Jakob J. Kenda – Igor Divjak. Intervjuji, literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Pogovor s prejemnikom nagrade za literarni prvenec Društva slovenskih pisateljev
Z Jakobom J. Kendo se je pogovarjal Igor Divjak.
Nagrajeni roman APALAŠKA POT: 3500 KILOMETROV HRIBOV IN AMERIKE je iskriv in iskren zapis o avtorjevem doživljanju te dolge pešpoti. Prek razgibanega dogajanja med pohodom prikazuje tudi posebnosti te divjinske poti, ameriške narave in pohodništva. Prek popotnih tovarišev, mest ob poti in ljudi, ki jih srečuje v njih, pa razkriva sodobno ameriško stvarnost.
Jakobi J. Kendi, prejemniku nagrade za literarni prvenec, ki jo je 27. 11. na Slovenskem knjižnem sejmu podelilo Društvo slovenskih pisateljev, je s knjigo Apalaška pot uspel trojni podvig. Kot prvi Slovenec je prehodil 3.500 kilometrov dolgo Apalaško pot ob Vzhodni obali ZDA. Po mnogih prevajalskih uspehih je končno napisal tudi svojo knjigo. In nenazadnje ni majhen dosežek, da je potopisno knjigo, ki jo je izdal v samozaložbi, uspešno spromoviral in prodal v več kot dva tisoč izvodih. Zdaj se že ukvarja z naslednjim projektom ̶ promocijo Slovenske planinske transverzale, ki jo je šele on prvi sklenil v krožno pot.
***
Kako to, da si se odločil za izdajo potopisa v samozaložbi?
To je čisti poskus. Malo po naključju, malo pa po dolgoletni želji in očitkih samemu sebi. To je bila neke vrste ponovitev Harryja Potterja. Založnikom sem ga ponujal dve leti. Zdaj pa sem prvič v življenju imel občutek, da imam sam nekaj za napisati. Prej so me vsi spraševali, zakaj ne napišem nič svojega. A nisem imel kaj reči in nisem čutil potrebe. Nekaj sem sicer nalašč napisal za svoj predal, za hec, saj sem bil prepričan, da moraš kot prevajalec malo vedeti, kako se piše. Tistega nisem nameraval izdati, šlo je za čisto študijsko pisanje. Zdaj pa sem imel kaj povedati in, ko je bilo besedilo napol dokončano, sem ga začel ponujati naokrog. In vsi so se začeli zmrdovati. Najprej sem bil užaljen, saj sem vedel, da iz tega lahko nastane nekaj zelo dobrega. Morda bi knjigo izdali, če bi nekaj let počakal. A jaz sem vedel, da je to tema, ki mora takoj priti ven. S tem, ko sem prehodil Apalaško pot, sem nekaj odprl tudi Slovencem, tistim, ki radi hodijo. Apalaška pot je namreč mati vseh poti, najstarejša sodobna planinska pot. Od tam smo vse dobili. Sodobno pohodništvo se je tam začelo na podlagi filozofije ameriških transcendentalistov.
Si imel pisanje knjige v načrtu že, ko si se pripravljal na pot?
Med pripravami sem si rekel, to je pa tako zanimivo in če ob tem še toliko vlagam v to, bom pa mogoče dejansko imel kaj napisati. Že prej, ko sem prevajal, so mi vsi govorili, zakaj ne napišem kaj svojega, ko tako svobodno prevajam. Po eni strani mi je to laskalo, saj je pomenilo, da je prevod zelo talentiran, po drugi strani pa bi te ljudi najraje klofnil. Jaz namreč prav nič svobodno ne prevajam, ampak prevajam toliko svobodno, da dosežem enak učinek v slovenščini, kot je v angleškem izvirniku. Vsaj po mojem mnenju. Za to pa moram kdaj tudi kaj spremeniti. Slovenec tudi pod razno ne bo razumel, če bom ohranjal hladen angleški humor. Ne bo se zasmejal, in to najbrž ni bil avtoričin namen. Tudi profesionalno sem si to vedno želel. Vsi mislimo, kako obvladamo Američane. Prevajalska teorija pravi, da moraš poznati kulturo, iz katere prevajaš, a jaz sem vedel, da Američanov nobeden ne pozna. Ko sem prišel tja, sem videl, da tudi tisto, kar veš, veš premalo dobro ali čisto narobe.
V kolikšni meri je tvoja predstava o Američanih zdaj drugačna od tiste, ki si jo imel prej?
Zelo. Prejšnja predstava je bila popolnoma neplastična. Kot da bi opazoval neko zadevo z nekega vidika, ki mi ne bi pokazal nobene dimenzije, nobene resnice, nobenega volumna. Daleč od tega, da bi jih zdaj obvladal, a veliko bolj sem dobil vpogled vanje. Meni se recimo sanjalo ni, da so tako dobri ljudje. Pa ne le na poti. Vsi mi rečejo, ja, to je na poti, na poti so sami fejst ljudje. A saj sem šel tudi drugam. Šel sem pit v beznico v zares zadnje majhno mesto, tako beznico, ki je pri nas sploh ni. Štopal sem sredi ničesar.
Praviš, da dve tretjini Američanov živita na podeželju. Mi pa imamo popolnoma napačno predstavo, utemeljeno na filmih iz mestnega okolja.
Ja, na mestnih ljudeh, ki ustvarjajo filme, knjige. Duh dežele je nekaj drugega. Potem greš gledati podatke, ki ti jih nikoli ni nobeden povedal. V ZDA je na primer manj kot 10 milijonskih mest. Največji je New York, ki ima 8 milijonov prebivalcev. To ni nič. Pri nas imamo pri sosedih milijonski München, Dunaj, Beograd, Milano.
Po drugi strani pa se je cela Vzhodna obala zlila v konurbacijo.
Ta je pa vsa poseljena, ampak to je čisto neameriško. Zaradi tega je tudi ta pot nastala. Ker je bilo njim to tako zoprno, kako lahko ljudje lahko tako živijo, sto pod tabo, sto nad tabo. Kje je ta svoboda, zaradi katere so prišli? Oni imajo občutek, da so se ujeli v to.
Si zalezoval tudi nekaj tega pionirskega duha? Za uvod v svojo knjigo si postavil citat Walta Witmana, pesnika svobode in demokracije, verze iz pesmi I Sing the Body Electric, ki govorijo o ameriških ljudeh.
Ja, iz več razlogov. Ljudje so pri knjigi najbolj pohvalili karakterje, s katerimi sem hodil. Ti karakterji so bili tisto, za kar sem si rekel, to pa moram zapisati. Ker te ne spustijo. Ta telesa grejo za tabo, po tem ko enkrat toliko hodiš z njimi. Dobesedno, v whitmanovskem smislu. Ne metaforično, ampak zares. To telo je duša. Te pesmi sem se na poti tolikokrat spomnil. Rekel sem si, da moram pisati o njih.
Whitman je pesnik različnih ljudi, enotne in obenem raznolike ameriške duše, Amerike, ki je ponujala neko možnost novega sveta, vsaj hotela ga je ustvariti.
Tako je. To potem razumeš, ko govoriš s temi ljudmi. Potem vidiš, da so se ti ljudje na nek način navadili sobivati drug z drugim. Ravno tako se ne marajo dosti, podobno kot imamo pri nas to staro črno belo liberalno-katoliško bipolarno motnjo. Pri nas ljudje takoj najedajo. Tam ne bo nekdo prišel na pot in začel razpravljati o politiki. Dobro, če se hočeš tepsti, boš rekel in potem se boš tepel. Takoj, sploh ni debate. To, kar vidiš v filmu, ni izmišljeno. Ti greš v gostilno in če se boš hotel tam stepsti, pač pojdi in nekoga malo mahni. Na neki način so Američani veliko bolj iskreni od nas. Zelo neiskreni bodo, kadar se bodo želeli umakniti iz konflikta. Do katerega lahko zelo lahko prideš, če imaš veliko svobode. Tisto je zares svoboda. Nekdo na primer verjame v stvari, ki so tebi zares tuje. Nekdo je na primer prepričan, da je svet zadeva evolucije, čisti ateist,. Znanstvena duša. Zraven njega pa sedi človek, ki mu je to ogabno. Te opice so mu zares žalitev. To zelo hitro skoči skupaj in zato so raje tiho, v tem pogledu neiskreni. Niso zahrbtni, ampak se poskušajo konfliktu izogniti. Jaz imam zelo lepo mnenje o njih.
Posebnost tvoje knjige je, da zajema dosti dialogov z ljudmi. Sem pa prebral dve različni recenziji tvoje knjige. Ena na primer dialoge zelo pohvali, druga, ki jo je napisal neki drugi popotnik, pa je malce kritična.
Med popotniki je tudi kar nekaj rivalstva. Saj verjamem, da so dialogi malo infantilni. Malo so tudi mišljeni kot taki. Jaz nisem kos temu, da bi veristično pisal. Saj pripovedovalec sem jaz, ampak malo pa je tu tudi poze. Jaz nisem vedno res super, prima. Malo sem tudi ironičen.
Morda je v tem tudi nekaj ameriškega duha. Malo več dialoškosti, zunanjosti, ne pa neka evropska psihološka introspekcija ob poti. Saj na pot nisi šel iskati svoje notranje resnice?
To bi bilo tudi malo dolgočasno. In malo domišljavo. Jaz sem šel na pot iz radovednosti, iz profesionalne in svoje osebne radovednosti. Zato sem se tudi odločil za to pot. Nekatere poti so bolj introspektivne, na katerih ne boš nikogar srečal in boš sam. Lahko greš na primer po slovenski transverzali, ki sem jo letos poleti prepotoval z otroki. Na določenih odsekih je res gneča, sicer pa nikjer nikogar. Tam imaš introspekcije, kolikor želiš.
So pa tudi romarske poti, na katerih je veliko ljudi.
In neumno je na primer o Caminu, sploh o francoskem Caminu pisati kot o introspekciji. Tega tam ni, bodimo iskreni, to je postal žur. Tja greš pisati, če hočeš napisati pohodniški rave. To bi bila iskrena knjiga. Paolo Coelho je napisal introspektivno knjigo, njegov tipičen vudu o Caminu. To je ena izmed najbolj prodajanih knjig, a je zares slaba. Luštna je na primer knjiga Billa Brysona A Walk in the Woods, ki je še nimamo prevedene. Saj je luzer, nič ni prehodil v resnici, ampak je iskren. To je on, njegova vizija poti, pot, kakršna je bila v tistem času in tako naprej.
Sam si se pred odhodom v Apalače najbrž dobro pripravil tudi z branjem potopisov drugih ljudi, ki so bili tam.
Tudi to, ker me je zanimala ta pisateljska izkušnja, po drugi strani pa skozi potopis, ki je po eni strani lahko zelo lažen, vendarle vidiš, kaj je res. Popotniki se potrudijo zbrati kakšna dejstva o sebi, tako da se skozi to strukturno dosti naučiš, v bistvu več kot iz kakšnega učbenika. Ali pa iz kakšnega self help priročnika. Ti so tudi zelo ameriški, ampak to je zanič. Jaz sem si nagrmadil literature in se tega lotil študijsko. Ker če bi se mi kaj zgodilo, ne bi zafrknil le sebe, ampak tudi svojo družino. Tega v knjigi nisem pisal za hec. Oni imajo res velik problem. Vsi blejajo, vključno z Američani, kako slab sistem imajo, ker nimajo javnega zdravstva. Eden izmed največjih naukov, ki ga nisem dal v knjigo, je, da sistem ni pomemben, pomembna je izvedba sistema. Problem ameriškega zdravstvenega sistema ni to, da je zaseben, da mora vsak plačevati zanj. Njihov problem je, da so jim ga ugrabile farmacevtske firme. Katera koli operacija v Ameriki stane štirikrat toliko kot kjer koli drugje na svetu, pa čeprav so drugje ravno tako dobri zdravniki. In še zdravnikom dajo malo več, da so tiho, ter tako oberejo ljudi. Samo to je problem. Ker ti nobena zavarovalnica ne bo dala kritja za toliko, kolikor te bo stalo, če te bo zadela kap. Kaj šele, če te zmrcvari medved.
In ta strah zaradi njihovega zdravstvenega sistema je bil ves čas prisoten v ozadju.
Zaradi tega sem vedel, da mi ne spe spodleteti. Kaj naj bi, če bi se mi kaj zgodilo? Bi moja žena prodala hišo in bi se otroci znašli na cesti? Zato mi je bila to garancija, da bom to zanesljivo prehodil in da ne bo šlo nič narobe. Moral sem biti zelo dobro pripravljen. Po drugi strani bi se mi parala gorenjska duša. V gozdu je vse zastonj, kako pa bi plačal, če bi moral biti dlje časa zunaj gozda. Tam je vse tako drago. Američani živijo v drugem vesolju. Govorimo o prvem svetu, drugem svetu in tako naprej … Amerika je ničti svet. Moja izkušnja je, da se njihovo štetje začne pri sto. Sto je ena. Dvajset dolarjev daš nekomu le za to, da pokažeš, da imaš denar. Sto je prva denarna številka, ki nekaj velja. Žena mojega prijatelja iz New Yorka dela pri neprofitnem zagonskem podjetju. Nobenega vodstvenega položaja ne zaseda in zasluži 90.000 dolarjev bruto na leto, kar je bolje od našega bruta. To je povsem drug svet.
V knjigi omenjaš ameriške transcendentaliste, ki so začetniki pohodništva. Oni so ameriški romantiki, toda njihova romantika je drugačna od naše. V čem se ameriški odnos do narave razlikuje od evropskega?
Ameriška romantika je bolj fundamentalistična. Vidiš. Zakaj imajo Američani tak problem s fundamentalisti? Svoje k svojim. Če pomisliš na evropske romantike – koliko je bilo skrajno vernih? To nekako ne gre skupaj. V Ameriki pa je šla romantika čisto skupaj z vero.
Bili so nekakšni pridigarji svojega časa.
Absolutno. Drugače sploh ne bi preživeli. Morali so ohranjati kontinuiteto od svojih prednikov, ki so bili zateženi v nulo. Naš klasicistični avstro-ogrski duh ni bil nič proti temu. Oni sploh niso imeli nobene možnosti, da ne bi bili verni, le da so morali to vero drugače obrniti. A vse, kar je bilo romantičnega, so obrnili v boga. Narava je medij, prek katerega prideš v stik z bogom. Henry David Thoreau je bil prvi, ki je rekel, da dlje časa ko hodiš po divjini, boljši je stik z bogom.
A vsaj jaz Whitmana ne bi umestil v to religiozno tradicijo. Ne vem, če se v njegovi poeziji beseda bog sploh kdaj pojavi.
Ne, a je vseeno skrajno veren človek.
Jaz bi pri njem iskal bolj neko panteistično vero. Ne vem, ali je to krščanska vera. Morda se zasnuje neka nova religija. Ker tu gre za neko vero v telesnost, v dušo, ki se odraža skozi telo.
Whitman je eden izmed ljudi, ki so svoj čas blazno prehiteli. V Ameriki se je zgodila taka eksplozija, tudi z romantiki, ki je segala daleč naprej. Kar naenkrat se je pojavil Edgar Allan Poe, ki ji bil daleč pred dekadenco, čeprav je njegovo pisanje dekadenca, pa Whitman, ki je fin de siecle davno pred fin de sieclom. Ni pa čisti fin de siecle, ker ni definiran. V Evropi se vse bolj oblikuje, to pa so bili iskalci, ki so nekaj našli, kar še niso znali natančno definirati. Brez teh iskalcev ne bi bilo niti sodobnega naravovarstveništva niti sodobnega pohodništva. Evropa dostikrat iz svojega občutka večvrednosti ne bo priznala, koliko je potegnila iz tega. Pri nas na primer rečejo, da je neki gozd najstarejši pragozd v Evropi, in iz tega hitro začne veljati, da je to najstarejši pragozd in najstarejše zavarovano področje na svetu. A ni. Nekdo v Evropi, v Avstro-Ogrski je slišal za rezervate v Ameriki. Tako namreč ideje potujejo. To bi bilo treba bolj poudariti. Evropska perspektiva je izkrivljena. Tudi Slovenci smo bili del kolonialne sile, ki nas je potegnila za sabo. Zdaj pa bomo morali počasi ugotoviti, da so tudi Kitajci že kaj ugotovili prej. To je tudi nekaj, kar ti taka pot da. Ne, da bi na vsak način slavil Ameriko, ampak treba bo počasi spremeniti pogled na svet.
Koliko pa je v Apalačih oziroma sploh na Vzhodni obali staroselskega, indijanskega? Whitman na primer še teži k nekakemu spoju evropske kulture in civilizacije z indijansko kulturo in civilizacijo v novem svetu, k spojitvi mitov.
Oni bi to radi. Po eni strani so Indijance občudovali, a v resnici so jih popolnoma zradirali. Indijanske kulture se je nekaj ohranilo le na Zahodni obali. Tu pa tam kdo kot potomec Indijancev dobi posebne pravice v zavarovanih območjih, a dejansko jih ni več. Še tiste zadnje so izredno grdo pregnali proč. Pot solza oziroma Trail of Tears je bila nekaj tako grdega. Vse skupaj pa se je začelo z virusi. Tudi to zgodbo z Indijanci si narobe predstavljamo. Pred prvimi romarskimi prišleki so bili že štiri poskusi kolonizacije, a Evropejci so imeli problem, da se ni dalo nikjer pristati, saj je bila celotna obala poseljena. Toda tisti štirje stiki ter še neka raziskovalna ekspedicija so bili dovolj, da je umrlo več kot 90 odstotkov Indijancev. To je bilo huje od holokavsta in črne kuge. V Evropi je kuga pobila od 30 do 40 odstotkov prebivalstva, tam pa so virusi pobili 90, v nekaterih vaseh 98 odstotkov prebivalcev. Virusi so se namreč 15.000 let razvijali na monokulturi, tam pa staroselci niso imeli obrambnih mehanizmov. To je uničilo indijansko civilizacijo v trenutku, ko je bila ta absolutno superiorna proti evropski. Oni so bili takrat v zenitu razvoja. Predvsem na Vzhodni obali so po 10.000 let trajajočem ameriškem srednjem veku popolnoma uničili svoj ekosistem. Evropejci, ki so prišli, so bili toliko uspešni kot lovci zbiralci, da so se začeli udomačevati. Zanje je bilo kot v pravljici, z vsem so delali kot vrtnarji. Evropejci, ki so prišli, so bili v bistvu še v srednjem veku. Bili so vsi kozavi, kužni in izprijeni. Indijanci so bili bolj zdravi in visokorasli, smejali so se evropskim prišlekom. Na tisti stopnji so bili indijanski loki boljši od evropskih mušket. Zato so Evropejci tako počasi napredovali. Do leta 1800 sploh niso mogli čez Apalače. Celo potem, ko so bili zdesetkani od bolezni, so bili Indijanci še vedno boljši od Evropejcev.
O tem, da bi se odpravil na to pot, si menda razmišljal 30 let. Zakaj si tako dolgo čakal?
Vedno je bilo nekaj. Šest mesecev si pa tudi ne vzameš kar tako. Bila je služba, na noge sem postavljal knjižnico. Potem sem v domačem kraju na noge postavljal kino. Pa take reči. Potem so bili otroci premajhni. Če bi to naredil prej, ko je bilo treba otrokom brisati ritke, bi bilo grdo. Zdaj je bila prava priložnost, ko so bili otroci ravno toliko stari, da so bili ves čas zlati. Letos sina že tako meče, da bog obvarji, da bi šel jaz za pol leta od doma. En starš ne zadostuje. Zdaj je bil idealen čas. Na tej poti je bilo sicer tudi dosti mularije. In tudi na drugih so. To je krasno, to je idealen čas, da se gre na pot. A ko greš tja kot človek srednjih let, vidiš koliko imajo oni od tega, koliko več pa sem odnesel jaz. Oni so še mulci. Zdaj je pot prehodila neka mlada punca in, ko sem jo poslušal, kaj govori, sem si mislil ojoj. To so še otroci.
Na vprašanje zakaj si se odpravil na pot, pa ne odgovarjaš z verzi kakšnega ameriškega pesnika, ampak z verzi Kajetan Koviča iz pesmi Navodilo za hojo: »iti, hoditi, ne, ker to hočeš, / ne, ker je treba, / ampak ker tukaj / razen te hoje drugega ni«.
Kajetan Kovič je eden izmed mojih najljubših slovenskih avtorjev. Saj je preprost, intimističen, a od te znane četverice pesnikov je meni daleč najljubši. Jaz sem srečen, da sem dobil nagrade in da me imajo ljudje radi, ampak glede samega pisanja si ne domišljam si, da je ne vem kaj. Ta moja stvar je luštna, malo tako postmodernistično ali post -postmodernistično napaberkujem od Whitmana in drugod, a se zavedam, da so to ljudje, ki so res znali pisati. Enako je pri Koviču. Rekel sem si, to je pa to. Ker ta raven, da ti nekdo tako napiše. Tako preprosto, kot v tej pesmici. To tako zadane, da rečeš »Uha!«
Ko si opisal zahtevnost te poti, ki ima vzponov za 16 višin Mount Eeveresta in po kateri večino časa hodiš v dežju, si uporabil zanimiv izraz. Rekel si, da te ta pot depersonalizira.
Tu gre za depersonalizacijo v smislu psihoanalize. Za relativno skrajno zadevo. Naša psihiatrija je precej umirjena in tega ne uporablja. Ta postopek sicer uporabljajo menda pri težjih terapijah. Kdor si ga upa, ker je zadeva tvegana. Bral sem o tem, kaj se ljudem dogaja pri tej terapiji. Gre še korak dlje od regresivne hipnoze v psihoterapiji, ki te pripravi do tega, da na psihiatričnem kavču podoživiš svoje otroštvo. Depersonalizacija pa ti omogoči, da izstopiš iz sebe in se opazuješ. To ti naredi pot. Ko ti to kdo prej razlaga, rečeš, daj no nakladati, to je noro. Po drugi strani, pa si, ko bereš o tem, rečeš. Pa saj to jaz poznam, saj isto lahko narediš, ko prevajaš. Ali pa, ko počneš kaj drugega, če si tak manijak, da padeš v tisto.
Ali to povzroči sam fizični napor?
Psihofizični napor. Laže je reči, koliko kilometrov si prehodil, koliko višinske razlike, koliko vsak dan. V resnici pa je zadaj neprestano psihični napor. Gre tudi za samo dejstvo, da si sredi gozda, skupaj z medvedom in skupaj še s čim bolj groznim. Meni se je tam znižal inteligenčni količnik zaradi samega pritiska, ker sem bil tujec v tuji deželi. Poleg tega je tu fizični pritisk, ker prva stvar, ki jo zagotovo dobiš je driska, saj je tam druga voda, tudi če jo filtriraš, na tiste viruse nisi vajen. Vse je drugo, počutiš se kot v Gospodarju prstanov, kjer se tisti, ki ga vržejo k Sauronu, znajde brez vsega pred njegovim očesom, ki ves čas gleda vate. To je ta občutek. Saj je dobro, saj je lepo, si pa pod udarom. Psihičen in fizičen pritisk sta povezana. Skupaj s telesnimi sokovi. Ljudje dejansko postanejo malo odvisni od tega. Zaradi tega ljudje ne morejo nehati plezati, se ukvarjati s športom. To so opijati, telesu lastni neškodljivi kanabinoidi.
Sam si napisal, da si se skozi to kar malo zaljubil v Ameriko.
Seveda. Ker mešanica sokov je ista, kot je mešanica sokov pri ljubezni ali pa pri seksu. Telo ima isti sistem nagrajevanja ali branjenja pred bolečino. Nima na izbiro cele lekarne, ampak toliko sokov, ki jih vase zliva v različnih kombinacijah. Ti se hočeš na nekaj navezati. To je moč tega koktajla. In je dobra. Normalno je, da te pot tudi spremeni in najbolj te premeni v tem smislu, da zaradi nje postaneš še bolj to, kar si.
Kaj pa potem, ko si pisal. Si se zasvojil tudi s pisanjem?
Anaїs Nin je rekla, da pišeš zato, da nekaj še enkrat podoživiš. In ko pišeš, se šele zaveš, kaj se je sploh zgodilo. Sproti se ti namreč toliko dogaja. Ljudje mislijo, da imaš tam neskončno časa. Eni ljudje pravijo, da jim je dolgčas. Jaz jim verjamem, ampak večini ljudi ni. Tu imaš ves čas toliko za početi. Misliti moraš na tisoč stvari. Kje boš dobil hrano, kje boš dobil vodo, kako boš postavil šotor. Samo zjutraj od trenutka, ko se zbudiš, in do trenutka, ko greš lahko naprej, mine najmanj ura in pol. Dela je toliko, da ne moreš verjeti.
Te je pisanje toliko potegnilo, da boš še pisal?
Seveda, rečeš si, dobro to ni kak Strniša ali Whitman, toda ljudje imajo to radi in je bilo tudi tebi fletno, zakaj pa ne bi še kaj. Malo po znanem vzorcu, malo pa tudi zato, ker v ozadju… Jaz sem tak, da moram vedno imeti kak razlog oziroma več razlogov. Eden od razlogov, zakaj sem se odločil za Apalaško pot, je ta, da sem si rekel, da smo od tam potegnili vse, kar poznamo, ne da bi to kdaj priznali ali se tega zares zavedeli. Rekel sem si, da, ko bom to razumel, bom tudi razumel, kaj počnemo tu. In potem bom lahko rešil tudi enega izmed naših temeljnih problemov. Natanko ta divjinska tradicija je tisto, kar nam manjka, da bi imeli celo transverzalo. Slovenska planinska transverzala obstaja namreč samo do polovice. V resnici sem šel na pot zato, da bi naredil ta projekt, manjši, bolj nacionalen, domačijski. Leta 1950 so se spomnili, da bi naredili ta projekt. Po sporu s Stalinom so hoteli narediti socializem s človeškim obrazom. Planinci so se odločili narediti transverzalo, krožno pot po vsej Sloveniji. Speljali so jo preko Karavank in Julijcev, v Postojni pa se je ustavila, ker je oblast rekla, da čez Kočevje ne smejo. Zdaj pa sem jaz to pot sklenil. Letos smo jo tudi prehodili z otroki. Pripravljena je tudi spletna stran in zdaj pišem o tem. Z veliko muko, saj je o tujini veliko lažje pisati, kot pa o teh krajih. Imam tudi ambicije še kaj povedati o tem, kako je tu.
Kaj pa priporočaš bralcem? Naj gredo najprej za kondicijo po Slovenski transverzali, potem pa na Apalaško pot?
Ma ne. Apalaška je sicer krasna, ampak jaz priporočam, naj me izvolijo za svojega večnega predsednika, ki bo vpeljal pravilo, da mora vsak človek v življenju najmanj enkrat iti na tako stvar. Meni je vseeno, ali gre v Ugando pomagat otrokom, ali gre voditi begunce čez snežniške gozdove za eno leto, ali gre na Apalaško pot, ali gre po Slovenski transverzali, ampak naj gre. Sedem milijonov let je človeška kultura poznala iniciacijo. To je po mojem tako nujno za človeka. V srednjih letih pa bi jo bilo nujno treba ponoviti, potem, ko se upokojiš, pa jo opraviti še tretjič.
Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Posveča se predvsem sodobni poeziji ter prevajanju za RTV Slovenija. Leta 2013 je na smeri ameriške študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z disertacijo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Jakob J. Kenda – Igor Divjak. Intervjuji, literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.