V rubriki Odziv odpiramo prostor za polemiko s stališči in pogledi, ki so jih izrazili avtorji z objavami v Vrabcu Anarhistu. Namen te rubrike je krepiti dialog in zavest, da argumentirana razprava lahko pripomore k boljšemu razumevanju literature in družbe.
***
Ker človek ni človek brez govora, je pravica do govora prva med pravicami. Iz te pravice izhajajo vse druge – politične socialne, kulturne, verske, nazorske, okoljske ipd. Še bolj važno pa je, da govor pove, kaj kdo hoče, torej kdo je. Zato se mora v republiki (javnosti) slišati govor cerkvenih in laičnih klerikalcev, nasprotnikov pravice do splava, mizogincev, konzervativcev, hipokritov, oprtih na učenje – monoteizem – ki je v osnovi sovražno demokraciji.
Spontana mrakobnost. Na moj tekst »Sovražni govor in njegov kontekst – klerik Strehovec et. al.« sta se »spontano« odzvala Luka Benedičič in Tadej Rifel (v nadaljevanju: »spontanca«). Prvi »ni niti izključno za niti izključno proti pravici do splava, pač pa v dialogu o njeni restrikciji.« Drugi pravi, da »gre pri vprašanju »pravice do splava« hkrati za vprašanje pravice do življenja«. Skratka, oba sta nasprotnika pravice do splava, kot jo utemeljuje moderna etika in sankcionira pravo večine držav Evropske unije in Zahoda, ki samo ženski prepušča izbiro, ali bo rodila ali splavila. Ker oba nasprotujeta tudi temu, da ima samo ženska pravico izbire, bom kar se da jasen. »Dialog o restrikciji« ni niti etično niti demokratično legitimen; prvič zato, ker omejevanje pravice ženske, da sama odloča, pomeni neposredni napad na osebno svobodo ženske, na osebo ženske kot spola; in drugič, ker votli demokracijo kot tako, saj gre za eno od zelo težko izborjenih pravic na ravni družbe kot celote. Z »dialogom o restrikciji« hočejo mrakobni »demokratično« – na primer s konzervativno večino – najprej omejiti in nato vzeti ženskam pravico, da odločajo o sebi. Ti ne razumejo, da demokracije prepoveduje tako odvzem osebnih pravic z večino kot poseganje v osebno integriteto ženske; odločitev drugih – kurije, mafije in partije – je tak poseg v žensko.
Argumenti obeh »spontancev« so torej danes – etično, moralno, socialno – nelegitimni zato, ker so že bili demokratično poraženi, sicer pravica žensk kot žensk, da odločajo o sebi, nebi bila uzakonjena v omikanem svetu; zato trdim, da bi odvzem pravice do splava po katoliško pomenil politično, etično in moralno regresijo demokratične družbe. Omejitev ali ukinitev takih pravic z večino obeh spolov je nedemokratična. Namreč nekatere pravice – ena je pravica do splava – izhajajo iz ontološke/biološke razlike med spoloma in so vezane samo na en in ne drug spol. Hočem reči, da ima tu ženska prvo in zadnjo besedo.
»Spontanca« zastopata mentaliteto mračnih. Namreč sodobna – etična in pravna – omika načeloma ne prepoveduje ali zapoveduje, ampak daje možnost izbire, da bi poudarila odgovornost za svobodo. In ker so konzervativci, posebno katoliki, negotovi vase – bolje rečeno, ker vedo, kakšni so v resnici – imajo rajši zapovedi in prepovedi; zato so proti temu, da je »Odločanje o rojstvih svojih otrok … svobodno.« (čl. 55 Ustave RS). Katoliki – in mo(note)isti – ne razumejo, da se politična svoboda ne nahaja v »hočem – moraš«, ampak v »zmorem – lahko, če hočem«. To poudarjam, ker sta prav na tej točki svoboda in oblast povezani; namreč, če imam pravico – do splava, evtanazije, istospolne poroke – jo lahko izkoristim ali pa ne; in če jo hočem izkoristiti, jo mora oblast zagotoviti ne glede na »ugovor vesti«.
Izgubljene bitke. Argumenti »spontancev« so iz tolmuna mentalitete mračnih, ki je za smrtno kazen, pa proti istospolnim porokam in posvojitvi otrok, enakopravnosti LGBT, tretjemu spolu, ločitvi, nadomestnemu materinstvu, enostarševski družini, umetni oploditvi, evtanaziji itn. Skratka katoliški odnos do splava je mutatis mutandis enak odnosu do omenjenih (in neomenjenih) temeljnih problemov civilizacije; v tem smislu so argumenti »spontancev« proti pravici do splava enaki argumentom trdih katolikov o omenjenih (in neomenjenih) problemih. Zato je za nas, posebno za ženske, relevantno, da je ta konzervativizem – hvala bogu – do zdaj izgubil vse bitke in jo bo tudi pri evtanaziji. Kleriški katolicizem je namreč proti človečnosti/humanosti, kot jo razume t. i. zahodna svoboda, ki je grško-rimskega, ne pa judovsko- krščanskega izvora.
Svoj tekst Sovražni govor in njegov kontekst – klerik Strehovec et. al. sem uperil proti katedralnim klerikalcem (primasu Zoretu, kardinalu Rodetu, pa Stresu, Strehovcu et al.); sami se ne upajo oglasiti, v že izgubljeni boj pa ščuvajo »spontance« – ti so moralni in intelektualni katoliški kanonfuter, enak čudakom iz Zavoda Božji otroci, ki molijo za življenje pred porodnišnico in stopnjujejo stisko žensk. Tudi »spontanca« jo – sporočata Svetlana Slapšak in Alja Adam !1
Sovražni govor je moja tema! Tudi »spontanca« si ne upata opredeliti o bistvu; in sicer o moji izhodiščni trditvi, da »Ne smemo tolerirati izjav papežev, kardinalov, škofov, teologov«, ki evangeljsko oznanjajo: »da je splav enak šoahu/holokavstu; zakoni o pravici žensk do splava pa »najbolj strašna oblika totalitarizma, skrita v demokratično preobleko … in zato nimajo nikakršne pravne vrednosti«. (Janez Pavel II); da »je ženska nosečnost – in vse pred in po njej – vedno bila in bo Cerkvena zadeva.« (Benedikt XVI); da je splav »podobno, kot če bi najeli poklicnega morilca, da konča življenje nekoga drugega«. (Frančišek, 18. oktobra 2018). Ne prezrimo: posledice takih izjav kler/a/(-ikalcev) so vedno verbalne grožnje ter fizično nasilje nad ženskami in zdravniki, ki splav opravljajo. V ZDA je bilo med 1993–2015 ubitih 11 medicincev. Izjave klerikov so zloželjne in zločeste! Tu ne gre samo za moralno demokratično ogorčenje nad klerom, ki »oznanja vodo, pije pa vino« (H. Heine), ampak za politično in kazensko nedopustnost sovražnega govora, ki hoče in sproža konkretno nasilje. Molk »spontancev« o tem razkriva tisto kulturo katolikov, ki glasno blebeta o nebistvenem in molči o bistvenem – strukturnemu zlu kleriške cerkve.
Oznanjanje zla. Tudi o tem »spontanca« molčita. Na zahodu je Biblija neusahljivi vir in navdih za sovražni govor. Vatikanski in slovenski klerikalci imajo za vse vrste in prakse sovraštva – do žensk, nezakonskih otrok, homoseksulacev, drugačnih – oporo v stari in novi zavezi. »Spontanca« molčita o morilskih ukazih Jezusa Kristusa: »Te moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi jim jaz zakraljeval, pa pripeljite sèm in jih pobijte pred menoj« (Lk 19, 27), »Judje so otroci hudiča« (Jn 8: 44); ki so poziv boga k dokončni rešitvi, holokavstu v Auschwitzu itn. To je hipersovražni, zločinski govor Boga; katoliški kler ga »oznanja« in kristjani udejanjajo. Bistvo je, da se ukazom ni mogoče izogniti in da se uporabljajo, ko je čas za to. In vedno je čas za to, saj se terorizem v Evropi, Aziji, Afriki, Novi Zelandiji hrani iz svetih knjig treh monoteizmov – tore, evangelijev, korana itn.
Dialog. O takih izjavah papežev dialog ni možen, saj ni mišljen, ker gre za diktum nezmotljivih namestnikov boga; katedralni kler enak tragicinizem prakticira v provinci. Zato znova: takih izjav papežev in klerikov o ženski, splavu, otroku ne pokriva pravica do govora; še manj pa mizogine – ženski sovražne – politike RKC pokriva pravica verske svobode oznanjevalcev vere v boga ljubezni. Ker demokracije vsega sveta dnevno razkrivajo kar kler – od diakona do papeža – v resnici počne urbi et orbi, so besede klera hinavske. Vemo, da so slovanski in nemški papež, provincialni, tudi slovenski kler, dokler so mogli, prikrivali, lagali in zanikali zločine RKC, posebno pedofilije – spolne zlorabe otrok. Ta morala v akciji se imenuje hipokrizija.
Hipokrizijo – naduto lažnivost klera – demokracija razkriva kot nujnost cerkve, klerikov. Hipokrizija, sovražni govor in zle prakse izhajajo iz iste monoteistične etike in logiko zaprte organizacije; ta se vedno skvari, ne more pa se sama popraviti. In samo demokracija, ki cerkveno zlo razkriva proti njeni volji, jo lahko prisili v drugačno ravnanje. Za demokratično moralo je prikrivanje, laganje, zanikanje zločinov, posebno spolna zloraba otrok, svinjarija vseh svinjarij; za demokratično pravo pa hud zločin, ki se preganja po uradni dolžnosti. Fenomenologi bi rekli, da sta kleriška »bit in pojav« eno in isto, da sta vedno skladna. Namreč ideja Enosti (religiozne, ideološke) samo tako deluje med ljudmi; hočem reči, da vsak institucionalizirani monoteizem (cerkev klerikov) vedno proizvaja sebi skladne fenomene, kar pokaže zaporedje dogodkov, ki niso reakcija na zunanje razloge, ampak izvorna akcija; to v življenju pomeni, da katoliški monoteizem mora proizvajati inkvizicijo, heretike, grmade; mizoginijo in čarovnice; da prekolne nezakonske matere, pankrte (kler je iz denarnih razlogov vodil posebne knjige »nekrščenih«) in samomorilce. Zato pravi M. Heidegger: »Moderni sistemi totalnih diktatur izvirajo iz judovsko-krščanskega monoteizma.« Heidegger misli na komunizem, fašizem in nacizem.
Pedofilija. Da klerikalci – cerkveni in laični – proizvajajo sovražni govor, homoseksualnost in pedofilijo na vseh ravneh, kontinentih in časih, kažejo uradne preiskave. Pedofilija, spolna izrojenost klerikov, je radikalno zlo, ki ga rojeva in goji strukturna hipokrizija; in samo hinavci so pokvarjeni do jedra! Demokracija razgalja zlo tradicije, ki uči »Kažimo se takšni, kot pridigamo da smo!«.
Družba – razlogi razkola. Razkrivanje dejstev o kleru RKC razdira družbo kot celoto. Namreč razkrivanje kaznivih ravnanj klera poglablja prepad med etiko/moralo ne-kristjanov in kristjanov; ateistov in teistov, nekristjanov in kristjanov. Ne-kristjani z odporom, zgroženostjo in slabo voljo spoznavamo, s kakšno lahkoto kristjani sprejemajo moralne svinjarije in kazniva dejanja klerikov. Da kristjani malo gledajo v tla, malo skomigajo z rameni, cvileče branijo neubranljivo, predvsem pa se sprenevedajo, je očitno posledica trde katoliške vzgoje; sistema vrednot, ki razkraja demokracijo kot družbo različnih. Kristjanov ne moti kleriško laganje, pretvarjanje in prakticiranje zločinov, vse dokler ni prič ali če so te samo otroci, od katerih kler in starši zahtevajo molk; čeprav otroke spolne zlorabe za vedno ranijo in pogosto uničijo.
Kaj pa je pozitivno! Obsodba kardinala G. Pella v Avstraliji, tretjega v hierarhiji Vatikana, na šest let zapora zaradi spolne zlorabe otrok, odpira možnost soditi tudi papežem. Janez Pavel II in Benedikt XVI sta notorna praktikanta in koordinatorja prikrivanja in laganja, ki sta z grožnjo izobčenja prepovedala sodelovanje klera z oblastmi držav glede spolne zlorabe otrok. Zato so trditve kler/a/(-ikalcev), da je pedofilija povsod – v telovadnicah, šolah, skavtih, društvih itn. – standardna hipokrizija. Dejansko RKC, ki svoje pedofile brani z vsem – lažjo, prikrivanjem, premeščanjem, prepovedjo sodelovanja z organi držav – pedofilijo goji! Vsi drugi pedofilijo povsod preganjajo, ker je zločin.
»Družina je pot cerkve.« pravi Janez Pavel II. Smo pri bistvu! Ko »spontanca« molčita o sovražnem govoru papežev ali o evangeljskem oznanjanju zla, molčita tudi o pedofiliji klerikov, ki je največji napad na zahodno moralo po koncu druge svetovne vojne. Sovražni govor klera do žensk je teološki preludij v spolno zlorabo otrok in uničevanje družine kot skupnosti očeta, matere in otroka – ti so samo prve žrtve. To da je institut družine – »srčike krščanstva« – rutina teološkega blebeta kler/a/(-ikalcev) zgolj zelo boleče kaže sistemsko hipokrizijo religije klerikov. Namreč družina – oče, mati in otrok – spozna, da je otroka spolno zlorabljal klerik, ki so mu vsi zaupali; otrok spozna, kar je najhujše, da ga pred zlorabo nista zaščitila niti mati niti oče; mati in oče pa spoznata, da otroka nista zmogla niti hotela zaščititi! Vemo, da katoliška cerkev nikoli ni bila varna za ženske in otroke; dejansko pa je nevarna za družino in družbo kot celoto. Gornji diktum Janeza Pavla II samo razkriva cinizem neke svetohlinske morale in resnične vrednote kristjanov.
Zato, vsaj zame, Frančiškov sklic vatikanskega »summita« o pedofiliji (feb. 2019) s perverznim naslovom Zaščita najmanjših v cerkvi demonstrira zlom kleriške morale kot celote, ki se hrani iz monoteistične etike. Žal se tudi Frančišek, kot predhodnika, sklicuje na hudiča. To kleriško prekletstvo ni posledica vdora hudiča, ampak vztrajne pastorale. Otroke posiljujejo čisto navadni zlikovci iz »ustanov posvečenega življenja«. Dokler bo imela RKC oblastne ambicije in ne bo pod nadzorom zunanjih institucij bo vedno taka, kot jo danes razkriva demokracija.
Ženske cerkve. Katoliški kleriki ogrožajo tudi cerkvene ženske. Končno so tudi nune, ta cerkvena revšeta, spregovorile, da jih kleriki spolno zlorabljajo urbi et orbi.2 Pričevanj je vse več! Nuna Michèle-France za klerika »očeta Marie-Dominique Philippeja, spoštovanega duhovnika« pravi: »Med vsakim srečanjem je šel dlje v telesno intimnost, češ da mi daje občutiti Jezusovo ljubezen« … »Rekel je, da je majhen Jezusov posrednik.« (26/03/2019 France culture). Verbalna ogabnost izhaja iz moralne pohabe klera.3
Prodor kleriške morale – zlih praks – v sekularno družbo je očiten in škodljiv. »Krščanska družina in skupnost« živita v nasprotju z nauki vere, vendar skladno s prakso klera, ki pa je skladna z nujnostjo monoteizma, ki samo tako deluje v življenju. Ker zna kler vse svinjarije tega sveta vključiti v božji načrt, lahko verniki – vseh monoteizmov – počno, kar hočejo, dokler ubogajo kler; za odpadnike, heretike in antikriste, torej neposlušne, je grmada. Demokracija strukturno nemoralo monoteistične cerkve delno nevtralizira tako, da kler loči od oblasti in politike, dopušča pa njegovo javno delovanje; takrat je RKC predmet kritike kot vse, kar je v prostoru republike. Svoboda vere zato pomeni svobodo kritike religije, institucije in vernikov.
Pravica do govora in moralni relativizem. Na začetku trdim, da je pravica do govora prva med vsemi pravicami tudi zato, ker tako izvemo, kaj kdo hoče, torej, kdo je. Namreč svobodni govor razkrije moralni relativizem katolikov. »Naravna« drža monoteistov so mnoge morale: ena pod kovtrom, druga doma, tretja v cerkvi, četrta v službi, peta med državljani … rezultat je življenje v pretvarjanju, kar frustrira in zahteva stalno duhovno tolažbo. Namreč kler po službeno blaži diskrepance med tem, kar bi vernik hotel živeti, pa ne more, ker se zahtevam kleriške religije življenje upira; kler z nadzornim ritualom – spovedjo, priznanjem, spoznajem, kesanjem, odpuščanjem – vernika spravi na pot odrešenja. Perverzna oblastna konstrukcija »da bog vse vidi in vse ve« ne zmanjšuje zla dela kristjanov, tudi teološka čišča je bolj uteha in potuha za nova odpuščanja. Samo demokracija lahko kleru s pravno državo, sproti dokazuje, da nič, kar počne, ne ostane »ljudem in bogovom neznano«. (Sokrat)
Navidezni paradoks – dve vrsti relativizma. Klerikalno krščanstvo počne, kar mora prikrivati; prakticira nemoralni relativizem, ki ga vedno očita drugim – posebno demokratom. Istočasno pa so klerikalci proti tistemu moralnemu relativizmu, ki je v resnici idejni/verski/praktični pluralizem – brez katerega ni demokracije, zato ga goji, saj pomeni svobodo misli, besede, dejanj. Relativizem, ki pomeni javni soobstoj mnoštva idej, cerkev zatira; katoliki so samo za svoje, tako kot so pravoslavni in protestanti. Ekumenizem je samo verbalni blef. Kleriško krščanstvo hoče politični monizem – eno vero, enega boga, eno resnico, eno katoliško cerkev. Kristjani so samo za svoje, tako kot so judje ali muslimani.
To sili v hud sklep: mon(ote)izem kot tak ne more ustvariti skladnosti med tem, kar uči, in tem, kako »učenci-verniki« v resnici živijo, zato potrebuje, ustvarja stalnega notranjega in zunanjega sovražnika. Monoteistična etika – kleriško krščanstvo – ne omogoča skupnega življenja različno mislečim. Zato krščanstvo ni temelj Evrope različnih – to omogoča demokracija.
Svobodo vere – kot posledico pravice do govora/čaščenja – zagotavlja samo demokracija; monoteisti na oblasti svobodo vere zatirajo povsod in bi jo tudi pri nas in v Evropi, če imeli oblast. To poudarjam, da bi kler(ikalci) razumeli, da demokraciji religija ni potrebna, cerkev pa sploh ne, pa jo kljub temu podpira, čeprav ve, da bi klerikalci demokracijo ukinili, če bi mogli! Demokracija cerkev samo tolerira in nič več. Ker pa demokracija rabi državljane, mora zadovoljiti tudi potrebe vernih, sicer ne bi bila demokracija.
Prihodnost. Ker je bilo 20. stoletje za Evropo tako grozno, so kristjani dobili potrditev bistva učenja svoje vere, in sicer, da je človek izvorno grešen in pokvarjen ter ga lahko samo kasta klera (od)reši. Dejansko pa so dve svetovni vojni in totalitarizmi – komunizem, fašizem in nacizem, brezbožni otroci klerikalnega krščanstva – rezultat prevlade mon(ote)istične politične ideologije; in ti puščajo posledice, ki nikoli ne minejo. Zato je naš spomin koncentracija delujoče etike o prav in narobe, ki je ni mogoče zakleniti v arhive in muzeje. Spomin prehaja z generacije na generacijo ter zahteva popravo krivic in odpravo zla – ne pusti nas pri miru.
Če je spomin res aktivna etika – torej da preteklost in sedanjost kažeta prihodnost – potem moram tvegati napoved: če bo v Evropi in Zahodu prevladala mon(ote)istična politična ideologija – klerikalizem, nacionalizmi à la suverenizmi, populizmi ipd. – bo življenje vseh, posebno pa žensk in otrok, zelo slabo.
OPOMBE:
1 Vsi teksti so na spletu Vrabca Anarhista.
2 Moški kler se stalno preoblači in kičasto šemi, nune pa so že na videz prava cerkvena revšeta. Seveda si zaslužijo boljše.
3 Ravnokar (26. marec 2019) je odstopil celotni uredniški odbor – 12 žensk – revije Donne Chiesa Mondo (Ženske, cerkev, svet), mesečne priloge Osservatore Romano. Lucetta Scaraffia, glavna urednica, pravi, da zaradi izgube uredniške avtonomije; torej namere, da ženske odbornice znova izbirajo od zgoraj (moški – op. a.) po kriteriju ubogljivosti. Scaraffia je sicer prva v Vatikanu govorila o spolnih zlorabah nun s strani duhovnikov, škofov itn.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
