Ne zraste vsak klipan v kretena
Dragi Esad,
ne zraste vsak klipan v kretena, sem pomislil, ko sem bral tvoje pismo, in pozneje sem razmišljal, da je v tem stavku ujeto bistvo našega odraščanja. Vsi smo se po svojih močeh trudili, da ne bi zrasli v kretene – in smo ponosni, da nam je vsaj to uspelo, če nam že kaj drugega ni – , a za nekatere med nami se vendarle zdi, da jim je bil v življenju cilj priti na ono stran. Ali pa so se jim stvari v življenju preprosto tako postrojile. A zdaj, ko je naša svoboda le še zmožnost, da kretenom lahko rečeš kreteni, se mnogi sprašujejo, ali je bilo vredno ne postati eden od njih.
Ko z odra gledaš prazne sedeže in čakaš, da se te kdo usmili in se vendarle prikaže, četudi le zato, da se pogreje v topli dvorani, se moraš vprašati o smiselnosti lastnega početja. Vsi le še vabimo, nihče se ne udeležuje. Vsi oddajamo signale, ki jih nihče ne sprejema. Neutrudno gradimo opuse, daljšamo biografije in si delimo čebelice za dobro opravljene naloge ter čakamo nagrado za življenjsko delo, prepričani, da naše garanje ne more ostati prezrto. Vse te knjige, filmi, gledališke predstave, to mora imeti neko vrednost, si govorimo, a dvorane pod našimi odri ostajajo prazne. Povsod mrgoli govorcev, a nikjer nobenega poslušalca. Včasih sicer kdo sedi pred teboj in ti kima, a se zdi, da ima v ušesih slušalke in posluša svoj podkast. Posluša svoj glas in je zadovoljen sam s seboj in to je danes dovolj. Izrečeš misel in se strinjaš z njo. In dialog je zaključen.
Morda bi svoje zadnje pismo moral začeti v vedrejšem slogu, saj veš, misli pozitivno in podobne kerefeke, a pred dnevi sem bil na predstavitvi knjige Depra Aleksandra Stankovića in Aco nas je podučil, da depresivnim ljudem ne gre svetovati pozitivnih misli in sprehajanja po gozdu, le strokovno pomoč. A kako je videti strokovna pomoč za pesnika, ki ne piše, ker nima komu? Za umetnika, ki ima dovolj podajanja v prazen prostor? Kako pomagati človeku z idejo, ki mu soigralci ne sledijo in se zato njegove žoge kotalijo z igrišča, kot bi bile slepe?
Pišeš mi o Dončiću, ki je opazoval soigralce, kako so brez njega zmagovali, a mu pripisuješ naše dileme, dragi moj. Luka na klopi za rezervne igralce prav nič ne stiska, on dobro ve, da brez njega njegovi soigralci ne morejo priti tako daleč kot lahko pridejo z njim, mi pa trepetamo tudi ko smo na igrišču in imamo žogo v rokah. Mi še takrat vemo, da se lahko igra nemoteno nadaljuje brez nas in da nihče ne bo niti opazil našega odhoda z igrišča.
Ker umetniki ves čas odhajajo, eni v smrt, drugi med piarovce, a noben zares ne začuti praznine, o kateri ob naših odhodih vsi tako radi pišejo in govorijo. Nekdo drug pač napiše pesmi, zrežira filme ali odigra Hamleta. Po možnosti še hitreje in za manj denarja, ali pa vsaj miloščino sprejme brez pritoževanja, hvaležno in z nasmeškom. Odhajajočim pa ostanejo le brezkončni notranji monologi, ki opravičujejo odhod, opravičujejo predajo.
Kot Herzogu v romanu Saula Bellowa, ki ne zmore utišati lastnih misli, ki ne zmore zaključiti prepira s svetom, ki v neskončnost nadaljuje vse svoje dialoge. Tako kot revolucionarji niso znali položiti orožja in so se borili tudi takrat, ko jim je zmanjkalo sovražnikov, tudi Herzog ne preneha dokazovati svojega prav, četudi njegov prav nikomur nič več ne pomeni. A pomembno je imeti prav, danes še bolj kot takrat, danes morajo vsi imeti prav in vsi imajo prav, ker nihče več noče slišati, da nima prav. Danes je svet poln malih herzogov, ki svoje notranje monologe objavljajo na internetu in dokazujejo sebi in svetu, da imajo prav. Mali herzogi sploh ne potrebujejo občinstva, saj živijo v iluziji, da so videni in slišani. Imajo sledilce in zbirajo všečke in to jim je dovolj. Nekdo tam zunaj prisluškuje njihovim notranjim monologom. Množica je zdravnik s stetoskopom v rokah.
Veliki Saul je leta 1964 nevede napisal diagnozo bolezni človeka 21. stoletja, le zdravila ni predpisal, ker ga verjetno še sam ni poznal. In mi ga še danes ne poznamo. Živimo v sistemu večne rasti in rastemo le zato, da lahko ostanemo tako majhni kot smo vedno bili. Rastemo, da se ne bi skrčili in postali še neznatnejši, še bolj nevidni v tem velikem, kakofoničnem svetu utripajočih luči, podob in besed, da nas ne bi pomendrale prikazni z megafoni pred usti in slušalkami v ušesih.
Občutek imam, da nas od vsega najbolj utruja in naposled izčrpa prav borba, da bi ostali na tleh in ne propadli še globje. Kot tisti tekači v fitnesu smo, ki tečejo, a se ne premaknejo z mesta, le vedno bolj utrujeni postajamo. Karkoli smo v življenju napisali, smo še vedno na začetku. Pa ne gre le za denar, ki ga je vse manj – čeprav gre seveda tudi za to, saj moramo vsi od nečesa živeti –, gre tudi zato, da se zdimo sami sebi vedno bolj nepomembni, ko začutimo, da naše besede množicam vse bolj polzijo skozi prste, ker še vedno objavljamo na papirju in ne na tiktoku. In zato smo naposled hvaležni kolegom, ki imajo vsaj potrebo, da nas javno popljuvajo. In upamo, da se zaradi tega počutijo vsaj malo boljše, saj vemo, kako jim je.
Ampak – ja, dragi Esad, vedno je ampak. Mora biti, ker brez ampaka ni dialoga, midva pa še vedno vztrajava pri njem – ravno zato se vedno bolj vračam na začetek svoje ustvarjalne poti, na tisto našo ubogo, žepno Akademijo za gledališče, radio, film in na žalost tudi televizijo, na tisti naš smrdljivi štunf, ki ga je neka prava Akademija po koncu napornega dne sezula in odvrgla na konec pasaže Mestnega gledališča, vračam se k ponavljajočim debatam s sošolci, k našim takratnim, še zelo naivnim strahovom. Kdo bo gledal naše filme, če bomo zvesto sledili svojim umetniškim vizijam, smo se takrat spraševali mladi in naivni filmarji.
Takrat smo se navduševali nad Tarkovskim, nad poezijo v podobah, ki je peščico omamljala, množice pa na smrt dolgočasila, in spraševali smo se, kako bi sami prenesli nerazumevanje množic. Danes, ko še crowd-pleaserje, kakršen naj bi bil Dražen, gleda en sam pesnik, se še sami sebi zdimo smešni, a takrat smo brali, kako je eno samo pismo navdušenca nad filmom Zrcalo Tarkovskega prepričalo v smiselnost njegove umetnosti in se spraševali, od kod mu ta moč. Zanj je bilo dovolj, če ga je razumel en sam človek in je zato vztrajal na svoji poti, mi pa nismo vedeli, ali bomo tudi sami zmogli vztrajati, če se bodo filmi, ki bi jih radi posneli, dotikali le redkih sorodnih duš.
Ne vem, dragi Esad, kaj sem si o tem mislil takrat, najbrž se je fužinskemu mulcu vse to zdelo malce patetično, a danes verjamem, da je Tarkovski razumel samo bistvo ustvarjanja; verjamem, da je resnično dovolj, če te razume en sam človek; verjamem, da je dovolj že, če ti en sam človek prisluhne in te poskuša razumeti; verjamem, da je na drugi strani vselej en sam človek in nikdar množica ljudi; verjamem, da umetnost vselej potuje od enega človek k drugemu; verjamem, da si pisatelj in bralec zreta iz oči v oči, sama, umaknjena pred množico, in da zato ne bijemo izgubljenega boja do zadnjega bralca, temveč ga še vedno bijemo za tistega enega, ki vse osmišlja.
In verjamem, da je čar pisanja pisma prav v tem, da se pisec pisma zaveda, da ima zgolj enega samega bralca. A da mu ta bralec povsem zadošča.
Dragi Esad, hvaležen sem, da si bil ta en bralec prav ti.
Tvoj Goran
