Več bralcev ko bomo vzgojili, več odraslih bo pozneje bralo

Aksinja Kermauner piše otroško in mladinsko literaturo, literaturo za odrasle, knjige in članke s tematiko slepote in slabovidnosti ter knjige za ljudi s posebnimi potrebami. Njen roman Dnevnik Hiacinte Novak je s svojimi nadaljevanji postal tudi prva slovenska gledališka nanizanka, mejnik v literaturi pa je premaknila tudi z delom Snežna roža, ki je prva slovenska taktilna slikanica. Dolga leta je poučevala na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, sedanjem Centru IRIS, leta 2010 je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani doktorirala na oddelku Specialna in rehabilitacijska pedagogika. Od leta 2011 na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem predava predmet Metode dela s slepimi in slabovidnimi na smeri Inkluzivna pedagogika. Septembra 2018 je postala predsednica Društva slovenskih pisateljev.

***

Ste šele druga ženska na položaju predsednice Društva slovenskih pisateljev. Med letoma 1963 in 1966 je bila predsednica Mira Mihelič. Kako gledate na to, da je društvo doslej imelo le eno predsednico?

To je zelo simptomatično. Veliko pove o naši družbi ter o tem, koliko smo ženske spoštovane in upoštevane. V književnosti deluje veliko žensk. Zakaj te funkcije niso sprejele ali zakaj jim ni bila ponujena, je vprašanje. Mislim, da je to odraz naše družbe, do katerega smo lahko kritični. Ni dokazano, da bi bile ženske na vodilnih položajih slabše kot moški. Mogoče je čas za žensko energijo, da pristopimo malce drugače, da ne gremo na nož, ampak da dejansko skušamo DSP vzpostaviti kot neko ustanovo, ki zares skrbi za svoje člane in je empatična. Ne rečem, da tega prej ni bilo. Govorim z vsem spoštovanjem do prejšnjih predsednikov. Ampak morda bi se zadev lotili malce drugače. Izvolitev je bila tudi zame veliko presenečenje. Podpora je bila zelo velika in to mi daje upanje. Če je podpora velika, to pomeni, da si ljudje želijo sprememb. Nekaj so že vedeli tudi o mojem programu in da imam krasno ekipo. Pri taki stvari seveda ne moreš solirati. Če bo ta ekipa ostala taka, kot je, bomo lahko res delali premike.

Ko govorite o ekipi, najbrž mislite predvsem na upravni odbor.

Predvsem na upravni odbor, pa tudi na dekleta v pisarni, ki se zelo potrudijo. In na vse pisatelje, saj dejansko je društvo prostor sodelovanja vseh. Prav gotovo se ne bodo vsi strinjali, toda že iz odziva sem čutila, da si ljudje želijo spremembe. Zaradi tega, kar je bilo do zdaj – poudarjam, da ne po krivdi predsednikov, ampak zaradi različnih situacij, ki so se zgodile – je vse skupaj stagniralo. Zdaj pa mislim, da je občutek dober.

Na volitvah so vas v veliki meri podprli mladinski avtorji. Verjetno si želijo, da se mladinsko književnost bolj promovira v javnosti, da se izboljša dostop mladinskih del do mladih. Kaj bi društvo še lahko naredilo na tem področju?

Na tem področju je društvo že kar precej dejavno. Tak je projekt Povabimo besedo, tudi nagrada desetnica se je zdaj končno res prijela. Tu je tudi Knjigovanje, ki ga bomo skušali razširiti na druga področja, saj je odziv kar velik. Gre za natečaj, na katerem otroci ustvarjajo lutko slovenskega otroškega ali mladinskega junaka. Že to, da govorimo o tem; da me mediji sprašujejo, kaj pa z otroško in mladinsko književnostjo, je veliko. Morda bodo ljudje res uzavestili, da če ne bomo mi pisali in vzgajali bralcev, potem tudi pisatelji za odrasle ne bodo imeli bralcev svojih del. Vemo, da je upad precejšen. Več bralcev ko bomo vzgojili, več odraslih bo pozneje bralo. Tu bomo delali res pospešeno. Ena od naših zamisli za ureditev vrta je tudi, da bi del vrta uredili za otroke. Na Švedskem sem videla, kako imajo like iz Astrid Lindgren, ki jih hodijo gledat vsi, otroci in odrasli.

Spomnim se predstave Pika Nogavička v Mladinskem gledališču, v kateri sem kot odrasel zelo užival.

Odlična je bila. Dobro se je še spomnim. Danes se meje med zvrstmi zelo prepletajo. Zakaj bi zadeve tako ločevali? Trapasto je, ko ti nekdo reče, da si mladinska pisateljica. Ali to poudarimo za nekoga, ki piše za odrasle? On je pisatelj, mi pa smo otroški ali mladinski pisatelji. Mislim, da bo to treba izenačiti in književnost popularizirati. Imamo res dobre pisatelje in pisateljice. Resnično, če pogledamo po Evropi. In dobre ilustratorje. Nastajajo tako čudovite slikanice. Pripravljamo se tudi na to, da bi oglaševali slovensko. Vemo, da je za založnike ceneje, če kupijo neko tujo slikanico. Zato se slovenska produkcija krči. Tudi tu bi moralo društvo narediti več. Morda uvesti kar nalepko »Narejeno v Sloveniji«, tako kot jo imamo za meso. Pokazati je treba, da je to slovenski izdelek. Mislim, da noben tako majhen narod nima toliko odličnih ilustratorjev. To bi morali bolj poudarjati in tudi prevajati bi morali več slovenskih avtorjev.

Kot sem zasledil v medijih, ste kot eno izmed točk svojega programa poudarili demitizacijo lika pisatelja, kar – če sem prav razumel – povezujete s tem, da je treba na pisatelje gledati predvsem kot na ljudi, ki morajo preživeti in katerih socialni položaj se mora izboljšati.

Dejstvo je, da smo pisatelje potisnili v tako situacijo, da se morajo začeti tržiti, kar je v nasprotju z definicijo kulture. Umetnik bi moral ustvarjati tako, kot čuti, in morda celo nasprotovati, opozarjati na nepravilnosti, ne pa da se je primoran truditi biti všečen oblasti in bralcem. To absolutno ni prav. Ampak tudi kapitalizem bi se moral začeti zavedati, da brez kulture ne bomo preživeli in da je treba tem ljudem dati osnovo, da bodo lahko preživeli. Ne da bodo pisali všečnosti, ampak da jim damo možnost, da ustvarjajo. Ne smemo se bati. Zdaj so se nekateri sloji začeli bati kulture, češ da so kulturniki zajedavci. Treba je pokazati, da so to ljudje, ki ravno tako garajo, ali pa še bolj. To sem mislila z demitizacijo. Ljudje si mislijo: Kaj pa dela pisatelj? Saj samo hodi naokrog, blodi in išče ideje. V resnici pa ne dela nič in živi na naših plečih. Želim si, da bi videli, da mi, pisatelji, dejansko tudi garamo, da ta poklic ni tako enostaven. Poleg tega nimaš nobenih socialnih ugodnosti, nimaš bolniškega dopusta, nimaš nič.

K takemu pojmovanju včasih pripomoremo tudi mi, književniki, sami, saj se nam zdi, da je pod častjo, če se lotimo česa konkretnega, praktičnega. Tu bo treba še veliko narediti. Tudi s konkretnimi akcijami, prek katerih bi nas ljudje spoznali. Imeli smo na primer že zamisel o opremljanju vrta. Zakaj ne bi vzeli v roke škarij in uredili okolico? Vrt Društva slovenskih pisateljev daje ogromno možnosti, je pa zdaj zanemarjen. Tako bi javnost videla, da se trudimo in da je to neka hiša, ki ni le za nas, ampak je odprta. Tako bi začeli čisto na primarni ravni. Jaz sem praktik in zdi se mi zelo pomembno, da začnemo z malimi koraki. Morda se bo komu to zdelo banalno, toda nekje je treba začeti.

Nekatere stvari so bile v preteklosti dosežene. Za avtorje je bilo zelo pomembno, da se je na primer pod predsedovanjem Vlada Žabota uredilo, da prejemajo nekaj denarja iz knjižničnega nadomestila.

Absolutno.

Imate morda še kakšno idejo za povečanje prihodka pisateljev? Ključnega pomena je verjetno odnos z ministrstvom za kulturo. Sredstva se iz leta v leto krčijo.

Zanesljivo bomo poskušali kaj narediti, da bi se sredstva spet povečala. Novi minister govori celo o kulturnem evru in ima cilj zagotoviti socialno varnost za samozaposlene prekarce. Tu moramo stopiti skupaj. Tudi druge organizacije se trudijo, na primer Asociacija. Če bomo združili moči, se bo morda kaj premaknilo. To ni toliko v naši izvršilni moči, a če bomo nadaljevali s pritiskom, ki so ga izvajali že prejšnji predsedniki, nam lahko uspe.

Kolikor sem videl, imajo v tujini društva dostikrat tudi status nekakšnega sindikata pisateljev.

Seveda. Zavzemam se za to, da bi ceh pisateljev – morda ceh ni pravi izraz – določal najnižjo ceno, pod katero ne bi šli. Morda se tudi sami premalo cenimo in včasih delamo za prenizke honorarje. Vemo, da pisatelj oziroma književnik, ki ustvari knjigo, dobi od nje najmanj. To pa je v bistvu absurd. Ideja je njegova, on je potegnil nekaj novega iz polja idej, ki so okrog nas. Vsi preostali, ilustrator in kdor koli že od pisca naprej, pa dostikrat zaslužijo več kot on. Tu se bo treba lotiti in narediti še precej osnovnih zadev.

V društvu je cela vrsta samostojnih književnikov. Sami pa ste vedno pisali poleg rednega dela. Vas ni zamikalo, da bi šli v samostojnost in se popolnoma posvetili pisanju?

Svoje delo imam izjemno rada. To ni delo, za katerega rečeš, da je služba, in si srečen, ko ga končaš – moje delo je poklic, počutim se poklicano. Ukvarjam se namreč z ljudmi s posebnimi potrebami. Ne bi mi bilo lepo, če bi pustila to delo in samo pisala. Čeprav mi res zmanjkuje časa za pisanje, to je dejstvo. Kljub temu ne bi pustila predavanj na fakulteti. Zdaj lahko širim svoje znanje med študente. To so krasni ljudje, dovzetni za delo na tem področju. Mislim, da s tem spreminjamo tudi družbo, da ta postaja vključujoča. Veliko možnost in dobro pozicijo, v kateri moram vztrajati vsaj še nekaj let do upokojitve, vidim v tem, da predajam to znanje naprej. Pa ne samo znanje. Saj to je tudi credo, svetovni nazor, ki ga študentje potem lahko širijo naprej.

S svojim pisanjem za slepe in slabovidne ste odprli prostor, ki ga prej pri nas ni bilo. Vaše mladinske pripovedi so domišljijske, fantastične, toda izhajajo iz konkretnih izkušenj. Zelo se mi je vtisnilo v spomin, ko ste v nekem intervjuju pripovedovali, kako ste začeli. Njihovega drugačnega dojemanja sveta ste se zavedeli, ko ste učencem na Zavodu za slepo in slabovidno mladino brali Kozlovsko sodbo v Višnji Gori. Na koncu se niso smejali, ko so kozla tepli po senci, in ugotovili ste, da zaradi tega, ker niso razumeli, kaj je to senca. Zdi se mi, da je za vsako vašo knjigo neka stvarna izkušnja. Vse stvari so nastale zelo premišljeno.

Seveda. Če hočeš delati z ljudmi s posebnimi potrebami, moraš imeti določeno znanje. To znanje smo morali vsi pridobiti. Če imaš znanje in veliko izkušenj z ljudmi, lahko javnosti kaj poveš, le da to skriješ v neko zgodbo. Teh izkušenj, ne le mojih, ampak tudi mojih učencev, je ogromno. Jaz sem pač pedagog in v mojih zgodbah so tudi na primer navodila, kako ne ravnati s slepimi, pa razni stereotipi, ki jih je še ogromno. Vse to je zapakirano v zgodbo, ki jo ljudje radi berejo. Otroke to zanima. Zato vedno »izkoristim« literaturo tudi za tak poudarek, da se ljudje senzibilizirajo, da ugotovijo, da so tisti s posebnimi potrebami ravno taki kot vsi drugi, da izgubijo strah.

Vaša osnovna zamisel je bila pisati zato, da bi težave slepih in slabovidnih približali drugim ljudem. Potem pa ste se usmerili tudi v pisanje knjig prav zanje. Začeli ste pisati tipanke, pa tudi tako imenovano lahko branje za ljudi, ki imajo motnje v duševnem razvoju. Morda lahko nekaj več poveste o teh projektih. Kaj označuje izraz tipanka? Kaj pomeni lahko branje?

Tipanka je pravzaprav slikanica, ki je prilagojena slepim otrokom. Vemo, da imajo sicer otroci, ki vidijo, ogromno literature. Ne bom rekla, da je vsa kakovostna, a ko pride v knjižnico, ima videči otrok cel oddelek otroške literature in mu ena ura ne zadostuje za pregled gradiva, medtem ko slepi tega nimajo. Vemo pa, da so slikanice strašno pomembne za razvoj otrok. Zato sem se leta 2004 lotila tipne slikanice, ki sem jo naredila pač na roko, saj se takrat ni dalo drugače. To je bila Snežna roža. Ko sem z njo nastopala po običajnih šolah, sem videla, da tudi videče otroke to zelo zanima. To je pač večkanalnost, veččutnost. Hoteli so potipati brajico in tipne ilustracije. Potem smo z založbo Miš izdali prvo slikanico Žiga špaget gre v širni svet, ki je bila natisnjena v 1400 izvodih.

Nato so na Zvezi gluhih in naglušnih ugotovili, da bi tudi oni želeli prilagoditi tipanko. Spet je tu stereotip, da se gluhim ni treba nič prilagajati, saj lahko berejo. Toda če so gluhi opismenjeni v slovenskem znakovnem jeziku, to ni isto kot slovenščina. To je drugačen jezik, preprostejši, nima sklonov, časov. Gluhi ne morejo brati običajne literature. Zato smo to prilagodili. Knjiga Žiga špaget je za punce magnet, ki je dobila desetnico, je narejena tako, da se jo da brati na več načinov. Tu je povečan tisk za slabovidne, oblikovan je tako, da je primeren za osebe z disleksijo – tu so pomembni barva črk, razmik, nabor črk in tako naprej, potem so tu brajica za slepe, slovenski znakovni jezik, slike in še QR-koda, kjer lahko s posebnim programom pogledaš tolmačko, ki pripoveduje zgodbo v slovenskem znakovnem jeziku, zgodba pa je podana še v lahko berljivem načinu. Ta ni primeren le za ljudi z motnjami v duševnem razvoju, ampak tudi recimo za ljudi, ki se učijo slovenščino, ali za ljudi po kapi, ki ne morejo več brati težjih besedil. Zadevo smo tudi razvili, saj take literature zelo primanjkuje. To je multisenzorna slikanica, zanimiva tudi za polnočutne otroke.

Delamo še z odraslimi, ki imajo motnje v duševnem razvoju. V Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem skupaj pišemo serijo Julija in Peter, roman v lahko berljivem načinu. Odrasli z motnjo v duševnem razvoju nimajo česa brati. Lahko berejo pravljice, a jih vendarle zanima še kaj več. Zato smo izbrali teme, ki so jih sami želeli – ljubezen, spolnost, prijateljstvo, ljubosumje – in skupaj ustvarili roman. To je prva knjiga, ki smo jo napisali sami Slovenci. Prej smo imeli le prilagoditve, na primer Visoško kroniko in Pod svobodnim soncem. Tokrat smo sedeli za skupno mizo in se pogovarjali, kaj se bo pa zdaj zgodilo. Sami so predlagali zaplet. Jaz sem jih le usmerjala. Če česa nismo razumeli, smo izbrali drugo besedo, tako da je vse narejeno po pravilih lahkega branja. Ravno zdaj smo bili na Švedskem pri Agenciji za dostopne medije. Tam imajo ogromen nabor knjig za lahko branje tako za otroke kot za odrasle. Te knjige pišejo najboljši švedski pisatelji. Imamo še veliko možnosti. Naše pisatelje bomo skušali spodbuditi, da bi se morda lotili tega izziva.

Kakšen pa je odziv na vašo knjigo Cvetje in ogenj? Kakšna je izposoja v knjižnicah oziroma kakšna je njena distribucija?

Tržno smo žal malce slabši. Knjiga je natisnjena, ampak je nihče ne prodaja. Zdaj iščemo založbo, ki bi postala pokrovitelj ali ekskluzivni založnik za lahko branje v Sloveniji. Kajti čez nekaj let bo to boom. V knjižnicah je izvodov še premalo. Zdaj se trudimo tudi na tem področju. Ugotovili smo, da ta literarura absolutno ni samo za eno skupino. Narejena je tudi za osebe z disleksijo. Imamo otroke, ki so prvič v življenju prebrali knjigo. Dolga je 80 strani, toda dejansko je vsega skupaj za 10 strani, saj je tisk širok, vsaka poved je v svoji vrsti in tako naprej. Mislim, da se bo ta zvrst zelo razmahnila. Karolina Kolmanič je druga ugriznila v to in v sredo bo predstavitev njene knjige, narejene na lahko berljiv način, ki jo je napisala za uporabnike v Murski Soboti.

Niste le pisateljica, začeli ste še kot pesnica, poleg tega pa ste napisali tudi kakšno popevko. Skupina Slepi potnik je na primer z Rok’n’Bandom naredila zelo uspešno različico vaše popevke Ljubezen na prvi dotik, napisane za moški in ženski glas.

V bistvu gre za neke vrste truet. Na eni strani poje Rok Ferengja, na drugi strani pa sta dve dekleti. Prilagodila sem besedilo, da se sklada z moško in žensko obliko. Pesem je bila najprej napisana za tri solistke in zborček. Posneli smo tudi video, glasbo je napisal Roman Zupančič. Začelo pa se je tako, da smo delali muzikal Z belo palico. Z Romanom sva napisala pesmi zanj in z njim smo kar precej nastopali naokrog. Dva se zaljubita na prvi dotik in tako je nastala ta pesem. Potem jo je Rok Ferengja nekoč slišal v avtu, se navdušil nad njo, z Blažem Črnivcem sta prišla na Center IRIS in začeli smo sodelovati. Ko so jo posneli, smo hodili po celi Sloveniji, šli smo tudi v Turčijo, na Dunaj in drugam.

V Mariboru so dekleta s to pesmijo in Rok’n’Bandom nastopila celo pred 30 tisoč poslušalci.

To je bilo res izjemno. Ena izmed deklic je bila zelo nesamozavestna, v nižjih razredih ni znala reči niti mu, tam pa se je, slepa, ozrla po množici in rekla: »Kaj je zdaj? Nihče ne bo pel? Dajmo! Dajmo!« Njen oče je samo pogledal in se zjokal. Tako samozavestna je bila pred 30 tisoč ljudmi. Ne vem, če bi si jaz to upala.

Pišete tudi za odrasle. Pri vaši uspešnici Dnevnik Hiacinte Novak ste se zavestno zgledovali po Dnevniku Bridget Jones.

Zavestno. Priznam, saj je na prvih straneh Dnevnika Hiacinte Novak tako zapisano. Tudi sama nisem vedela, kako bo. Ko pišeš, liki navadno oživijo in imajo svojo logiko. Hiacinta se je popolnoma osamosvojila in šla čisto v svojo smer. Izšli so že trije deli, četrti je že napisan, petega pa še pišem. Govoril bo o menopavzi, kar se mi zdi, da je v Sloveniji tabu tema. Velja, da mora biti ženska popolna, da ne sme imeti nobenih težav z meno in tega sploh ne sme priznati. Stisniti mora zobe in plavati naprej, saj smo ženske super in je to sramotno priznati. Hiacinta pa bo o tem govorila.

Reklamni diktat sodobne družbe daje prednost mladosti. Vsepovsod sta zapovedani mladost in uspešnost.

Kje boš priznala, da imaš ponoči oblive ali da ti ni več do spolnosti. Vztrajati moraš do devetdesetega s čisto gladko kožo in biti popolna.

Ali imamo Slovenci svojo različico sanjskega moškega, kot je gospod Darcy v angleški verziji?

Ne vem. Morda je Florjan tak sanjski moški, čeprav se izkaže, da ni tako zelo popoln. Ne moreš gledati črno-belo, to ni pravljica. On je pač odvisen od mame, kar pa se mi zdi tudi zelo tipično za slovenske moške. Mama hotel še pri tridesetih, štiridesetih. On je tak. Zanimivi so bili odzivi bralk, ki so me klicale. V knjigi sem imela naslov in telefon. Spraševale so me: »Ali ste mogoče opisovali mojega moža?« Veliko takih je bilo. Se pravi, da sem kar zadela s tem tipom. Videti je fantastično, potem pa vidiš, da ima prtljago. To je njegova mama, ki zanj ureja vse stvari.

Kateri so vaši naslednji projekti? Kaj imate na delovni mizi?

Dokončala sem tretji del Žige špageta – Žiga špaget gre na trnek viset. Upamo, da bo izšel drugo leto poleti, saj je to taka poletna, morska zadeva. Želimo pa si seveda še vedno imeti za ilustratorja Zvonka Čoha, ki je zastavil zbirko. Je pa precej zaposlen. Tudi ta knjiga bi izšla še v brajici in slovenskem znakovnem jeziku, saj smo videli, da se je to prijelo. Pri Mladinski knjigi čakam na ilustracije otroške zgodbe Avtomobilska mularija. Ta bo bolj za fante, v knjigi nastopajo avtomobili, ilustriral jo bo Jure Engelsberger. Upamo, da bo tudi izšla drugo leto. Poleg tega so še romani, o katerih sem govorila, pa cel kup tipank imam v pripravi.

Kar preveč projektov naenkrat.

Jaz sem taka, da me projekti kar prehitevajo, in potem, ko me neki projekt zagrabi, ga moram res prijeti za roge in oddelati do konca.