Ob smrti Petra Kolška objavamo zapis Iva Svetine o njegovi poeziji, ki je nastal ob nominaciji njegove zbirke Slavospevi, ki jih pojejo vrane za nagrado Prešernovega sklada pred dvema letoma.
Slavospevi, ki jih pojejo vrane so ena najboljših, zakaj ne bi zapisal kar najlepših pesniških zbirk, ki sem jih bral v zadnjih letih. Oba presežnika bi bilo treba podrobneje pojasniti, a najbolj avtentično potrdilo so same pesmi. Zavedam se, da so oznake dober, boljši, najboljši, lep, lepši, najlepši dandanes nekoliko zastarele, pa vendar izhajam iz prepričanja, da je naloga poezije izrekanje resnice sveta, pričevanje o človekovem prisostvovanju v svetu, pa četudi je ta vse manj njegov. Morda umetnost res ni več vrhovna potreba duha, kot je menil Hegel, a poezija, tista, ki si upravičeno zasluži presežnike, dokazuje, da se je stari filozof nemara tudi (z)motil.
Peter Kolšek je svojo prvo zbirko Elegije izdal leta 1986 in že z njo se je oglasil svojevrsten, samonikel pesniški glas, ki ga je bolj kot odgovor na vprašanje kako, zanimal odgovor na vprašanje kaj, s čimer se je odločil za tisto vrsto poezije, ki jo je Grafenauer poimenoval za filo-sofsko, v nasprotju s filo-tehnično, ki se v prvi vrst posveča vprašanju, kako nekaj upesniti, torej se s pesmijo ukvarja formal(istič)no in ne »vsebinsko«. Ob objavi cikla iz te zbirke v Sodobnosti je zapisal zanimivo misel, ki ni izgubila na veljavi, morda danes velja še bolj kot pred tremi desetletji: »Lepo bi bilo, ko bi tudi mladi sami v tej cvetoči dobi opravljali svoje literarne razuzdanosti z večjo nežnostjo in z več občutka za ironijo.«
In pesniške zbirke (sedem jih je bilo), ki so se zvrstile po »elegičnem« prvencu, so to misel vse manj mladega pesnika samo utrjevale. Nežnost in ironija sta sestri, ki pazita ena na drugo, da se pretirano ne razbohotita, da se ne predata zapeljivosti druga drugi, torej da ne pride do incestuoznega razmerja. Z leti je poezija Petra Kolška pridobivala na jasnosti, tudi jedrnatosti, vse globlje v svet duše in dušo sveta je segala in postajala nepogrešljiv del sodobne slovenske poezije. A kljub temu je ostajala nekoliko potisnjena vstran. Kot da bi delo kulturnega novinarja pri osrednjem slovenskem časniku, odvračala, ne pesnika, ampak recipiente od njegove poezije.
Ko je leta 2014 izdal odlično pesniško zbirko Dekleta pojejo, zvezde jim sijejo v usta, je kritika opisovala njegovo zbirko s sicer zadržanimi, a vendarle superlativi, med nominirance za obe pesniški nagradi (Veronika, Jenkova), pa se ni prebil. Kolšek je bil in ostajal samosvoj pesniški fenomen, ki ga ni bilo mogoče uvrstiti med pesnike t.i. ljubljanske šole (nekateri menijo, da je njen najbolj izrazit predstavnik Uroš Zupan). Ob tem »neskladju« pa naletimo na poseben paradoks, ki ga pesnik sam opiše kot prepričanje, da je poezija najboljši način izrekanja stanja človeka in sveta; podobno kot je Edvard Kocbek govoril o poeziji kot poti, po/na kateri se človek najbolj približa svoji avtentičnosti; se s poezijo avtentificira.
Slavospevi Petra Kolška so poezija, ki ne podlega trenutnim »modnim muham«, če te po smrti vseh literarnih ideologij (Taras Kermauner), sploh še so; še najbolje bi se jim približali, če bi zapisali, da gre za izrazito, samosvojo, zrelo (avto)poetiko, ki znova potrjuje staro Buffonovo misel Le style c’est l’ homme même. Pri čemer ne morem odmisliti Kolškovega dolga desetletja pisanja za kulturno stran Dela, še zlasti pa ne njegovih briljantnih kolumen v Sobotni prilogi. Kajti veščina pesnjenja, ki je hkrati tudi globina misli, ki sta bili nekoč, pri temačnemu Heraklitu še združeni, presvetljuje Slavospeve.
Od prefinjene, plemenite nostalgije do spraševanj o temeljnih eksistencialijah današnjega človeka, ki lahko le resignirano ugotavlja, da je svet »prevelik«, a »prekratek jezik«, pa vse do končnega, »moškega« spoznanja, spoznanja brez vsakršne sentimentalnosti, da »nobena pot ne vodi k nesmrtnosti«, so pesmi Petra Kolška poseben presežek (saj se danes tako reče?), ki v sebi nosi tudi temeljni paradoks, ponazorjen z vranami, ki pojejo večerne in jutranje slavospeve, in sicer, da sita vrana lačni ne verjame, a hkrati vrana vrani ne izkljuje oči! Iz tega paradoksa, shranjenega v »ljudski modrosti«, izvira tudi nezaustavljiva volja in moč pisati pesmi, pesniti, četudi nad Petrom Kolškom, kot nad mnogimi današnjimi pesniki visi Damoklejev meč, na katerem je izpisano hudobno vprašanje: »Zakaj ni mogoče napisati pesmi?«
Peter Kolšek je tudi avtor ene od antologij slovenske poezije 20. stoletja in sicer Nevihte sladkih rož (2006), h kateri tudi napiše pomenljivo spremno študijo, v kateri se sprašuje o poti slovenske poezije od t.i prešernovske do murnovske strukture, ki je že do konca osvobojena vsakršne narodotvorne naloge. Nastaja izključno, rečeno z Baudelairom, iz veselja, radosti do pesnjenja. In zakaj je na tem mestu treba omeniti to dejstvo, ki pripada literarno teoretičnemu obnebju pesnjenja? Ker je v Slavospevih tudi pesem Vlahi, ki kot zapiše Igor Divjak, murnovsko »žalostno karnevalsko procesijo naveže na begunski marš smrti, nedvomno najznačilnejšo podobo zadnjih let«. Poezija, ki ne more spreminjat sveta, hoče pa, da jo svet sliši, se ne zadovoljuje samo z estetiko, ampak vse bolj tudi z etiko. Poslednje slonokoščene stolpe, recimo, da so bili postavljeni v Palmiri, so porušile horde t.i. islamske države.
Prepričan sem, da Peter Kolšek z svojo pesniško zbirko Slavospevi, ki jih pojejo vrane, zasluži širšo pozornost kulturne javnosti in s tem tudi priznanje v podobi nagrade Prešernovega sklada. Četudi, to že moram priznati, je za pesnika, ki nikakor ni začetnik, ki že živi svoj zreli, jesenski čas, morda tudi nekoliko neprijetno, da je moral toliko časa čakati na takšno priznanje.
Ivo Svetina
Ljubljana, 11. septembra 2017
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
