Ivo Svetina o pesmi Ananata
Kako napisati (novo) pesem, da ne bo sestra ali hči prejšnje? Zdi se, da jezik nima meja. A jih ima! In kako ostre so! Kot rezilna ograja. Kljub temu se je treba prebiti preko mejá. Četudi nastanejo pri tem rane. V času zavestne osam(itv)e, se odpro novi vrelci, potoki, studenci. Grem na popotovanje od tu do tam in nazaj do sem. Krožim v krogu in si grizem lasten rep. Odvržem vso prtljago, skušam pozabiti vse, kar zapuščam za seboj. Ne vem, kam grem. Morda je prav to rešitev: ne poti ne potovanja. Le blodnje, ki so tem silnejše, čim globlje v noč tonem.
***
Ananata
Ni bila ne noč ne dan. Bil sem ob vodi,
tekla je in bila je tiha. Nad menoj so bile krošnje
drevesa pernambuka, hotel sem odsekati vejo,
da bi si naredil lok za violino.
Krog mene so se pasle živali,
njihovo krzno se je svetilo kot bi bilo zloščeno,
želve so iztegovale svoje predpotopne glave,
na njihovih izbočenih hrbtih so sedeli drobni ptiči,
pisani in cvrkutajoči. Izpod želve se je plazila kača,
v daljavi so zvenele cimbale, veter je pihal,
niti en sam list, cvet se ni premaknil.
Kamni so spali in vzdihovali. Oči so imeli zaprte:
videli so že vso zgodovino človeštva.
Bil sem žejen in roka, bela kot sol,
mi je ponudila kozarec. Prazen.
Žeja je želela piti, ne držati kozarca v roki.
Slep sem bil, a kljub temu sem videl.
Vedel sem, da sem slep, saj sebe nisem videl.
Bršljan se je vzpenjal po meni, nisem bil več telo,
steber sem bil, eden od stebrov v hramu božanstva,
čigar doba čaščenja se še ni začela.
K mojim nogam so polagali – le kdo? – cvetje.
Videl sem ženska stopala, ki so drobila po marmorju,
v laseh so imele drobne rože oblakov.
Nato je zagorelo. Plamen je bil hladen, mrzel.
Led, ki je gorel. Nekaj se je plazilo po meni,
nekaj, kar prišlo iz mene … iz zadnjice se je vilo navzgor
po hrbtu proti ramenom in vratu …
Zavonjal sem sebe, svoje blato …
Uriniral sem kot bi bilo v meni jezero in moj ud
dolga cev, po kateri mora voda odžejati travnike,
da bi čebele lahko opravljale svoje plemenito delo.
Prišla je Ona, velika in mogočna,
s tremi dojkami in popkom, v katerem je spala luna.
Ni bila Mati, bila je vlačuga, ki je že končala svoj delovnik.
Spraševala me je, kdo da sem,
jaz pa ji nisem mogel?, znal? odgovoriti,
saj sem bil ne le slep, ampak tudi nem.
Stebri, moji bratje, so začeli plesati,
sprva počasi, slovesno, nato vse bolj razuzdano,
divje, mahali so z udi,
da so se še muhe prestrašile in odletele tja onstran.
Hotel sem, moral sem vedeti, koliko je ura.
A ure ni bilo nikjer. Ure sploh ni bilo, ker tudi časa ni bilo.
Da bi od večnosti ostala vsaj kakšna minuta, minutka,
v kateri bi se znova našel, se kot brodolomec prijel za trsko …
Je bila na delu gospa Usoda ali le tovariš Naključje?
Kdo bi vedel, najmanj jaz, ki sem bil steber
v templju boštva, čigar vladavina se še ni začela.
A nekaj, nekaj sem čutil, skoraj vedel:
vihar ljubezni se bliža. Tam za gorami se je že spočel,
se napihnil, postal divji, prepoln besa,
da ga spusti tu, kjer sem ujet kot tiger v jekleni pasti,
ki bo vsak čas prežagala njegovo taco.
Pridi, sem si mislil, pridi vihar ljubezni,
saj sem te vedno znova izival,
se ti nastavljal, da si me vzameš, da bom krvavel, trpel, stokal …
Vedno sem si želel, da bi končal v tvojem besnem vrtincu,
v objemu tvojega blaženega besa.
Celo solze sem nabiral po travnikih in senčnih logih,
solze ne solzíce, da bi ti jih lahko podaril,
ko bi te potešil in ostal sredi poti v Indijo Koromandijo
posiljen, vse moje želje, hrepenenja, utvare …
z menoj vred potacane, da se zame ne bi zmenili niti mrhovinarji.
Da bi bil podoben tisti plemeniti zveri,
ki je z zadnjimi močmi iz črnega blata izvlekla crknjeno ribo
in jo odvlekla k svojemu mladiču,
ki so ga medtem napadle hijene, ga ubile, požrle …
Je bilo v materi kaj žalosti? Je bilo v meni kaj sramu?
Je ta svet sploh vreden, da se mu postaviš »po robu«,
kot se reče, pa naj to pomeni kar koli že.
Še preden me je zapustila vsa razsodnost,
še preden sem izdihnil poslednji dih, sem videl oblak,
ki se je ločil od matere gore, se spustil k meni.
Ni bil ne moj brat, kaj šele oče.
Vedel sem, čutil sem, da mi prinaša veselo novico,
nekaj takega kot evangelij, da je vsega – končno – konec.
Da bom osvobojen vsega, tako plementosti kot nizkotnosti –
zagotovo je bilo v meni tudi nekaj, če ne kar precej nizkotnosti –
najprej postal senca, nato senca sence in končno
kot luža, ki se po nalivu posuši, izginil za vse veke vekov.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
