z dvanajstimi. Ali kot je rekel Christian: »Neprekinjen pohod, ki bi obredel dovolj bistvenih členov Evrope, da bi ti dal temeljit vpogled vanjo, bi bil too much of a good thing.« Bil bi torej preveč dobrega. In umik pod spodnjo mejo pravega transverzalstva nama je obema čisto ustrezal. Vsak zaradi svojih obveznosti zanj niti nisva imela časa. On se je za začetek svojega projekta odločil za našo Transverzalo tudi zato, ker je ena krajših in je tako vendarle prehodil vsaj eno tujih. Sicer pa je imel, tako kot jaz, v mislih niz skromnejših odprav, dolgih od tedna do največ meseca. A po čim bolj reprezentativnih poteh za posamezne predele Evrope.
Vsekakor se nama je zaradi tako podobnih načrtov in načel zdelo smiselno, da bi združila moči in bi ta evropski pohodniški projekt postal najin skupni. Tako sem kakor kak ptič fičfirič preprosto vrgel prek rame, da pravzaprav ne vem kaj dosti o Christianu in mi niti ni povsem jasno, kaj na njem me je tako zelo pritegnilo. Konec koncev, sem si rekel, sem že kdaj hodil po bolj tuji deželi v spremstvu takole simpatičnih ljudi, ki mi jih je dodelilo še večje naključje. Tudi takrat je bilo nekaj vzajemne naklonjenosti dovolj, da se je vse krasno izšlo … in morda se nama na kateri od poti tega evropskega projekta pridruži še kakšen Američan? Christian se je s tem takoj strinjal; nekaj zunanje perspektive na Evropo je gotovo dobrodošle, je menil, in Amerika bi bila lahko zanj izvrstna naslednja stopnica v svet onstran Evrope. In še bolj se je razveselil predloga, da bi nama na poteh delal družbo kakšen od drugih pohodnikov, ki sem jih spoznal prek Transverzale.
»Misliš, da bi lahko na kateri od poti ob sebi imela kakšnega ‘domorodca’?« je pomislil. »Pri vas me je eden teh tako razvajal in toliko sem se naučil od njega.«
Najin načrt je s tem sicer postal bolj zapleten, saj je isto časovno okno za daljšo turo težko najti že dvema iz različnih dežel, kaj šele trem. A september je šel že h koncu, celo zimo časa je bilo na voljo za dogovor o tem, katere poti konkretno naj bi prehodili in za vse mogoče druge potrebne priprave nanje. Tako smo s e s Christianom spet videli šele naslednje leto, tik pred koncem dolgega kroga družinskih počitnic: prek Kopenhagna in Stockholma, živih velemest, a toliko bolj polnih velike zgodovine in nekdanje slave, smo se z Matejo in Lučko in Aljažem vozili vse do skrajnega severa Evrope in potem nazaj ob neskončni obali Atlantika proti Oslu, gotovo najbolj sodobnemu od vseh glavnim mest skandinavskih držav. Na Christianovo pobudo smo se dobili le nekaj sto kilometrov pred Oslom, v Åndalsnesu, blizu katerega je odraščal.
»Če boste prvič in takole na en mah zajeli Skandinavijo, se tam morate ustaviti,« nam je svetoval. »In potem bi vas morda lahko pospremil do Osla, ki ga imam zdaj za svoj dom?«Jakob J. Kenda: Transverzala Evropa – Christian
Uspeh končno vzpostavljene krožne Transverzale mi je povzročil sladke skrbi: grozil je, da me zasuje. Toliko pohodnikov je pač želelo kak podatek, pomoč, podporo, javili so se mi s predlogom za izboljšavo trase ali popravkom napake v Vodniku, poiskali stik z mano zgolj iz radovednosti ali v zvezi s poročilom o prehojeni poti. Jasno, ne glede na obilico dela sem si vedno vzel čas za vsakega izmed njih. Še toliko bolj, ker ni Transverzala vzbudila le zanimanja domačih pohodnikov, temveč še številnejših iz drugih evropskih dežel. Prek projekta slovenske ‘velike ture’ so se mi nepričakovano na široko odprla vrata v svet evropskih transverzalcev.
Osupljiv in navdušujoč svet, nekateri izmed njih so imeli res neverjetne izkušnje. Kaj vse iz obsežne mreže, kakršne ne premore nobena druga celina, so ti ljudje že prehodili. Koliko vpogledov v dežele, ki so jih naše poti prečile, smo si lahko izmenjali. Kot na primer s štiridesetletnim vodjem proizvodnje v eni od čeških tovarn, ki ga je iz Rusije pred skoraj dvema desetletjema zvabilo – poleg evropskih vrednot in drugih kvalitet Pražanke, ki je študirala v Moskvi – tudi navdušenje nad pohodniško infrastrukturo v deželah zahodneje od njegove nekdanje domovine. Ali s tridesetletnico francosko-nemških korenin, ki je rada z lisičje prihuljenim nasmeškom poudarila, da dela v švicarskem CERN-u, največjem svetovnem središču za raziskavo fizike delcev, »samo v podporni službi« in je pravkar doktorirala iz teorije kvantnega polja le zato, ker se ji »področje fizike niča zdi tako osupljivo, tako lepo je kakor Alpe in neverjetno jim je podobno«. Ali z baskovskim bertsolariem, priznanim mojstrom bertsolaritze, formalno zahtevne pesniške improvizacije, ki predstavlja enega stebrov identitete njegovega prastarega ljudstva, sicer pa izurjenim sezonskim delavcem, ki ga radi dobro plačajo za lupljenje skorje hrasta plutovca v obširnih nasadih na jugu sosednje dežele, Portugalske; on najde toliko navdiha tako na portugalskih milih gričih kot v domači krajini, tako globoko razbrazdani, da ga je pri nas nanjo najbolj spominjalo Idrijsko hribovje. In kaj vse je imela povedati skrbnica jordanske nacionalke, katere mama se je navdušila nad pohodništvom, ko je kuhala angleškim pobudnikom te poti vzdolž kamnite hrbtenice njene domovine. Med drugim je njena potomka rada zagovarjala tezo, da je Jordanija »del Evrope že od rimskih časov, vsaj v razširjenem smislu. In bolj zahodne dežele našega skupnega prostora ne boste mogle brez nas, nujni smo za vašo prihodnost!«
A celo med tako zanimivimi gosti Transverzale je Christian izstopal. Dolgo sem se sicer spraševal, zakaj pravzaprav. Seveda je bil že izkušen pohodnik. Za sabo je imel recimo njihovo nacionalko Norge på langs, Norveško po dolgem, ki nima določene trase. Od najbolj severne do najbolj južne točke dežele moraš priti kot veš in znaš, po poljubnem izboru obstoječih poti najrazličnejših vrst in med njimi je nujno vsaj nekaj brezpotja. Z njim vred je imela Christianova različica prek 2700 kilometrov in blizu 90 kilometrov skupnega vzpona. Po svoji dolžini, po zahtevnosti grobega severnjaškega terena in orientacije po njem je bila torej zavidljiv dosežek. Toda sploh starejši gostje Transverzale so imeli za pasom precej več prehojenih poti; norveški osemindvajsetletnik je bil tokrat prvič dlje časa na tujem.
Še manj pomembno je bilo samo po sebi, da je skandinavsko postaven; Lučka in Mateja sta za vrhunce njegovega videza ocenili »zamolklo žareče oči«, »skoraj robato izklesane obrazne poteze«, bojda bi bil prav lahko kak »mlajši nečak Madsa Mikkelsena«. A vseeno je bilo zanimivo opazovati druge ženske poglede, manj naphane z ironično nejevero nad takšnim »utelešenjem nordijske moške lepote«. Ne le zato, ker so že ob najinem prvem srečanju, ko sva se pred njegovim obhodom Transverzale dobila v eni od ljubljanskih kavarn, ti pogledi tako pogosto uhajali od svojih miz k najini. Christian tako takrat kot kdaj kasneje ni dal najmanjšega znamenja, da jih je opazil, to je o njem povedalo veliko več.
Vsekakor je vzbudil moje zanimanje, ker je takšna uganka. Saj ne, da ni odgovoril, ko sem ga kaj povprašal o njem, tudi brez spodbude je kdaj govoril o sebi. Toda sčasoma sem se zavedel, da v resnici v času njegovega obiska Slovenije nismo o mladem Norvežanu izvedeli tako rekoč ničesar. Vse skupaj bi lahko bolj ali manj povzel takole: njegova starša nista bila po izobrazbi in poklicu nič posebnega, ampak dobra človeka, imel je mlajšo sestro. Odraščal je blizu manjšega kraja ob morju, ne ravno čisto na samem, toda prav blizu kakšnega večjega mesta prav tako ne. In po študiju politologije in umetnostne zgodovine v Oslu je tam ostal, saj se je zaposlil na zunanjem ministrstvu in zdaj si prizadeva za službo v diplomaciji. Poleg čisto pohodniških reči se je pravzaprav še najbolj razgovoril glede svojih poklicnih načrtov za prihodnost. Nadrejeni, da so ga zelo spodbujali, naj se pred kandidaturo za diplomatsko službo krepko razgleda po svetu, za začetek po Evropi. Celo zbadali so ga menda, češ da je krasen fant, a se mora otresti svoje provincialne zapetosti, izboljšati svoje komunikacijske sposobnosti.
Če ti to rečejo Norvežani, med vsemi že tako zadržanimi severnjaškimi narodi še posebej sloveči po svoji čustveni in vedenjski zapeki, ni kar tako. V času korone je recimo po družabnih omrežjih krožil posnetek norveškega para srednjih let, ki zmajuje z glavo nad pravilom, da moramo biti v javnosti ves čas oddaljeni od drugih dva metra.
»O, da bi se kmalu vrnili dobri stari časi,« si je želel on.
»Ja, normalno je vendar, da imaš do drugih vsaj štiri metre razdalje,« mu je pritrdila ona. In ko je tisti, ki ju je snemal, ob tem prasnil v smeh, sta se začudeno zastrmela proti kameri. »Ne, ne,« je rekel on, »resno, to ni šala. Samo dva metra? Grozno.«
Christian je imel čisto na začetku najinega poznanstva s komunikacijo in človeško bližino dejansko nekaj težav. Kasneje je sicer pravil, da je do takrat na vsem tem že dosti naredil in je ob najinem prvem srečanju v tisti kavarni pač malo zdrsnil; prvič je bil pač zares tujec v tuji deželi. Ko sva si segla v roko je vsekakor kar obstal. Se malo prestopil, zamežikal. In nazadnje z nerodno možatostjo izjavil:
»Tako torej stojiva tu.«
Lep čas je potem trajalo, preden sem ga uspel malo odtajati. Toda tudi ko se je med pogovorom o pohodniških rečeh končno malo sprostil, sem opazil, da se k njemu ne smem preveč nagniti niti v navdušenju nad kakšno svojo pripovedjo; takoj se je umaknil, njegov skandinavski osebni mehurček je bil sploh na začetku najinega poznanstva hudo občutljiv. In ob kakšnem večjem izzivu se je zaprl še dosti kasneje. Sploh ko je sredi kroga Transverzale prišel nazaj v Ljubljano po nove čevlje in sem ga čisto pretresel, ker sem ga povabil k nam domov na večerjo. Takrat pač še nisem vedel, v kakšne škripce bi s tem spravil večino Norvežanov. Družinski krog je zanje tisto najbolj zasebno, svetišče, večerja pa najsvetejši ritual, med katerim si člani te kongregacije delijo svojo bližino.
Christian se je torej počutil stisnjen v kot: domneval je, da bi z zavrnitvijo takšnega vabila ‘južnjaka’, torej mene, silno užalil. A sprejeti ga je bilo groza. Nič čudnega, da je nazadnje vendar prišel, a se je obnašal kot še posebej okamenel fosil. Tako ga je zavrlo, da se je Aljaž po nekaj minutah njegovega obiska sklonil k meni in zaskrbljeno vprašal: »A Christian je avtist?«
Seveda nisem mogel kaj, da se ne bi zasmejal in seveda je naš gost vprašanje slišal in ga razumel. Toda predvsem se je ob njem nenadoma sprostil.
»Če sem avtist?« se je zasukal k Aljažu tako gibko in prijazno, da se je poba zdrznil. »Mogoče tudi malo. Ampak predvsem sem Norvežan, mi smo bolj zadržani. In mogoče s tem pretiravamo, ko smo prvič na obisku pri kakšni res krasni družini in smo nekoliko živčni.«
Te idealne mešanice odkritosrčnosti in udvorljivosti se je potem uspel držati vse do konca večera, ob občasno opaznem trudu je bil res povsem spremenjen. In spomnil sem se, kako me je enkrat že podobno pozitivno presenetil. Bilo je na začetku njegovega pohoda po Transverzali, ko me je skrbelo, ali bo znal od ljudi ob poti izprositi dovoljenje za tabor. Ne samo zaradi njegovih skandinavskih zadreg. S tem ni imel nikakršnih izkušenj, saj je pri njih dejansko dovoljeno taboriti kjer koli, če le ne gre za tako ali drugače ograjeno zemljišče.
A brez težav je razumel mojo razlago značilno slovenskega rituala, ki mu moraš slediti, da si smeš postaviti šotor, ta naš obred je povsem vzel za svoj. Ko sva se na Idrijskem zvečer dobila pred neko samotno kmetijo, je takoj prepoznal njenega gospodarja, čeprav je bil komaj kaj starejši od njega in je šele pred kratkim prevzel posest. Brezhibno je tudi obvladal nujno peščico slovenskih besed od bogdaj do hvala in se znal vse ostalo zmeniti z mešanico preproste angleščine in priljudnih kretenj. Nazadnje bi ga na tisti kmetiji skoraj posvojili, navkljub naši zgodovinsko pogojeni sumničavosti do vseh, ki si hočejo na tvojem zemljišču postaviti tabor, in seveda še posebej do mladih moških.
Gotovo mi je bil Christian blizu zato, ker sva se poklopila v svojem videnju pohodništva in sva imela v zvezi z njim vsaj v grobem zelo podobne načrte. Tako kot se je on prek njega odločil raziskati Evropo zaradi želene službe, sem jaz v razprtih vratih v svet njenega pohodništva videl priložnost za nov in zelo zanimiv potopisni projekt. Ne le zaradi vse večjih pretresov na domačem kontinentu, od Brexita do ruskega napada na Ukrajino, in spreminjajočih se razmerij med domačo celino in drugimi. Tudi zato, ker se mi dostikrat dozdeva, da o Evropi vem kar nekaj, a mi je sploh zaradi njene raznolikosti v resnici v marsičem popolna neznanka. In vpogled v neznane plasti raznoterih koncev naše širše domovine bi gotovo osvetlil marsikaj o naši ožji, sem si rekel.
Ob vsem tem sva se strinjala, da je naš kontinent čisto preveč geografsko in duhovno razgiban, da bi ga lahko človek zaobjel z eno transverzalo. Povezava več takšnih dolgih poti pa se zdi celo nevarna; smiselno so omejene tako navzdol z dvema mesecema kot navzgor z dvanajstimi. Ali kot je rekel Christian: »Neprekinjen pohod, ki bi obredel dovolj bistvenih členov Evrope, da bi ti dal temeljit vpogled vanjo, bi bil too much of a good thing.« Bil bi torej preveč dobrega. In umik pod spodnjo mejo pravega transverzalstva nama je obema čisto ustrezal. Vsak zaradi svojih obveznosti zanj niti nisva imela časa. On se je za začetek svojega projekta odločil za našo Transverzalo tudi zato, ker je ena krajših in je tako vendarle prehodil vsaj eno tujih. Sicer pa je imel, tako kot jaz, v mislih niz skromnejših odprav, dolgih od tedna do največ meseca. A po čim bolj reprezentativnih poteh za posamezne predele Evrope.
Vsekakor se nama je zaradi tako podobnih načrtov in načel zdelo smiselno, da bi združila moči in bi ta evropski pohodniški projekt postal najin skupni. Tako sem kakor kak ptič fičfirič preprosto vrgel prek rame, da pravzaprav ne vem kaj dosti o Christianu in mi niti ni povsem jasno, kaj na njem me je tako zelo pritegnilo. Konec koncev, sem si rekel, sem že kdaj hodil po bolj tuji deželi v spremstvu takole simpatičnih ljudi, ki mi jih je dodelilo še večje naključje. Tudi takrat je bilo nekaj vzajemne naklonjenosti dovolj, da se je vse krasno izšlo … in morda se nama na kateri od poti tega evropskega projekta pridruži še kakšen Američan? Christian se je s tem takoj strinjal; nekaj zunanje perspektive na Evropo je gotovo dobrodošle, je menil, in Amerika bi bila lahko zanj izvrstna naslednja stopnica v svet onstran Evrope. In še bolj se je razveselil predloga, da bi nama na poteh delal družbo kakšen od drugih pohodnikov, ki sem jih spoznal prek Transverzale.
»Misliš, da bi lahko na kateri od poti ob sebi imela kakšnega ‘domorodca’?« je pomislil. »Pri vas me je eden teh tako razvajal in toliko sem se naučil od njega.«
Najin načrt je s tem sicer postal bolj zapleten, saj je isto časovno okno za daljšo turo težko najti že dvema iz različnih dežel, kaj šele trem. A september je šel že h koncu, celo zimo časa je bilo na voljo za dogovor o tem, katere poti konkretno naj bi prehodili in za vse mogoče druge potrebne priprave nanje. Tako smo se s Christianom spet videli šele naslednje leto, tik pred koncem dolgega kroga družinskih počitnic: prek Kopenhagna in Stockholma, živih velemest, a toliko bolj polnih velike zgodovine in nekdanje slave, smo se z Matejo in Lučko in Aljažem vozili vse do skrajnega severa Evrope in potem nazaj ob neskončni obali Atlantika proti Oslu, gotovo najbolj sodobnemu od vseh glavnim mest skandinavskih držav. Na Christianovo pobudo smo se dobili le nekaj sto kilometrov pred Oslom, v Åndalsnesu, blizu katerega je odraščal.
»Če boste prvič in takole na en mah zajeli Skandinavijo, se tam morate ustaviti,« nam je svetoval. »In potem bi vas morda lahko pospremil do Osla, ki ga imam zdaj za svoj dom?«
