Vse, kar zdaj počnemo, je povezano z vojno

Ukrajinska pisatelja Ivan Bajdak in Mark Levin se že vse življenje bojujeta proti izbrisu posameznika, njegovih psiholoških in telesnih travm, v javnem prostoru. Z napadom Rusije na Ukrajino sta se nenadoma znašla v položaju, ko je bil pred nevarnostjo izbrisa njun celoten narod, njegov demokratičen obstoj. Začasno zatočišče jima je nekaj mesecev nudila rezidenca Društva slovenskih pisateljev.

Mark, pred začetkom tega pogovora sem bral spletni časopis Ukrajinska vas, ki ga urejaš in katerega solastnik si. Presenetilo me je, da je kljub vojni poln pozitivne energije, v njem so podobe podobnega vsakdanjega življenja, kot poznamo od prej. Zdi se, da želi časopis prenašati predvsem pozitivna sporočila o tem, da življenje teče naprej.

Mark: Pred vojno je bil to vodič po mestu. O politiki sploh nismo pisali. Ko smo videli, da se pripravlja vojna, že nekaj mesecev pred invazijo, smo se začeli pripravljati na pisanje o njej. Novinarji in uredniki so izkušeni v pisanju o politiki. Nekaj dni pred začetkom vojne so pisali o tem, kako naj se ljudje pripravijo nanjo, katero nujno prtljago naj pripravijo, katere medije naj berejo, če želijo dobiti verodostojne informacije, in podobno. Ko se je začela vojna, je del uredništva odšel v Gučo in Hostomel. Tudi jaz sem kot solastnik moral pisati o vojni. Čez nekaj časa, pa smo se zavedeli, da so le vojne novice depresivne in ljudi utrujajo, zato smo se prestrukturirali in ponovno začeli pisati o mestnem življenju, a takem, ki poteka v vojnih razmerah.

Vedelo se je, da se pripravlja vojna. Bi lahko naredili kar koli, da bi jo preprečili?

Ivan: Če te želi nekdo napasti, če obstaja veliki fant, ki mu nisi všeč, kako naj ga ustaviš? Lahko se le branimo. Želim si, da bi Slovenci in Evropejci razumeli, da za vojno nista krivi Ukrajina in Rusija, ampak le ena država − Rusija. Nismo se je dotaknili, ničesar nismo hoteli od nje, nismo hoteli njenega ozemlja. Vojno je začela le Rusija in vse, kar lahko naredimo, je, da branimo svojo domovino.

Torej ni bilo nobenega prostora za pogajanja. Na primer pred tremi leti?

Ivan: Nikoli. Z Rusi se ne da pogajati. To je lekcija, ki se jo mora Evropa naučiti. Evropejci Rusijo ocenjujejo s svojimi demokratičnimi stališči. Verjamejo, da se je Rusija pripravljena pogajati in sprejemati kompromise. A ta država ne deluje tako. Prelomila bo obljube, lagala in bila ponosna na to. Vojno lahko končamo le tako, da nam zagotovite dovolj orožja, da porazimo njihovo vojsko. Za pogajanja ni nobenega prostora.

Kaj lahko v takih okoliščinah naredi pisatelj? Kakšna je njegova vloga?

Vsak ima svoj boj. Moj oče je kmet, živi na območju, kjer je mir. Prideluje žito za kruh. Na fronto pošilja ogromno kruha. Veliko prihodka žrtvuje za to, da ljudje na fronti lahko jejo. V Ukrajini je veliko prostovoljcev, ki skrbijo za logistiko, veliko jih skuša priskrbeti zatočišče za begunce. Pisatelji moramo pisati o tem, kaj se v resnici dogaja. Tudi v angleščini. Če tega ne bomo počeli, bo Rusija pisala svojo alternativno propagandno resnico. Midva sva zdaj v Sloveniji. A ne glede na to, kje so v tem trenutku Ukrajinci, čustveno še vedno živijo v Ukrajini. v sebi doživljajo notranji boj. Nemogoče je pozabiti, da v Ukrajini poteka vojna.

Naj vprašanje zastavim drugače. Bi lahko Evropska unija naredila kar koli, da bi preprečila vojno? Videli smo, kaj se je zgodilo s Krimom in kaj se je dogajalo na vzhodu Ukrajine.

Mark: Evropska unija je verjela, da se da s Putinom pogajati. Poleg tega se je bala, da bo izgubila plin, nafto in druge vire. Mislila je, da bo vojna trajala le dva ali tri dni, da bo Rusija zavzela del Ukrajine, potem pa bo spet mir.

Ivan: To ni vojna za ozemlje, ampak vojna med narodoma. Rusija zanika obstoj našega naroda. Od 50 milijonov prebivalcev Ukrajine je 40 milijonov Ukrajincev. Rusija noče priznati, da obstaja tako velik narod z bogato zgodovino in kulturo.

Oba sta v Ukrajni izjemno priljubljena pisatelja. Ivan, tvoj prvi roman Jaz osebno zate je izšel v 40 tisoč izvodih. Obema je skupno, da sta začela s pisanjem o ljubezni.

Ivan: Oba sva bila še zelo mlada, imela sva nekaj čez 20 let. Takrat nisva imela veliko skrbi, mislila sva predvsem na zabavo in na ljubezen. Bralci so si želeli te teme. Tudi Andrij Ljubka je pisal priljubljeno prozo. Med mnogimi pesniki nas je le nekaj pisalo prozo. Ko sva postala starejša, so naju začele zanimati druge teme. Mark trenutno piše o ekologiji, ne piše torej fikcije, jaz pa sem pisal o vidnih psihičnih in telesnih motnjah, predvsem fikcijo za odrasle. Začelo pa se je z romantičnimi temami.

Sta pa imela drugačen pristop do ljubezni. Mark, naslov tvoje knjige je S preprostimi besedami, kar namiguje na to, da je ljubezen pravzaprav preprosta zadeva. Kako, da si se odločil za tak naslov?

Mark: Moja knjiga o ljubezni je bila zelo depresivna. Bralcem in bralkam je strla srce. Na srečo potem nisem več pisal o ljubezni, raje sem se posvetil psihologiji in temu, kako prebroditi take tegobe.

Ivan, ti pa si svoj roman zasnoval kot hipertekst, v katerega vsak bralec ali bralka lahko vnese svojo interpretacijo in doda nova poglavja ljubezni.

Ivan: Moja knjiga o ljubezni je zasnovana kot hipertekst z enim začetkom in enim koncem ter štirimi možnimi zapleti, ki jih lahko bralci sami izberejo. Bralec je lahko pisatelj in se lahko sam odloči, kaj si želi. Zakaj sem se odločil tako? Ker imam rad filme in preberem veliko knjig. Včasih mi zaključek kakšne knjige ni všeč in zaželim si drugačnega. Zato sem svojim bralcem ponudil več možnosti.

Si dobil povratne informacije bralcev in bralk, veš kakšen zaplet so najraje izbrali?

Ivan: V Sloveniji sem bral poezijo na festivalu Pranger in zavedel sem se, da Slovenci literaturo jemljejo zelo resno. Pesniki pridejo na oder in berejo, po branju pa so vsi tiho. V Ukrajini je drugače. Vse je zelo interaktivno. Veliko se pogovarjamo z občinstvom, pisatelji in pesniki imamo radi povratne informacije. Seveda sem dobil veliko povratnih informacij od bralcev in bralk. Povedali so mi, katera epizoda je zanje najboljša. Včasih sem dobil tudi kak hecen odziv, na primer, da vse, kar sem napisal, ne drži. Neki bralec mi je rekel, da je imel zelo podobno zgodbo,ki pa se je končala drugače. Spet drug mi je rekel, da je prav tako doživel nekaj podobnega in da sem pravzaprav pisal o njem. Odzivi so bili zelo različni in to mi je pri ukrajinskih bralcih všeč.

Mark: V Ukrajini so družbena omrežja izjemno priljubljena. Ljudje so ves čas na telefonih. To po eni strani ni zdravo, po drugi strani pa ima velik in koristen družben vpliv. Tudi protesti na trgu Majdan proti predsedniku Janukoviču so se začeli prek družbenih omrežij, kjer so ljudje drug drugega pozivali, naj se zberejo na trgu. Družbena omrežja povečujejo tudi zanimanje za literaturo, vendar pa je včasih to že kar problem, saj pisatelj lahko dobi preveč povratnih informacij.

Obema je skupno tudi to, da pišeta o ljudeh s telesnimi in psihološkimi motnjami. Mark, ti si napisal zelo priljubljen roman Riki in ceste o fantu z Aspergerjevim sindromom. A, kolikor vem, si ta motiv izbral po naključju. Za zabavo si v Google vpisal svoje sindrome in ta ti je postavil diagnozo, da imaš Aspergerjev sindrom, ki je podoben avtizmu.

Mark: Eden izmed junakov romana Trije možje v čolnu Jeroma Klapke Jeroma se je v nekem trenutku zavedel, da ima vse bolezni razen ene. Jaz imam podobno izkušnjo. Precej sem introvertiran. Zato sem v Google vpisal sindrome in res mi je podal to diagnozo. Nato pa mi je prijatelj rekel, da nimam teh sindromov, ampak sem preprosto le tepec. Sem pa potem kot novinar zelo preučil Aspergerjev sindrom in o njem pisal tudi na svojem blogu. Ko sem zbral zelo veliko gradiva, sem pomislil, da lahko napišem roman o fantu z Aspergerjevim sindromom. Roman je prejel tudi mednarodno nagrado za mladinsko književnost IBBY. To me je spodbudilo k temu, da sem se še bolj posvetil psihologiji.

Ivan, tvoja knjiga Nevidni pa govori o ljudeh, katerih težave so izbrisane iz splošne javne zavesti. V družbi, v kateri morajo vsi biti zdravi in uspešni, so njihove težave tako rekoč nevidne. Lahko gre za večje ali manjše težave, a vsem je skupno, da se o njih ne govori dosti. O tem si začel pisati zato, ker imaš sam že vse življenje težave s tiki.

Ivan: Ja. Pisati sem začel o ljudeh, ki izgubijo kožni pigment, imajo hemangiom ali trpijo zaradi živčnega stresa, alopecie erate, Tourettovega sndroma in drugih bolezni. Njihove težave ne vplivajo močno na njihovo življenje, le videti so drugačni zaradi tega. V družbi niso vsi strpni do njih. Mnoge družbe so nestrpne do določenih skupin, na primer do temnopoltih ali pripadnikov LGBT skupnosti, jaz pa sem se posvetil življenju ljudi s telesnimi in psihičnimi motnjami. S tem sem hotel družbi sporočiti, da si tudi oni zaslužijo živeti polno. Nekateri se bojijo drugih ljudi in se zaradi kompleksov skrivajo v svojih stanovanjih. Poleg tega knjiga vsem ljudem sporoča, da prav vsakemu človeku kaj na samem sebi ni všeč. Morda mu ni všeč njegov videz, morda ni zadovoljen z nečem, kar je naredil. Sporočilo knjige je, da imamo, če imamo radi sami sebe, lahko radi tudi druge ljudi in sprejemamo njihovo različnost.

Ali je zdaj, v času vojne, glas pisateljev še vedno močan? Vojna je postala glavna tema in morda ljudi več ne zanimajo izmišljene zgodbe in pesmi.

Ivan: Vse, kar zdaj počnemo, je povezano z vojno. Tega se ne da prezreti. Trudimo se živeti tako, kot smo prej, a pisatelji zdaj pišejo o vojni, pevci pojejo o vojni, in tudi slikarji slikajo vojno. Tega ne obžalujem. Seveda so se naši načrti spremenili in manj je zanimanja za druge teme, a je, kar je. To zahteva ta čas. Vsi smo povezani z Ukrajino. Nekateri pišejo detektivke, drugi zgodovinske romane, tretji ljubezenske romane, in vsak ima svoje bralno občinstvo. Pisatelji še vedno dajejo zgled, kako se odzvati na nove okoliščine. Pokazati želimo, da gre življenje naprej, a tudi to, da je vojna zdaj v ospredju. Brez zmage v vojni, naše prihodnje življenje ni možno.

Kako pa ti doživljaš vojno kot pisatelj, Mark? Še vedno lahko pišeš svobodno tudi o drugih temah ali pa je vojna zdaj osrednja tema?

Mark: Vojne se ne da ignorirati. Povsod je. Vse življenje, ne glede na to, kaj kdo počne, je prežeto z njo. To velja tudi za pisatelje. V nas je in verjetno jo bomo s svojim DNK-jem prenesli na naslednje generacije. Ne da se ne pisati o vojni. Najbrž bomo morali zapisati svoje osebne vojne zgodbe, ne le zgodbe pisateljev. Ko bomo po koncu vojne povedali svoje zgodbe, se bomo najbrž lahko vrnili k svojemu običajnemu delu.

Ivan: Mark o vojni piše s psihološkega vidika, o tem, kako se ljudje spopadajo s psihološkimi težavami, ki jih prinaša vojna. Pisatelji o vojni pišejo z različnih vidikov. Nekateri so šli v vojsko, na fronto. Jaz pišem o tem, kako Ukrajinci, ki so odšli z doma, vojno doživljajo v Evropi. Kako se prilagajajo novim razmeram. 6 milijonov Ukrajincev je odšlo v Evropo. Vojna je prizadela vsakogar, tudi naju. Čeprav nobeden od najinih sorodnikov ni bil ubit, je spremenila najino življenje.

Je zdaj, v času vojne še kaj prostora za ljubezen, s katero sta začela svojo pisateljsko kariero? Ne le med Ukrajinci, ampak, prepričan sem, da je veliko takih parov, na primer med Ukrajincem in Rusinjo?

Mark: To je provokativno vprašanje.

Ivan: Seveda bomo morali obstajati drug ob drugem. Ko bo vojne konec, ko bo Rusija priznala krivdo, plačala vojno škodo in se opravičila za zločine, morda čez 50 let, bo taka ljubezen spet možna.

Mark: Bolj ko nas vojaki pobijajo, bolj želimo živeti in ljubiti. Vedno obstaja prostor za nekaj dobrega. Statistika pravi, da je zdaj več porok, nočemo namreč odlagati življenja. Zavedamo se, da nas, kjer koli v Ukrajini se nahajamo, lahko ubijejo. Moramo živeti, jesti melone, hoditi v cerkev, se ljubiti. Zdaj bolj cenimo vsak trenutek življenja. Hvaležna sva, da imava privilegij, da sva ta hip lahko v Sloveniji, a v mislih in srcu sva ves čas v Ukrajini.