‘Pet, pet, pet, pet, pet, …’
Beseda pet se je zataknila v mišicah moji ustnic in nikakor se je ni bilo mogoče znebiti. Nekega dne pa je učiteljica za slovenščino spregovorila ‘Hannah – minus pet.’
Esej za slovenščino sem pisala minus pet. ESEJ ZA SLOVENŠČINO! Eseje za slovenščino vedno pišem pet. VEDNO! To ni mogoče. A bilo je res. Takrat sem jokala pod šolsko klopjo in se nad gležnjem poskušala porezati z ne preveč ostrim šestilom. Skoraj zaobljeno konico sem nasilno drgnila ob svojo nežno kožico, dokler se ni udala in pokazala malo redečine. Do konca osnovke so me vsi zafrkavali.
Rekla sem si, da mi bo na gimnaziji vseeno za ocene. Potem pa sem prvi test za matematiko skoraj bez učenja pisala 100% in v hipu pozabila na svoj načrt. Pri francoščini smo si lahko prislužili plus deset točk, če nam je v časovnem okviru testa uspelo izpolniti dodatno nalogo. Ker testi niso bili zelo težki, v razredu pa smo bile_i same_i ambiciozne_i dijaki_nje, smo tekmovale_i v tem, kdo bo imel več procentov čez sto.
Sprejeta sem bila na mednarodno maturo in želela sem študirati na Oxfordu ali Cambridgeu. Po prvih nekaj mesecih v MM razredu Gimnazije Bežigrad pa sem zapadla v srednje funkcionalno depresijo. Znašla sem se v razredu, kjer so bili vse_i najboljše_i, nekatere_i skoraj nadnaravno inteligentne_i, druge_i pa tako discipliniralne_i in pridne_i, da mi je ob misli nanje, milo rečeno, šlo
na bruhanje. Vedno sem se učila kampanjsko, ker mi je bila šola najmanj zanimiva dejavnost. Raje sem pisala pesmi, risala, hodila na dramski krožek, igrala violino in se ukvarjala s takšnimi in dručačnimi športi. Vsak dan je bil drugačen in tako mi je bilo všeč. Niti pod razno se nisem želela vsak dan sproti učiti na primer matematike. Tako sem izgubila vsakršno ambicijo do študija na prestižnih univerzah in si rekla, da bom igralka. Nisem se veliko učila, a sem še vedno imela vse pet in postala zlata maturantka. Na igri na AGRFT-ju so mi rekli, da sicer talent imam, a se jim zdi, da
mi primanjkuje življenjskih izkušenj in naj spet poskusim prihodnje leto. Prišlo je prihodnje leto in tokrat so se mi opravičevali, da nisem pasala v skupino, ki so si jo tisto leto zamislili. ‘Koliko si pa stara? Aja, 19, ah, potem pa lahko še prideš.’ Super, ja, z veseljem, pejte u kurac. Tisto leto sem se preživljala s prodajanjem butičnih potičk v Stari Ljubljani.
Naslendjega oktobra se znajdem na študiju medicine. Zakaj? Nimam pojma, ker sem imela dovolj točk na maturi in morda me zanima psihiatrija. Kmlau ugotovim, da me psihiatrija kolikor toliko zanima zgolj teoretsko, v praksi pa niti pod razno.
Po dveh letih sem sama pristala pri psihiatru in to mi je zgolj potrdilo hipotezo, da psihiatrija ni zame. Vpisala sem se na študij vizualnih umetnosti. Dobila sem antidepresive, ki so mi sicer do neke mere olajšali anksioznost, sem pa baje postala precej manj empatična, zadirčna, predvsem pa sem izgubila strah do jemanja razno raznih tablet in praškov. Sledili sta dve leti, ko sem svoje telo šopala z vsem razen heroina. ‘To bom pol, če bom RES hotla umret,’ sem si rekla. Z drogami je
prišla še primerna družba tipov, ki prežijo na lepe naivnice, kot sem bila sama. Ko gledam nazaj in poslušam zgodbe drugih lepih naivnic, sem neskončno hvaležna, da sem jo odnesla le z gnusom in strtim srcem.
Diplomirala sem iz vizualnih umetosti, imela nekaj razstav, naredila nekaj eksperimentalnih filmov, igrala v enem celovečercu in veliko videospotih, sama ustvarila videospot za res hud komad od res hudega benda, napisala veliko pesmi. Po dolgih letih sem čutila, da nekaj delam prav. Da je to moja pot. Da ne rabim ocen ali drog, da bi osmišljale moj obstoj. In tako, nekega lepega dne, nič hudega sluteč, dobim naslednje sporočilo od kolega iz gimnazije:
‘Ej, Hannah, neki me zanima, ti si bla v gimnaziji tko, top of the top, zdej si pa čis neki v umetnosti, kako to?’
