/ 

Poezija, ki ne pripoveduje, ampak vzpostavlja

Nina Dragičević – Helena Zemljič – intervju z Jenkovo nagrajenko – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Nina Dragičević, letošnja prejemnica Jenkove nagrade za pesniško zbirko To telo, pokončno.

Z njo se je pogovarjala Helena Zemljič.

Ko se srečamo s knjigo To telo, pokončno, smo lahko gotovo prepričani, da je pred nami knjiga v vseh pravih pomenih besede. Knjiga kot nekaj, kar se ne pusti zlahka kategorizirati, a vendar je zelo prisotna. S hitrim listanjem polna besed in prostora, ki se v njih širi, oži ter – kar je ključno – se na novo vzpostavlja. Knjiga, ki šele zares obstaja, ko jo začnemo brati. Ko nas prisili, da zajamemo vse vdihe skupaj s telesom ter tako postanemo to telo sami. Da se lahko skupaj z avtorico sprašujemo, ampak res, kaj bo s temi telesi. Nina Dragičević je s knjigo To telo, pokončno prejemnica letošnje Jenkove nagrade.

  

S pesniško knjigo To telo, pokončno si se uvrstila med prejemnice in prejemnike Jenkove nagrade. Je pa to tudi druga knjiga po Ljubav reče greva. Morda ti zato namesto vprašanja, kaj ti pomeni nagrada, raje vprašam, kaj ti pomeni dokončanje in izdaja te knjige napram prvi.

Da se odpira naslednja.

  

Torej lahko pričakujemo še »tretji del«?

“Mi ništa ne obećavamo i to ispunjavamo.”

  

Telo je torej tisto, ki je glavna tema in objekt knjige. Se pa že Ljubav reče greva prične s telesom, ki »detonira«. Je kakšna razlika med telesom, ki hodi in gre v Ljubav reče greva, ter v To telo, pokončno?

Takoj ko rečemo, da je tema knjige telo, postane tema te knjige vse ostalo, vsa družba, ves svet. Telo kot točno določen pojav subjekta je namreč točno določen ravno skozi stik in razmerje s svetom, pa najsi gre za mikro vsakdanje dogodke ali strukturne postavitve sveta oziroma neke družbe. Telo ni samostojen objekt.

  

Zdi se mi, da je cilj v prvi knjigi predvsem »iti«, nekaj premakniti, spraviti v proces. Druga se ob tem procesu zaustavi, sicer še zmeraj opazujemo to telo, ki hodi, vendar se ob tem bolj sprašujemo, kako hodi, zakaj in kam. To je namreč telo, ki je »vendar tu / dolgo tu«.

Tvojo interpretacijo lahko popolnoma razumem. In ji ne oporekam. Bi pa jo mogoče dopolnila s svojo. Iz mojega, striktno avtorskega vidika ni bilo treba v knjigi Ljubav reče greva nič spraviti v pogon, kajti ravno nenehna “pognanost” je že bila prisotna. Drvenje, zahtevnost negovanja trajajoče vezi, sadistična ravnanja tistih, ki v roke dobijo ščepec avtoritete, nesmiseln imperativ dela v družbi blaginje, še kopičenja dela, ob tem razni ministri in njihova psihopatska obsedenost z izkoriščanjem delovne sile, njihova obsedenost z izključitvijo vseh, ki v njihovih sadističnih idejah ne sodelujejo, iz življenja, zlasti dostojnega življenja, itd. itd. itd., vse to je že tu v polnem zagonu. Moje vprašanje pri Ljubav reče greva je bilo zato bolj jezikovno kot poganjalno. Se pravi, kako artikulirati to mnoštvo signalov, ki prihajajo z vseh strani, se od njih odbijamo ali pa v njih sodelujemo, in obenem misliti silo, ki se jim je zmožna zoperstavljati. To telo, pokončno pa skuša to pripeljati dlje in tudi izvesti. Namreč zaustavitev sredi razmer, ki silijo v nenehno in hitro odzivanje.

  

V To telo, pokončno je tudi več vdihov, prestopov, menjav ritma, kar še bolj kot v prvi knjigi vleče branje naprej. Bere se kot napeta zgodba – sprašujemo se, kaj bo sedaj s tem telesom. Je poezija, je proza, še bolj kot v prvi knjigi pa čutim sled dramatike. Kako si jo gradila?

Hehe, ampak res, kaj pa bo s temi telesi?

Ne znam ti povedati, kako je pravzaprav težko odgovoriti na vprašanje, kako se neka pesniška knjiga gradi. Bojim se, da bi vsak odgovor reduciral miselni proces na neke linearne postopke. Razvoj misli je mnogo bolj volumenski proces. Ali pa, bolje, proces, ki ima za izhodišče predstavo o prostornini.

  

Morda je dramatika moja asociacija, saj sledimo pravzaprav več glasovom, kajne?

Ja ali pa ne. Toda to, koliko glasov je, je za to knjigo na neki točki nepomembno. Pravzaprav je odvisno od bralke ali bralca. Posamezno telo je atomizirano in hkrati univerzalizirano. Ko je specificirano, je hkrati stlačeno v nekaj občega, a ne karkoli občega. Iz tega izhaja precejšen del zagat, v katerih se nahajamo. Navsezadnje vse trenutno prevladujoče politike temeljijo na ohranjanju te hkratnosti. Ideal je posameznik, ki deluje izključno zase, a naj bo hkrati tudi del nečesa večjega, spolne, rasne, etnične, nacionalne, seksualne itd. pripadnosti, ko oblasti nekega prostora tako ustreza. In ustreza ji ves čas. Tako je nastal koncept ženske. Tako je nastal koncept izbrisanih. In še bi lahko naštevali. Glasov je torej v knjigi mnogo, a se bodisi srečajo v identifikaciji s tem, kako jih družba določa, bodisi se od tega odklanjajo, ne tvorijo enosti, a tudi samostojni, partikularni niso in ne morejo biti.

  

V celotnem besedilu so, ob premišljenih prelomih, presledkih, praznih prostorih in ležeči pisavi, ključna tudi ločila. Ta uporabiš precej redko, so pa zmeraj tam z razlogom. Najbolj pa gotovo preseneti vejica v zadnjem verzu, ki je tudi naslov knjige. Zakaj torej – vejica?

V bistvu so ločila po celi knjigi, le da so prikazana z manj konvencionalnimi sredstvi. V Ljubav reče greva sem precej pozornosti namenila vprašanju, kako čim bolj precizno zapisati določene zvočne pojave na način, s katerim se lahko v pesniški komunikaciji približujem medsebojnemu razumevanju in postavitvi bralke v konkretno zvočno-ritmično situacijo. S tem pa sem si naredila tudi podlago za naslednjo knjigo, To telo, pokončno, kjer sem se lahko posvetila jezikovni izgradnji prostora skozi nekakšne namige. Vejica, recimo, je v konvencionalni rabi namig za predah, ki ga v govoru izvedemo relativno spontano. Je pa po moje zanimivo vprašanje, kako v jeziku vzpostaviti situacijo in sentiment brez nizanja odvečnih znakov. Ker si v poeziji to lahko privoščim, sem znak-vejica odstranila in preprosto pustila prazen prostor. Ta prostor, ki je v zapisanem tekstu prikazan z večjim razmikom med besedami, je točno vejica, točno ločilo. Ta navidezna praznina pa je natanko dihanje. V tem smislu je tudi polno, ne prazno. Zapisano misel in njeno govorno življenje je treba misliti skupaj. V tej knjigi je to bistveno prispevalo k vzpostavitvi prostora. Prostora, ki je nekako blizu, je znan, a je hkrati tudi oddaljen. Morda ga ni zlahka prepoznati in o njem kaj reči, a je tu nekje. Mar ne velja to tudi za pojav telesa? Pa za govor o telesu? Pa za odnos do telesa, ki se pojavi pred nami?

  

Sicer pa je tvojo poezijo še posebej odlično slišati v živo, v tvoji interpretaciji. Zdi se mi, da sploh nekatere knjige težko ločimo od pesnikovega glasu. Kako to sama vidiš ali bolje, slišiš? Si želiš slišati interpretacijo tudi koga drugega, bi ti bilo to naporno/neprijetno?

Gre preprosto za moj odnos do poezije, a tudi do javnosti. Pa ne le do poezije, do vseh interakcij. Te potekajo v jeziku, a jezik ni zgolj sosledje znakov, temveč je obtežen z načinom njihovega podajanja. Se pravi, nikdar ne gre le za ‘kaj’, vedno gre tudi za ‘kako’. S tem zavedanjem tako pišem kot interpretiram. Opažam sicer, da prihaja do določene zmede glede vsega tega, neka želja po kategoriziranju branj. Kot bi obstajala bistvena razlika med branjem v živo – recimo na literarnem večeru – in interpretacijo. Toda vsako branje je že interpretacija, vsako branje postavi pesem čisto na novo. In to večkrat, vsaj tolikokrat, kolikor je v tistem trenutku poslušalk in poslušalcev. Poslušalstvo ni v pasivni vlogi, prav nasprotno, pesmi si sestavlja po svoje, tudi glede na to, kako so posredovane. Pomembno pa je tudi za avtorja, kajti v spoznanju, da poezija in potem branje poezije vsebujeta izjemen zvočni potencial, saj gre za komunikacijski stik, se nahaja izjemna sprostitev od neke zaključenosti, fiksiranosti, absolutnosti teksta. Tekst preneha biti na papirju, že prej ni bil zgolj tam. Vedno je bil proces prostorjenja.

  

Proces prostorjenja se mi zdi odličen izraz tudi za proces, ki si omenila prej – to telo, naj bo telo ženske, kakorkoli izključenega, brzečega, je namreč prostor zase, hkrati pa je v nenehnem povezovanju z drugimi telesi, ki nato že samo postane neko množinsko telo. Vendar praviš: »z množinami bi bilo že treba nehati«. Je zatekanje v množinskost za družbo škodljivo?

Ta verz je v knjigi del samokritičnega razmisleka o naivnosti, ki lahko spremlja vstop posameznice v razna gibanja, skupnosti, scene ipd. Govorim o svoji zgodnji naivnosti. Če po eni strani zlahka problematiziramo široke, nekako obče koncepte skupnosti, se iz vidika umeščenosti v manjšinske družbene skupine stvari nekoliko zakomplicirajo, in sicer ravno zaradi občutka manjšinskosti, ki jo večinska populacija prav rada poudarja, da bi sploh bila večina. Posameznica lezbijka, na primer, je v takšnem položaju. Išče prostor, kjer se lahko varno izreče, išče socialne, romantične in erotične vezi, tudi politično zavetje in delovno okolje. Dobro se spomnim svojega prihoda na lgbt sceno, zlasti lezbično. Spomnim se pričakovanja, naivne ideje o možnosti konstruktivne pripadnosti, soglasnosti, nečesa skupnega, varnega, komunitarnega. Toda to je nemogoče, saj se scena oblikuje na podlagi enega samega označevalca, namreč seksualne razlike. Homoseksualna scena je zato predvsem heterogena. In v njej potekajo razmerja moči ter boji za oblast, tako kot drugod. Potekajo tudi sesuvanja in izgoni, oblikovanja malih koalicij in hord, vzpostavljanja nekakšnih suverenov, ki se obdajo z nemislečimi, neukimi, požrešnimi in neinhibirano pohlepnimi hlapčevkami, da bi vzdrževali svojo oblast, navzven pa izrekali solidarnost, nehierarhičnost in zlasti skupnost. Mi je zelo zapleten pojem.

  

Kaj pa dvojina? Dvojina v knjigi je sicer zmeraj rahlo napeta, vendar tudi zatočišče.

Se ti zdi, da je napeta? Jaz jo v točno tej pojavnosti, kot jo izrekam v knjigi, razumem bolj kot mesto miru, tudi določene streznitve v razmerah nenehnega hitenja in sunkovitega odzivanja, in tudi obratno, kot protiinertnost. Kot subverzivno dejanje v razmerah trganja, fragmentiranja vsake vezi.

  

Zaključne verze knjige razumem tako, da se trpljenje izreka preko besed, medtem ko je pomiritev, pokončnost šele v tišini. Verjetno pa to tudi pomeni, da ni tišine brez predhodnega izrekanja?

Konceptualna ideja za to knjigo je bila v resnici zelo preprosta. Vzpostaviti prostor izrekanja tega, kar se izreči bodisi ne more bodisi ne sme. To se pravi, izvesti zaustavitev, da bi se lahko izvedla trezna ocena zgodovinskih in aktualnih razmer, ki bistveno določajo določena življenja. Menim, da je poezija perfekten medij za takšno dejanje, ker omogoča ne le vzpostavitev tega prostora, temveč tudi vzpostavljanje sveta na novo, nekako drugače. V poeziji je izjemna potencialnost. To pa zato, ker je v njej izjemna jezikovna potencialnost. Ni zavezana konvencionalnim jezikovnim postopkom. Ničesar ne pripoveduje, ampak vzpostavlja. Ne trdi, temveč si zamišlja. Tega pa ne počne sama. V stiku z bralko nastaja vedno znova vedno drugače. Tišina je pri tem zgolj gesta zaustavitve, da se to, to razmerje, lahko zgodi.

 

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

  
   
Preostali prispevki in literatura na portalu

   

Nina Dragičević – Helena Zemljič – intervju z Jenkovo nagrajenko – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Dr. Nina Dragičević je pesnica in esejistka, avtorica knjig Kdo ima druge skrbi (2014), Slavne neznane (2016), Med njima je glasba (2017), Ljubav reče greva (2019), To telo, pokončno (2021), Kako zveni oblast (2022) in Ampak, kdo? (2023). Za svoje delo je prejela Werner Düttmann Fellowship 2023 (Akademie der Künste, Berlin), nagrado Dr. Ane Mayer Kansky 2023, Jenkovo nagrado 2021, Župančičevo nagrado 2020, nagrado Vitez poezije 2018 ter bila finalistka za nagrado Palma Ars Acustica.