Ivo Svetina – Šest poslednjih pesmi njej – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Pesmi Iva Svetine iz še neobjavljene zbirke Méle
***
Šest poslednji pesmi njej
1.
Nocoj je sneg pobelil tvojo lepoto,
bila si, pa vendar te ni bilo, nežna zvezda
čisto blizu mene, videl sem samo
tvojo svetlobo, zrelo, zlato, nikoli mojo.
Le kdo mi bo dal moč? V boga ne verjamem,
tebe sem hotel povzdigniti v boginjo,
a hotela si biti le mati in žena … in moja …
Zdaj zbiram pogum, mučim srce, da molči.
Vedno boš ostala, koga naj prosim, da mi
pomaga?, koga, če verjamem le vate?
Mila moja, tvojega imena ne smem izreči, rana
bi zažgala tvoj dom, ker sem, tat, častil
tvoje sladko bitje: ni bilo daru, da bi lahko
odtehtal tvojo medeno kri, utripajočo
z menoj, zdaj se sprašujem: le kdo mi lahko
da moč, da preživim strup najine ljubezni …
2.
Noč temnejša od teme, jutro se je boji,
še svit si je ne upa dotakniti: je strup,
v katerem ovenijo vse sanje, svetle,
rodile so temo, otroka zazibale v sen.
Moje misli so sužnje željá, in ti edina
želja, lahko sem se je dotaknil,
dlani so bile svetle kot beli cvetovi,
ti, samo ti si jih rodila sredi sladkega mraka.
Jutri, pojutrišnjem, vedno znova bo praznik
Sredozimke, postelja bi morala biti svetla,
bela kot plašen sneg te dni, a je temna, prazna,
moje želje že zdavnaj niso sestre zvezd,
ti edina si, svilena, svetla, hči svetnice,
čez dan, dva, se skloniš nadme, me pobožaš.
3.
Bo odslej najina ljubezen živela le v pesmih?
Bo samo še v mojih, tvojih, najinih pesmih
pel glas, prisluhnile so mu celo nočne živali?
Jih bo kdo bral, pesmi?, ko odšel bom, razbiti vrč,
prek črne vode v pozabo, še moje ime se bo
raztopilo kot led v toplem naročju deklice …
Ti si me poučila, da ljubezen lahko oskruni
belo posteljo in srečni plamen, ki pleše,
krog lepih, nedolžnih, nežnih, v njih življenje
prehaja iz noči v jutro, dišeče po dežju,
po vrtnicah, po samoti: po samoti hrepenečega,
norca, ki si je umislil hišo, palačo, sezidano
na najbolj zapeljivem toskanskem griču…
na tvojem mlečnem trebuhu … vsako jutro potrka
na moje temne veke tvoja bela dojka, potolaži
moje razpadajoče srce, sezidano iz praznih besed,
ki skopnijo, še preden se pomlad naseli med narcisami …
4.
Vem, da ne vem več, je mar srce sebično,
bolno, pijano? Ali se igra sámo s seboj
kot otrok s svojo senco na robu prepada?,
globina je lepa, vabljiva podoba matere;
je edini čas, ko se svetloba in tema zlijeta,
je decembrsko nebo, znova vzcvetela želja,
prelivajoča zamirajoče sonce z rojevajočimi se
zvezdami … skoraj Turner … ko zalil naju je
razsvetljen mrak, tvoj vonj se je sklonil k meni,
ostal zakopan na dnu srca, ki je vse bolj grobnica.
Ne vem, ali sploh še smem vedeti?, da je srce
močno le zaradi sebičnosti in si od časa
do časa reče: skala si! Tam na drugi strani,
ne neba ne mesta, cveti tvoja vrtnica …
5.
Neko svetlo jutro, na obali srečen
otrok, školjke zvezde, sipine kosti
bel sneg: nič več strahu ne mraza,
ves svet njegova mati, topla, nežna,
vetrnica z dna zaliva, okrašena z žarki,
sulicami tekočega zlata, ki plove
prek neba kot jadrnica iz slane pajčevine,
smeh bo veter, dlje in dlje na jug bo gnal
golo jadro, v njegovi senci sreča, pozaba
ran, sever jih grize z ledenimi čekani,
koža pordi, peče, se veseli zaljubljenosti,
z valovi pršeče nate, ki izginjaš v radostno obzorje.
6.
Tebi, še vedno si moje edino jutro,
svetnica, oblečeno v mrzlo luč zime,
Lucija, Sredozimka, tvoj glas doji čas,
ni ga več, nočeš se ga spominjati.
Oblečena v rožnate vrtnične liste, dotik zime,
zjasní se nebo srca, odhajaš od doma,
v belino, nekje daleč je vzbrstela,
tam, kjer sva bila velika Sreča.
Vsak požirek teme je bil dolg leto dni,
tri sva izpila:
v senci cipres, umirajočih sveč, zaupljivih kresnic …
Iščeš mir, jaz pot, da pobegnem iz življenja,
Kostarika, otoki brez imena, valovi delfini,
delfini deklice, da me potegnejo na dno …
niti školjka se ne bo imenovala po meni.
Samo ti, ki si še vedno moje jutro …