Hana in vaginalno jajce

Tom Veber o poslani kratki zgodbi

Hana in vaginalno jajce, je eno izmed prvih proznih besedil, ki je nastalo po daljšem premoru od pisanja proze. V kratki zgodbi spremljamo deklico Hano od ranega otroštva pa do 17. leta starosti. V prerezu desetih let je tako predstavljena poglobljena študija nekega življenja. Kakšne posledice ima lahko helikopterska vzgoja? Kako doživlja otrok pritisk, nadzor in nemoč nad lastnimi odločitvami? Kako odreagira mlad človek, ko je kar naenkrat na prostosti – izpostavljen novim situacijam, ko se mora prvič zanesti na lastno presojo in stopiti iz odstavnega pasu v ospredje ? ;

*** 

Hana stanuje v devetem nadstropju, v modernem nebotičniku v petem okrožju na Dunaju. Rada ima maline in rumene metulje. Kitke si ovija z modrimi pentljicami, ki pristajajo barvi njenih sinjih oči. Ko nihče ne gleda, pleza po drevesih in se obeša z glavo navzdol, da ji vsa kri v drobnem telesu privre v glavo. Hana je veliko sama, oče jo je zapustil pri sedmih letih, njena mama trdi, da je zbežal z romunskim cirkusom krotit divje leve v bližino Cluja. Ne spomni se ga prav dobro, njena mama je potrgala s sten vse njegove slike, podarila njegova oblačila brezdomcem in humanitarnim organizacijam. Edini spomin, ki ga ima nanj, je drobna rjava šatuljica s frnikolami, ki ji jo je podaril, ko ji je bilo pet let. Seveda njena mama tega ne sme nikoli izvedeti. Zagrabila bi jo panika in nemudoma bi jo zalučala v smeti. Trdi namreč, da predmeti umrlih oddajajo slabo energijo, slab či, in kot rada vedno znova zatrjuje, je Leon zanjo mrtev, pa čeprav nekje tisoče kilometrov daleč jezdi lipicance in spi v blatnih šotorih s cigani in njihovimi fazani. Hana sicer nikoli ni zares podvomila o maminih pripovedih, a ob večerih, ko ne more zaspati in zunaj šelesti jesen, si rada predstavlja, kako njen očka bije velike bitke na pročeljih ladij, ki plujejo po Sredozemskem morju, ali kako ves skrčen in z modrimi dlanmi gazi skozi trimetrski sneg nekje na obali Antarktike ali kako srka earl gray s kraljico na angleškem dvoru in končno razvozla veliko uganko Dianine smrti.

Kljub temu da ima Hana komaj sedem let, govori kar pet jezikov: nemško, angleško, japonsko, rusko in špansko. Hodi v valdorfsko osnovno šolo, kjer veliko plešejo in govorijo o svojih občutkih. Hana je oboje zasovražila že prvi šolski dan, zato jo velikokrat boli glava in ima zamašene sinuse v nosu in v ušesih, včasih celo v ustih. Hanini dnevi so dolgi, po pouku ima še dve uri plavanja, nato klavir in zvečer še jahanje. Hana ne mara konjev, pred leti, ko je bila še čisto majhna, jo je Sisi namerno spotaknila, da je telebnila v vedro, polno konjskega dreka. Njena mama rada poudarja, kako pomembno je biti razgledan in da ima pri tem ključno vlogo branje, tako se namreč povezuje intelekt z dušo in obratno. A žal se intelekt in duša njene mame povezujeta zgolj s Cosmom, Harper’s bazaarjem in italijanskim Voguom. Njena mama Birgit ni navadna ženska, Birgit je igralka. Zaposlena je v dunajskem narodnem gledališču, kjer redno igra najbolj kultne vloge sodobnega časa. Od Kleopatre in Julije pa do Salome in Titanije. Birgit je nekajkrat igrala tudi Henrika VIII., saj je zatrjevala, da lahko samo ženska razume, kako je odcepiti drugi ženski glavo. Birgit ima tudi zelo poglobljen odnos z umetniškim direktorjem dunajskega narodnega gledališča Adamom Schonergerjem, ampak to je po njenih besedah seveda le naključje: »Včasih se pač nekatera življenjska področja zlijejo v eno in v tem ni nič sramotnega.«

Hana je bila velikokrat jezna na svojo mamo. Od nje je zahtevala presežke na vseh področjih. V šoli je seveda morala imeti samo najboljše ocene in zmagovati na vseh tekmovanjih. Biti najhitrejša pri plavanju in preseči rezultate fantov ter mnogo starejših plavalcev. Blesteti je morala tudi na vseh klavirskih recitalih, biti najboljša v svoji kategoriji, dobivati priznanja, medalje, pohvale mentorjev in profesorjev. S svojimi sošolci in tekmeci se ni smela pogovarjati, mama je trdila, da so vsi neumni in iz slabih družin in da ji bodo s svojo prisotnostjo znižali frekvenco avre. Hana je morala postati odgovorna zelo hitro, mama jo je prvikrat samo poslala na vlak pri desetih letih in ji ob tem zabičala: »Ne zaupaj neznancem, če te kdo ogovori, ga ignoriraj, in če bi se te kak star moški želel dotikati, ga brcni med noge. To moške zelo hudo boli.« In Hana je takrat tudi zelo dosledno sledila navodilom. Odločno je zasedla mesto v kupeju v prvem razredu in začela brati Cosmo, ki ji ga je mama zbasala v nahrbtnik. Najbolj ji je bil všeč prispevek o vaginalnih jajcih, ki ga je napisala Gwyneth Paltrow. Zapis je govoril o tem, kako ti ta magična jajca izčistijo avro in podaljšajo orgazem. Hana sicer ni vedela, kaj je orgazem, sumila pa je, da je to ena od tistih stvari, o kateri odrasli ljudje ves čas razmišljajo. Naenkrat je vstopil v kupe kontrolor in zahteval vozovnico. Birgit ji je stiščala v nahrbtnik vse možno, a na karto je nekako pozabila. A Hana je ostala mirna in ga seveda popolnoma ignorirala. Kontrolor je povzdignil glas in se ji začel naglo bližati. Prekrižala je svoje drobne noge v položaj lotosa, kot jo je učila mama, in začela mrmrati mantro za odganjanje slabe energije. Kontrolor jo je naenkrat potegnil za uho. Hana je nemudoma usločila nogo, dobro namerila in izstrelila stopalo proti želenemu cilju. Kontrolor je zarjul s takšno silo, da se je za hip zatresel celoten kupe. Obotavljajoče se je odplazil skozi vrata in pustil Hano in njeno polglasno mrmranje lepo pri miru.

Kljub temu da je mama Hani prepovedovala vse mogoče stvari, od sladkorja, fantov in seveda slabih ocen, ji je zelo hitro »dovolila« voziti avto. Pri petnajstih jo je vpisala na tečaj varne vožnje in ji plačala štirideset ur voženj pri nekem, tako se je izrazila mama, »super seksi« inštruktorju. Birgit jo je kot vzorna mama spremljala na vseh urah vožnje, se po večini ur zadržala še v inštruktorjevi pisarni in, spet njene besede, »malo pokramljala ob kavici«. Hana je vedela, da je grozna voznica, v prvem tednu ji je uspelo zapeljati v obcestni jarek in zelo malo je manjkalo, pa bi avto zdrsnil v vodo. Povozila je tudi nekaj ježev in lisic in po nesreči podrla staro gospo, da se je sesedla pred havbo. Vseeno pa ji je po nekem čudnem naključju uspelo opraviti izpit v prvo. Takrat je začela verjeti v svoje mantre in da se čudeži očitno zares dogajajo.

Seveda je bila Hana še premlada, da bi vozila samostojno, zato jo je zmeraj spremljala mama. Tako jo je Hana vsak dan vozila na jogo, akupunkturo, akupresuro, šiatsu masažo, tajsko, vietnamsko in indijsko masažo in pa na vsakodnevno kolonoskopijo. Birgit je bila vendar igralka, in da bi kakala sama od sebe, se ji je zdelo nezaslišano, družbeni konstrukt, ki mu sledijo samo običajni ljudje. Seveda jo je Hana vozila tudi po zabavah in jo kdaj ob štirih zjutraj vso pijano in »našmrkano« (Razlaga: Birgit je rada zatrjevala, da se ne drogira, le raziskuje druge ravni zavesti, zato pa včasih potegne kakšno magično črtico, kaj pa je to takega?) spravljala domov.

Hana se je po sedemnajstih letih konstantnega pritiska, pomanjkanja topline in nenehnega samocenzuriranja odločila, da se odseli. Spakirala je kovček, mami napisala grozilno pismo, da če jo bo kadar koli poskušala najti, bo nad njo poklicala policijo in jim povedala vse o njenem »magičnem prahu«, skritem v stanovanju. Od vseh svojih otroških spominkov je vzela le šatuljico s frnikolami, zaloputnila z vrati in sedla na prvi vlak do Berlina.

Nikoli ni dokončala srednje šole, zaposlila se je v zavetišču za živali. Živali so bile Hanina velika ljubezen in razlog za večino prepirov z Birgit, ta je bila, kot le malokdo, alergična na pasjo in mačjo dlako, mišje in ptičje kakce in kačje luske. Hana je živela v majhnem stanovanju v Kreutzbergu, sobo si je delila z Barbaro, ki je pred vselitvijo ni poznala. Ko jo je prvikrat srečala, se je tako prestrašila, da ji je za hip zastalo srce in ni mogla dihati. A Barbara se je le nasmehnila, takšnih odzivov je bila vajena. Barbara se je namreč rodila brez levega očesa, spodnje ustnice, namesto podlahti pa je imela drobne štrclje. Hana je potrebovala kar nekaj časa, da se je je navadila. Ob jutrih je ni pozdravljala, temveč se je le krčevito skremžila in s pritajenim nasmehom pogledala vstran. Barbara je imela tudi veliko tetovaž in pirsingov in je ob večerih rada kadila travo. Hana se v nasprotju s svojo mamo nikoli ni drogirala, niti alkohola in cigaret se ni dotaknila. A zdaj, ko je bila na tisoče kilometrov stran od doma in je bila njena edina skrb zbiranje mačjih in pasjih kakcev v zavetišču, se ji ideja ni zdela tako napačna. Že od malih nog je morala do potankosti upoštevati mamina navodila, se držati zravnano, se smehljati in kimati na ukaz, sedeti s prekrižanimi nogami in se premakniti ob najmanjšem trzanju maminega mezinčka. Zdaj je bila sama in svobodna, lahko je bila grda ter umazana in ni ji bilo več treba skakati na ukaz.

Nekega večera, ko je Barbara na sedežni zopet navijala džojnt, jo je rutinsko vprašala: »Bi kadila?« Hana se ji je radovedno približala, in ko je Barbara naredila prvi dim, je sledila njenemu vzgledu ter v sapnik pognala nekaj globokih dimnih vdihov. Bilo ji je všeč, njene okončine so se majale v vetru, kljub temu da je bilo okno tesno zaprto, njena koža je z vsako sekundo postajala voljnejša in želela se je dotikati zraka in tal in vsega rdečega z robovi in vdolbinami. Vse sence v sobi so postale mehkejše in tudi obrisi Barbarinega obraza povsem domači. Hanina roka je samosvoje zdrsnila skozi cimrine žimaste lase, čez njena topla lica in drobne ustnice do izbočene ključnice in mehkih rožnatih prsi. Všeč ji je bilo, kako je mehka, kako diha, kako je bila z njo, popolnoma v tukaj in zdaj. Barbara je začela raziskovati njene ustnice in naslonila nos ob njenega, našla sta se jezika v govorici, znani le njima. Barbarina roka je zdrsnila pod Hanine hlačke, med ustnice kožne barve, Hani je zastal dih, zdrznila se je in se v sekundi streznila. »Ne, tega ne počnem, saj si ja punca,« je zapiskala skozi na pol priprte ustnice in stekla iz stanovanja. Zunaj je bilo hladno in na sebi je imela le spodnje perilo in razvlečeno jopico, a bilo ji je vseeno, ni mogla nazaj v stanovanje, tako jo je bilo strah, sicer ni vedela, česa in zakaj. Hana je začela teči, hitro in z usločeno hrbtenico, ki je ni mogla držati več pokonci. Spotikala se je ob lastne korake, sopihala je in malo se ji je vrtelo, a zdaj je bilo že prepozno, da bi se vrnila, želela je samo stran, stran od vsega. Stran od Barbare, stran iz Berlina, stran od vsega sranja, ki ji ga je vtepla v glavo njena kurbirska mama. Nikoli ni zares živela, bila sama s sabo in cvetela sama zase. Želela je vedeti, kakšne barve je nebo v Tuzli in kako diši les v Tanzaniji, želela je čez slape in se spustiti v morje, loviti ribe z usti in posnemati delfine, kako se ljubijo, ne da bi se dotikali.

Preostali prispevki in literatura na portalu