Heinrich Böll – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
LITERARNI KOLEDAR – 21. december
Ob obletnici rojstva Heinricha Bölla objavljamo njegovo humoresko Kašelj na koncertu.
Na današnji dan se je rodil nemški pisatelj Heinrich Böll (1917–1985), med drugim klasik povojne, »ruševinske literature« in leta 1972 Nobelov nagrajenec za književnost. Poleg velikih romanov, s katerimi je požel svetovno slavo, nam je zapustil tudi mnogo kratkih zgodb, med njimi kar lepo število humornih. Kašelj na koncertu naj tudi vas spodbudi k obisku kakšnega podobnega glasbenega dogodka po lastnem okusu, zimski čas je za to ravno pravšen; da bi se izognili tukaj opisanim zadregam, pa za svoja dihala vseeno primerno poskrbite še pred vstopom v koncertno dvorano!
***
Kašelj na koncertu
Moj bratranec Bertram spada v tisto skupino nevrotikov, ki na koncertih, četudi niti malo niso nahodni, nenadoma začno kašljati. Prične se kot nežno, skoraj vljudno odkašljevanje, ki se ne razlikuje preveč od uglaševanja instrumenta, se počasi stopnjuje in naposled z uničujočo doslednostjo razvije v eksploziven lajež, ki dviguje frizure pred nama sedečih dam, kot da bi poganjal lahkotna jadra.
Svoji senzibilnosti ustrezno kašlja Bertram glasno, kadar je glasba tiha, in blažje, ko postane muziciranje glasnejše. Njegov nevšečni organ tako vstopa z orkestrom v nekakšen disharmoničen kontrapunkt. In ker ima odličen spomin in natančno pozna partiture, služi meni, neizobraženemu laiku, kot pravi pravcati glasbeni vodnik. Ko se začne potiti, ko pordijo njegova ušesa, ko zadrži dih in začne svoje žepe živčno otipavati za bonboni proti kašlju, ko se začne od njega širiti vsiljivi vonj po evkaliptu, tedaj vem, da se glasba nezgrešljivo umirja v piano – in res: lok violinista se komajda še dotika strun njegovega glasbila in se zdi, kot da bi pianist le še nemo rotil svoj klavir. Po dvorani se razširi skoraj občutno čutno, pristno nemško intimno vzdušje in Bertram sedi sredi njega nabuhlih lic, z najglobljo otožnostjo v očeh; nato pa nenadoma izbruhne.
Glede na to, da v našem mestu obiskujejo koncerte samo dobro vzgojeni ljudje, se kajpak nihče ne obrača, nihče tudi ne šepeta v brk pedagoških načel, ampak čutiti je, kako občinstvo le stežka kroti svoje razburjenje in se vsakokrat znova zdrzne, kajti zdaj Bertram ne pozna nobenih zadržkov več. Od njega prihaja že skoraj neprekinjeno beketanje, ki pa se polagoma le umiri, ko gre stavek v pianu končno h kraju. Takrat pogoltne cel val evkaliptovega soka in njegovo adamovo jabolko pri tem poskakuje kot kakšno posebej urno dvigalo.
Strašno je to, se zdi, da Bertram s svojim kašljanjem prikliče na plan še druge, bolj latentne nevrotike. Kakor psi, ki se po laježu spoznajo, mu zdaj odgovarjajo iz vseh kotov dvorane. In čudno, tudi jaz, ki mi je ponavadi prizaneseno z nahodi in nikoli nisem bil ›slabih živcev‹, tudi jaz čutim, čim dlje traja koncert, vse bolj nepremagljivo draž po kašlju. Čutim, kako postajajo moje dlani vlažne, kako me grabi neki notranji krč. In nenadoma se zavem, da bodo vsa prizadevanja zaman: vem, da bom zakašljal. V grlu me praska, zmanjkuje mi zraka, telo se mi koplje v znoju, duh se mi izklaplja in duša se polni z eksistenčnim strahom. Že začenjam nepravilno dihati, že nemirno trgam svoj robček, da bi ga v sili nastavil pred usta, in že nič več ne poslušam koncerta, temveč le še nevrotični lajež senzibilnih sodobnikov, ki so iznenada od vsepovsod prilezli na plan.
Tik pred odmorom začutim, da je nevrotična infekcija dokončno nastopila; potem ne zmorem več in začnem asistirati Bertramu, se nekako prekašljam do začetka odmora in oddirjam v garderobo, kakor hitro se razleže aplavz. Ves moker od potu in pretresen od krčev zbežim mimo portirja v svobodo.
Razumeli boste, da sem se začel od Bertramovih povabil vljudno, a vendar odločno distancirati. Le sem ter tja se v njegovi družbi še udeležim manifestacij naše kulture: edino kadar sem prepričan, da v orkestru prevladujejo trobila ali kadar moški zbori izvajajo speve kot Gromski srd ali Na plazu; umetnine pač, pri katerih je zagotovljen določen delež fortissima. Pa čeprav me ravno ta zvrst glasbe manj privlači.
Popolnoma nesmiselni so poskusi zdravnikov, ki me hočejo prepričati, da je to samo stvar živcev in da naj se vendar močneje potrudim ukrotiti te svoje skomine. Jasno, saj vem, da so le živci, ampak prav ti živci odpovedo samo in natančno takrat, kadar sedim poleg Bertrama. In odveč je govoriti o krotenju skomin. Preprosto ne zmorem. Bržkone so mi že v zibel položili, da bom presneto slab krotilec skomin.
Tako zdaj le žalostno pregledujem plakate koncertnih društev. Ne morem sprejeti njihovih prijaznih ponudb, ker vem, da bo tam Bertram. In samo da zaslišim njegovo vljudno pokašljevanje, že gre moje samoobvladovanje nepreklicno po zlu.
(1952)
Kratke zgodbe drugih avtorjev in avtoric
Prevedel Aleš Učakar
Aleš Učakar (1968, Ljubljana) je avtor, prevajalec, lektor in dolgoletni knjižni urednik. Študiral je primerjalno književnost in germanistko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prevaja največ iz nemščine in angleščine, tako stvarne in strokovne monografije (med njegovimi avtorji so npr. Ernst Cassirer, Joseph Ratzinger, Ludwig Wittgenstein, Ulrich Beck, Dietrich Schwanitz, Uta Ranke-Heinemann, Susan Cain, Martin Pollack, Giulia Enders, Carolin Emcke, Robert Lustig) kot tudi leposlovje (avtorjev kot so Heinrich von Kleist, Heinrich Böll, Henning Mankell, Arno Geiger, Ursula Poznanski, Timur Vermes, Robert Seethaler, Stefan Andres, Anna Seghers, Lukas Bärfuss idr.). Piše tudi poezijo in (kratko) prozo.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
