Rudolf Maister – Vojanov, ljubezenski in družbenokritični pesnik

Ko sem dopolnjeval pesmomat z mariborskimi pesniki in pesnicami pred letošnjimi Slovenskimi dnevi knjige v Mariboru, se mi je zazdelo prav, da v poetično mašino umestim tudi poezijo Rudolfa Maistra – Vojanova, človeka, ki je najbolj zaslužen za to, da je Maribor danes del slovenske države, pa čeprav Maister ni rojeni Mariborčan, ampak je iz Kamnika. Ko sem začel brskati med njegovimi pesmimi, ki so izšle v zbirkah Poezije (1904) in Kitica mojih (1929), nisem dobro vedel, kaj naj pričakujem. Priznam, da jih prej nisem poznal, čeprav sem že slišal za njegov ciklus Pesmi Marici, ki ga je posvetil svoji izvoljenki in bodoči ženi Marici Stergarjevi. Na oddelku za primerjalno književnost njegove poezije nismo obravnavali in mislil sem si, da gre za pretežno sentimentalno, novoromantično liriko, obarvano z domovinskimi čustvi.

A sem hitro sprevidel, da sem se zmotil. Maistrove pesmi so polne pustolovščine, poguma in predrznosti, manj sentimentalne in zamegljene od marsikatere pesmi, ki nastane danes, zato pa toliko bolj pristno srčne. Literarnazgodovina bi njegovo delo morala bolje ovrednotiti. Ko osvaja Marico, prav nič ne skriva, da jo osvaja vojak, katerega narava je nemirna in željna zmag. Prav nič ga ne ustavi, le ljubezen je lahko močnejša od Napoleona, Cezarja in Aleksandra. In kot taka zmagovita.

Cárica

Čudno se mi zdi, neverojetno,
da ti, moja mala Marica,
mogla v mehki nežnosti postati
mojega si srca cárica.

Bonapart in Cezar, Aleksander
so zaróbili za rodom rod,
a noben bi teh me ne podjarmil,
ni Radecki, slavni vojskovod.

V krvi, veš, imam železo, voljo!
In nikogar bi se ti ne bal,
no, še z vragom bi se meril zvitim …
Težko težko, da bi me ugnal.

Ti pa kar prišla si brez orožja,
iz oči ti plamen je gorel
in že v mojo je iz tvoje duše
veni-vidi-vici zadonel.

Ob tem donenju veni-vidi-vici se je v meni vzdramilo nekaj spomina na srednješolske čase, ko sem prebiral pesmi Vladimirja Majakovskega in odkrival, da poezija ni nujno razčustovana simbolistična zadeva, ampak je lahko tudi živa in udarna. Seveda bi bilo močno pretirano Maistra vzporejati s katerim koli avantgardističnim pesnikom, saj je bilo leta 1904 še prezgodaj za avantgardo. Njegove pesniške podobe so bolj tradicionalne, navezujejo se na ljudsko izročilo, Antona Aškerca in poezijo slovenske moderne, a obenem z osupljivo samozavestjo spodbujajo k delovanju v nemirnem času, ko se je podiral stari svet in se je rojeval novi, in so odločen odklon od simbolistične poezije. Maistrova poezija se včasih nagiba k realizmu, a predvsem je izrazito telesna; raziskovanje besed mu pomeni tudi raziskovanje sveta in življenja, zaseben in družbeni pustolovski eksperiment.

Maister si je že od otroštva želel postati vojak, bil je odličen učenec in nenehno dejaven tudi v literarnih skupinah. Ko je v Kranju obiskoval 4. razred gimanzije, je ustanovil in urejal literarno glasilo Inter nos. Pozneje je pesmi objavljal v Večernici, reviji Vesna, Ljubljanskem zvonu in Slovenskemu narodu. Povezan je bil v tajno dijaško društvo Zadruga, v katerem so delovali tudi Josip Murn Aleksandrov, Dragotin Kette, Ivan Cankar in Oton Župančič. Pesmi je pisal, ko se je na Dunaju šolal za častnika in pozneje, ko je bil zaradi nepokorne narave in narodne zavednosti v vojaški službi večkrat premeščen. Častniško in poveljniško službo je opravljal v Ljubljani, Celovcu, Przemyślu, Celju in Mariboru. Ko so ga kazensko konfinirali v Gradec, je dr. Anton Korošec iz Slovenske ljudske stranke moral posredovati pri cesarju Karlu, da so Maistra premestili v Maribor, kjer je postal poveljnik črnovojniškega okrožja Spodnje Štajerske. Opravljanje vojaškega poklica je bilo za Maistra tesno prepojeno s pesništvom. Med zgodnejšimi pesmimi izstopa Prazno srce, ki govori o pogosti puščobi vojaškega življenja, ki jo lahko utolažijo le pijača, ženski objem in glasba.

Prazno srcé

Pobegnite, žalostne misli!
Veselja sem žejen nocoj …
Iz dihov mamljivih zbujene pomladi
pozabnosti pil bom opoj.

Šampanjca prinesi mi, Vlasta,
in stisni se k meni tesnó!
Veš, dékle, jaz hočem nocoj te ljubiti,
kot ni te še ljubil nikdó …

Zagodi, goslár sivolasi,
zatisni zvedave oči,
pa v strune skrivnostne, srebrnodoneče
ves med mi nebeški izlij!

Nabita cekinov mošnjica,
a prazno je moje srce …
Napolni srce mi, izprazni mošnjico,
a sviraj do belega dné!

Premestitev Maistra v Maribor se je za Avstrijce izkazala za usodno napako, za Slovence pa za zmago. Mariborski občinski svet je 30. oktobra 1918 razglasil, da sodi Maribor z okolico pod nemško Avstrijo, vendar se je Maister že 1. novembra odzval , da točk občinskega sveta ne priznava in da Maribor sodi v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Še odločilnejša pa je bila Maistorva poteza 9. novembra. Potem ko so Avstrijci njegove zahteve zavrnili, je mobiliziral 4000 vojakov, v noči z 22. na 23. november razorožil nemški Schutzwehr in zasedel tako Maribor kot vso severno mejo od Radgone do Dravograda. Za to pogumno dejanje se je odločil kljub temu, da je cincava narodna vlada v Ljubljani taki potezi nasprotovala. Leta 1919 je skupaj s srbskimi častniki vodil uspešen pohod na Koroškem, prevzel je poveljstvo nad cono A plebiscitnega ozemlja in že pripravljal pohod na Celovec, ko so ga zaustavila pogajanja znova neodločnih politikov.

Rudolf Maister je bil uspešen, ker se je zanašal predvsem nase in je preslišal strahopetne glasove politikov. Ko je bilo treba, je ukrepal, pa naj bo, kar bo. In tak je bil tudi v ljubezenski pesmi, le da je bil tu pripravljen tudi poklekniti, si po potrebi nadeti duhovniški talar in se podati na pokorno romanje; seveda za primerno plačilo ¬ sladke poljube svoje izvoljenke.

Huda pokora

Jaz pojdem prihodnje leto v Lurd
k Mariji rožnega venca
in tri steklenice napolnim si

iz čudežnega studenca.

Nazaj pa grem črez papeški Rim,
da kupim si tri škapulirje,
najboljše, kar zmore jih papeški Rim,
in tri jezuvitske brevirje.

V Benetkah stržim pri židu talar,
opremljen z ovratniki tremi,
in svilen, rudeč baret triroglát,
najlepši, kar bo jih med temi.

Na glavo baret, črez rame talar,
brevirje, vodó pod talarjem,
krog vrata lepó škapulirje tri.
Ej, to bom podoben vikarjem!

Tak pridem jaz k tebi, ljubica,
prebrskam ti srčne razore.
Le boj se, le boj se, ti ljubica,
najtrše, najvišje pokore.

In izpovednik in sodnik bom strog,
brez milih usmiljenja znamenj!
V pokoro poljubov mi dala boš sto …
absólvo á peccátis te … amen!

Duhovniški talar, škapulirji in trioglati baret gredo seveda zelo nerodno skupaj z vojakom, ki je bil med drugim tudi uspešen športnik: telovadec, smučar, sabljač, jezdec in plavalec. V tej humorni ljubezenski pesmi je zaznati tudi satiričen odnos do klerikalne duhovščine, ki je šla svobodomiselnemu Maistru močno v nos. Bil je oster kritik klerikaizma, njegovega svetohlinstva in hinavščine. Ko je nastala ta pesem, še ni minilo dosti časa od leta 1902, ko je dal ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič pokupiti in sežgati 700 izvodov zbirke Erotika Ivana Cankarja. Literarna zgodovina ocenjuje Cankarjev ponoven natis zbirke kot protest zoper puhli cerkveni moralizem in politično dejanje. Podobno lahko kot protestniško in politično razumemo Maistrovo hrepenenje po čutnih poljubih.

Maistra je močno zmotilo, da je Cerkev v določenem trenutku zavirala slovenski kulturni razvoj in požig Cankarjeve Erotike ga je spomnil na nekdanje zatiranje Trubarjeve ustvarjalnosti. V pesmi Vrbanov ples je tako v prispodobi prikazal, kako so pripravljali grmado za Abecednik in Katekizem. »Nazadnje frančiškani prinesó / kuriva tovor v kutah volnih. / Nikdar še od napora ni tako / pot tekel jim po licih polnih …« Njegova vera je bila drugačna od dogmatične Cerkvene, povezana je bila predvsem s čutnostjo in izvoljeno žensko. V pesmi Ej, ej! Je prav tako posrečeno povezal ljubezensko pesem s socialno zavzeto satiro. V njej poleg poljubov izstopajo slikovit in slastni opisi moke, jajc, tolstih klobasic in vinca, ob katerih se vsakemu, tako duhovniku kot posvetnemu človeku pocedi slina. A če so že poljubi drage namenjeni samo izvoljenemu vojščaku, zakaj ne bi bile ostale dobrine enakomerno porazdeljene med vsemi ljudmi?

Ej, ej!

Ko župnik pobiral je biro
in k meni prišel je po njo,
cekin sem mu spustil na mizo,
da je zazvenčalo zlató.

Kako zažarelo mu lice,
kako mi je stiskal roké!
Da takim gospodom denarec
takisto razgreje srcé!

No, jaz da sem božji namestnik,
to bi se prikupiti znal,
a biro pri dobrih ovčicah
bi čisto drugačno iskal.

Ti, mlinarica, mi prinesla
pšenične bi moke in jaj
in masla rumenega banko
in tolstih klobásic iz saj.

In ti, moj krčmar trebušáti,
iz soda, kjer maček čepi,
odmeril bi zlatega vinca
golidice polne mi tri.

In kar bi še trebal, bi drugi
župljani znosili mi v dar.
Čeprav za pod zob bi ne bilo,
pa bodi cesarski denar.

Nazadnje ti prideš na vrsto,
ti, ljubica, čmrljček moj.
Kaj ti bi pač meni za biro,
kaj neki prinesla s seboj?

E, veš kaj? Ti prišla bi k meni
takole, ko padal bi mrak
in dala za biro bogato
poljub mi gorák in sladák.

Potičice jedla bi z mano
in srkala vince sladkó,
pa lica razgreta hladila
z ročicama bi mi lepo.

To bira bi bila nebeška,
to bi se jaz v srcu smejal,
ko gorko poljub za poljubom
od ustnic bi tvojih jemal!

Tako bi jaz biro pobiral
od tebe do trdne noči

in menim, da sladkih poljubov
nabral — paternoštre bi tri …

Ljubezenske, satirične, humorne in angažirane pesmi generala, ki nam je priboril severno mejo, pričajo o tem, da je bila njegova vizija demokratične družbe vse kaj drugačna tako od dogajanja v Avstro-Ogrski in Kraljevini SHS kot od realnosti današnje pokorne in hlapčevske državice, v kateri stojijo njegovi spomeniki. Želel si je države, ki bo ponosna in se bo znala postaviti zase, ter socialno pravične družbe, v kateri bo prostora za vse in v kateri bo vsakomur namenjeno tudi dovolj časa in denarja za užitek. Cenenega pridiganja in moraliziranja ni prenašal. Njegov moto ni bil moli in delaj, ampak bori se, deluj in si tudi privošči tisto nekaj veselja, ki ga ponuja življenje. Slabo je prenašal avtoritete in, čeprav je sodeloval v mnogih birokratskih svetih, je deloval na lastno pest, se zato nemalokrat sprl in jih tudi dobil po glavi. V Kraljevini SHS so ga kljub njegovim izjemnim dosežkom predčasno upokojili.

Predvsem pa o viziji drugačne družbe, kot jo narekuje neoliberalna doktrina pridnih in ponižnih pričata njegovo delovanje in značaj. Maister ni bil mali človek, ki se uklanja velikim, ampak pogumen samohodec, ki je ljubil življenje in ga zajemal z veliko žlico. Vedno znova je ostajal sam, a se s poezijo vračal v življenje in družbo – prek boemskega vzdušja, rdeče luči, kitare in samovarja, ki so v naslednji pesmi podani kot na kakšni van Goghovi ali Gauguinovi sliki, in ženske bližine.

Bohême

Zima je, zima ledena.
Burja mrzla v plašču srebrnem
k nam je v svatovanje prišla.

Z mano pojdi, ljubica zala!
Mraz ti bo v vetru bodečem,
v gorki sobi je radost domá …

Luč gori pri meni rudeča,
stara kitara visi na steni
in sladkó brbljá samovar.

Bolj ko pariška pernata boa,
bolj ko kožušček astrahanski
grele te bodo moje roké …

Mariborčani so cenili Maistrove dosežke, saj je tudi po prisilni upokojitvi leta 1923 in dejstvu, da mu oblast ni bila naklonjena, veljal za najzaslužnejšega meščana, njegova žena Marija Maister, cárica iz zgoraj navedene pesmi, pa za prvo mariborsko damo. Oba sta imela, polne roke dela. Marija je na primer ustanovila francoski krožek v Mariboru, Rudolf, ki je bil poleg vsega drugega tudi slikar in se je dobro poznal s tedanjimi vodilnimi likovnimi ustvarjalci, pa je prirejal ene izmed prvih slikarskih razstav v mestu. In kot ljubitelj slovenske besede skrbel za zasebno knjižnico, ki je bila ena najbogatejših v deželi, danes pa jo hrani Univerzitetna knjižnica Maribor.

Le ugibamo lahko, kako bilo z Rudolfom Maistrom – Vojanovom, če bi živel v današnjem času. Najbrž bi zaradi predrznih samovoljnih akcij in pomoči lokalnemu prebivalstvu na kakšni vojaški misiji po svetu prišel navzkriž tako z Natovim kot slovenskim vojaškim poveljstvom in bi ga predčasno upokojili. A to ga ne bi zaustavilo. Odprl bi steklenico vina, si prižgal cigaro, navil kak dober boemski komad, si zavihal brk in se lotil pisanja nove ljubezenske in obenem družbeno-kritične pesmi.