Iranska družba je tik pred eksplozijo
Hamed Ainehvand, sprašuje Igor Divjak
Hamed Ainehvand je iranski politični novinar, ki je v Sloveniji dobil zatočišče organizacije ICORN, s katero tesno sodeluje Slovenski center PEN. V Iranu je bil zaradi kritičnega pisanja o verskem režimu obsojen na šest let zapora, a je imel srečo, da so ga po dveh letih prestane kazni izpustili. V Evropi je dobil priložnost, da opravlja svobodni novinarski poklic. Tesno sodeluje z iranskima uredništvoma radiotelevizij BBC in Voice of America. Preden sva začela pogovor, se je ravno po Skypu pogovarjal s petletnim nečakom ob začetku praznika čahrsanabe suri, ki naznanja prihod iranskega novega leta.
Kaj vam je rekel nečak?
Pozdravil je svojega dragega strica ob začetku praznika. Zdaj tam prižigajo kresove in pripravljajo ognjemete.
Koliko vas je v družini?
Imam očeta, brata in sestro. To je bil sestrin sin. Jaz sem edini, ki je odšel v tujino.
Se po sedmih mesecih bivanja tu počutite v Ljubljani doma?
Ljubljana me zelo zanima. Všeč mi je, da je tu odlično vreme, saj je zrak v Teheranu zelo onesnažen zaradi slabe prometne politika in slabe kakovosti bencina. Več kot tri tedne na leto, so vsi uradi, pisarne, šole in fakultete zaprti zaradi hudega onesnaženja. Tu, v malem mestu, z malo prometa je veliko bolje. Zelo mirno je, tu bi se človek lahko upokojil.
A vi se še nočete upokojiti, saj ste v najboljših delovnih letih.
No, Ljubljana ni primerna le za upokojitev. Veliko reči se da početi. Obiskal sem veliko muzejev, odlična je tudi Narodna in univerzitetna knjižnica, ki jo pogosto obiskujem.
Katere knjige ste si izposodili?
Veliko knjig z mojega področja mednarodnih odnosov in politike, pa tudi knjig o slovenski zgodovini. Zanimalo me je, kako je bilo s Slovenijo v času Jugoslavije. Prebral pa sem tudi roman Tanje Tuma Češnje, bele in rdeče, ki sva ga z ženo prevedla v perzijščino. Roman pripoveduje o času od 2. svetovne vojne do slovenske osamosvojitve. Zelo me je pritegnila usoda majhnega naroda, ki si je tako močno želel biti samostojen.
Preden ste prišli v Slovenijo ste pisali za časopis Iran in za Amad. Bili ste kritično do režima, zaradi česar so vas obsodili na šest let zapora. O čem ste pisali?
Delal sem v uredništvu Amada, ki je objavljal prek kanala Telegram. Amad je bil povezan z Ruholahom Zamom, ki so ga pred dvema letoma usmrtili. Pa tudi za druge medije. Napisal sem veliko člankov o iranski politiki po tem, ko je Hasan Rohani postal predsednik. Organizirali smo tudi protest in napisal sem nekaj kritičnih prispevkov o tem, da zame ni sprejemljivo, da oblast ubija ljudi le zato, ker sodelujejo na protestih. Aretirali so me v iranski nacionalni knjižnici. 50 dni sem bil zaprt v samici. Vsak dan so me zasliševali pripadniki Iranske revolucionarne garde. Potem pa so me premestili v zapor Evin. V Evinu je bilo bolje. Obiskovali so me družinski člani. Med drugim sem delal tudi v kuhinji, kjer sem se navadil bolje kuhati. Zdaj se v kuhinji počutim zelo domače. V zaporu torej le nisem le zapravljal časa. Zaprt sem bil le dve leti, saj so me izpustili po protestu, ko je iranska vojska sestrelila ukrajinsko letalo in je oblast morala malo popustiti.
Tu ste ponovno začeli delati tudi kot novinar.
Ja, delam za iranska programa BBC-ja in televizije Voice of America. Za obe hiši sem dal nekaj intervjujev. Obe gledajo tudi v Iranu. Sateliti so v Iranu sicer prepovedani, a več kot 90-odstotkov prebivalcev gleda ta televizijska programe prek satelitov, tudi program Iran International, ki ga oddajajo v Londonu. Vsi ti programi nasprotujejo islamski republiki in spodbujajo ljudi proti vladi. Od začetka gibanja Ženske, življenje, svoboda, od smrti Mahse Amini, se je v Iranu veliko spremenilo. Islamska republika ne bo več mogla nadzorovati ljudi tako, kot jih je prej. Oblast ohranja le z nasiljem. Veliko je pouličnih protestov. V zaporu je ogromno novinarjev, političnih aktivistov in aktivistov za človekove pravice. Oblast je onemogočila dostop do interneta, da ljudje ne bi mogli organizirati protestov. A ljudje se kljub temu zbirajo na ulicah in protestirajo. Irance poleg političnih pestijo tudi hude finančne težave zaradi mednarodnih sankcij. Ljudje so pod vse večjim pritiskom, predvsem ženske nasprotujejo obveznemu nošenju hidžaba.
A režim kljub vse ostrejšim protestom ne popušča. Postal je še nasilnejši.
Vse diktature delujejo podobno. Tako v Rusiji, Belorusiji ali Iranu. Pritisk oblasti je vse hujši. A menim, da vlada nima veliko izbire. Morala bi prisluhniti ljudem. Če bo ob vseh finančnih težavah stopnjevala nasilje nad ljudmi, se bo sitem vladavine razsul. V dveh, treh, morda petih letih bo vladavine tega režima konec. Islamska republika nima prihodnosti.
Toda ta režim Iranu je na oblasti že vse od islamske revolucije leta 1979.
Ja, a, v Iranu se pripravlja nova revolucija. Noben psiholog ne more napovedati, kdaj točno se bo zgodila. Vidimo pa nekatera znamenja v družbi, da se pripravlja.
V članku za PEN-ov spletni časopis Tednik ste zapisali, da po protesti za Mahso Amini šele začetek novega revolucionarnega gibanja.
Ja, ti protesti so začetek revolucije. Veliko protestnikov je policija ubila, veliko žensk. Islamska republika se je na oblasti ohranila samo z nasiljem. Če bi imeli prave volitve, bi bilo po mojem mnenju več kot 80 odstotkov Irancev proti islamski republiki.
Tudi na podeželju? Tam so ljudje vendarle nekoliko bolj konservativni.
Seveda. Iran je prva država na svetu, iz katere se želi izseliti večina prebivalcev. Zaradi finančnih težav in mnogih omejitev. Diktatura v Iranu je drugačna od diktatur na Kitajskem in na Kubi ali v Rusiji. V drugih diktaturah lahko ljudje, če odmislimo politične omejitve, živijo svobodneje kot v Iranu. V Iranu pa je toliko omejitev: ženske morajo obvezno nositi hidžab, prepovedano je pitje alkohola, igranje mnogih inštrumentov. Če se v Rusiji ne ukvarjaš s politiko, lahko živiš sorazmerno svobodno. Lahko greš v lokal, bereš knjige, igraš glasbo in tako naprej. V Iranu pa je drugače. In to ne more trajati v nedogled.
Katere pa so tiste sile, ki bodo v Iranu izvedle revolucijo? Menite, da bo ta demokratična?
Težava je v tem, da iranska opozicija ni dovolj povezana in ne ponuja skupnega programa. Vseeno pa na opozicijo pritiskajo ljudje in zahtevajo enoten revolucionarni program. Ljudje so namreč izčrpani in družba je tik pred eksplozijo.
1. marca so bile v Iranu volitve, toda udeležba je bila najnižja v zgodovini islamske republike. Volilo je le 40-odstotkov upravičencev, večina se je odločila za bojkot volitev.
Menim, da ta statistika, ki jo je objavila vlada, ne drži. Menim, da je bila resnična udeležba nižja od 10 odstotkov. To se je v islamski republiki zgodilo prvič. Ogromno glasov je bilo neveljavnih. Nekateri ljudje so šli volit zaradi pritiska režima, a nalašč so oddali neveljavne glasovnice. Podobno je bilo na predsedniških volitvah. To so bili v resnici protestni glasovi.
Poleg tega volilni sitem v Iranu ni zares demokratičen, saj nad kandidati bdi svet varuhov, ki z vetom lahko izloči vsakogar, ki se mu zdi neprimeren.
Po revoluciji so bile v Iranu le ene svobodne volitve, a že vse od vojne z Irakom volitve niso svobodne. Od takrat svet varuhov izbira le take kandidate, ki so povezani z vlado in so do nje odvisni. Mnogim aktivistom tako ni dovoljeno kandidirati na volitvah. Izid letošnjih volitev, na katerih se je v parlament uvrstilo veliko skrajno konservativnih kandidatov, tako napoveduje še bolj mračno prihodnost. Mislim pa, da bo to privedlo do novih družbenih nemirov.
Za PEN-ov Tednik ste pisali tudi o izraelskem napadu na Gazo.
Ta vojna med Izraelom in Hamasom ni sprejemljiva. Izrael se ne odziva na napad Hamasa, ampak izvaja genocid. Gazo hoče popolnoma uničiti. Netanjahu je rekel, da se bo vojna končala v dveh, treh mesecih, zdaj pa traja že veliko dlje. Pobili so veliko ljudi, veliko otrok. Ameriška vlada je izjavila, da bi moral Netanjahu vojno končati, toda, če bi Amerika res hotela končati vojno, Netanjahuja ne bi smela podpirati in Izraelu ne bi smela dajati orožja. Ravnanje ameriške demokratske stranke, ki naj bi branila človekove pravice, ni sprejemljivo, saj v Gazi zdaj ljudje nimajo nobenih pravic.
Z geostrateškega vidika pa gre verjetno predvsem za to, da želi Izrael imeti močnejšo vlogo na Bližnjem vzhodu in si prilastiti nahajališča zemeljskega plina pod morjem ob Gazi. Kako vidite vlogo Irana v tej strateški igri moči?
Iranska vlada ima drugačno stališča kot večina prebivalcev Irana. Vlada podpira Hamas, Hezbolah, pa tudi sirskega diktatorja Bašarja Al Asada. Ljudje pa nasprotujejo temu, da jim vlada daje denar. V mnogih intervjujih sem rekel, da je edina rešitev za konec izraelsko-palestinske vojne, da Teheran, Savdska Arabija, Egipt in druge arabske države ter Izrael priznajo obstoj dveh držav, Palestine in Izraela. Največja ovira pri tem je Izrael. Če se to ne bo zgodilo, se bo vojna nadaljevala. Potem se bo morda zaradi politike, za katero se je Izrael zavestno odločil, ponovno zgodil tak napak, kot se je 7. oktobra 2023.
Kako vidite svojo prihodnost? Menite, da se boste kdaj vrnili v Iran?
Iran, kot ga vidim, je vsak dan temnejši. Nikakor se ne morem vrniti v Iran, če se oblast ne bo zamenjala. Kot novinar moram sprejeti, da sem v pregnanstvu. Če bi se vrnil, bi me spet zaprli. Kdo ve, morda bi končal kot Aleksej Navalni.
