Dvom je moja religija

Dragi Esad,

žal mi je, da si zbolel, četudi prekarnim delavcem od srca privoščim vsak dan bolniške, ki si ga izborijo. Jaz sem star štiriinštirideset let in še nisem bil na bolniški. Včasih pomislim, da se bom v pokoju z obžalovanjem oziral nazaj in ugotavljal, da sem delal več, kot je bilo nujno potrebno. Sploh če se mi bo to poznalo in bom postal številka v čakalni vrsti na zdravnika. A kaj ko lahko pišeš tudi bolan, a ne?

To pismo, denimo, pišem s polnim nosom in bolečim grlom in pišem ga kot oče bolnega otroka, ki je ostal doma in počiva v sosednjem prostoru. A ta teden moram oddati štiri besedila in bolniška ne pride v poštev. Odpadla bo morda le košarka danes zvečer in še nogomet v sredo, odpadel bo tudi odhod v kino, a že na vajo v gledališče se bo jutri treba odvleči, ker se premiera nezadržno bliža. In na predstavitev knjige Ćrtice v četrtek tudi, saj na internetu že piše, da bom tam.

Dišem kad pišem, je rekel srbski pisatelj Slavoljub Stanković na nedavni predstavitvi Knjige vtisov, knjige, ki jo je ustvaril skupaj z oblikovalcem Slavimirjem Stojanovićem, sam pa sem pomislil, da jaz pišem, če le diham. Ker je pred menoj vselej nek rok oddaje, vselej je nekdo, ki pričakuje, da mu nekaj pošljem, osnutek ali idejo, scenarij ali dramo, esej ali kolumno. Petnajst let že v Dnevnikovem Objektivu vsako soboto objavijo moj tekst. Pišem i kad jedva dišem, bi rekel Aleksandar Stojković st.

A s Slavoljubom in Slavimirjem ter z njuno genialno prevajalko Đurđo Strsoglavec smo se na predstavitvi Knjige vtisov pogovarjali predvsem o prevajanju, zato sem kmalu pozabil na bolniško in začel razmišljati, kako bi lahko prevedel Slavoljubovo misel oziroma kako bi slovenski pisatelj lahko izrekel nekaj podobnega.

Diham, ko se nasmiham, bi lahko rekle slovenske vplivnice ali kakšen naš predsednik; diham, ko sopiham, bi rekli odvisniki od preobremenjevanja svojega telesa; diham, ko udriham bi bil lahko moto večine uporabnikov družbenih omrežij; diham, ko kiham bi rekli hipohondri in diham, ko napiham alkoholiki. Diham, ko usiham pa bi lahko izrekel slovenski pesnik, ki ga je z vsako pesmijo manj. A duhovna anoreksija ne zveni seksi in prej prikliče v spomin hiralnice, v katerih so odhajali nekateri naši najmočnejši pesniški glasovi.

Pisalo je moje dihalo je najboljši prevod Slavoljubove misli, kar sem si jih lahko domislil, dragi Esad, najbrž boš ti pogruntal kaj boljšega, saj si pesnik in ti gredo besedne igrice bolje od rok kot meni, ki le občasno kaj zrimam. Za kakšno čestitko ali gledališki song.

Mene v bistvu bolj kot prevajanje zanima, kako različno ljudje razmišljamo v različnih jezikih. Vedno bolj me to zanima, saj zadnje čase veliko pišem v materinščini, celo par kratkih zgodb sem napisal, in vidim, kako se s tem jezikom, ki mu še imena ne poznam, včasih skoraj zravsava, ker bi šel jezik v eno smer, moja misel pa rine v drugo. Včasih imam občutek, da svoje slovenske misli kot noge Pepelkinih sester na silo tlačim v premajhne in pretesne čevlje, upajoč, da bodo še isti večer lahko zaplesale.

Jezik oblikuje naše misli, jezik pa so ljudje, ki jezik govorijo. Zato se mi je zdela skrajno posrečena anekdota, ki jo je v knjigi Sam o sebi zapisal legendarni srbski režiser Srđan Karanović. Ko se je kot mladenič vrnil iz Londona v Beograd, je v svoji ulici šel mimo človeka, ki je sedel pred hišo in skozi odprto okno poslušal hreščeče glasno glasbo. Srđan, še ves londonski, ga je prijazno opozoril, da njegovo glasbo posluša cela ulica in ga prosil, naj jo utiša, možakar pa mu je mirno odvrnil: »Jedi govna!«

Pomislio sam: – Dobro došao kući, Điđo. Osmehnuo sam mu se i mirno nastavio dalje, zapiše Srđan.

Ne, to ni moj dom, dragi Esad, četudi je Srđanov jezik moj jezik. Vsaj navidezno. Ker to ni moj karatker.

»Tvoj karatker je tvoja usoda,« mi je pred dnevi povedal veliki flamski pisatelj Stefan Hertmans, s katerim sem se imel čast družiti ob izidu njegovega novega romana Vzpon, ki ti ga toplo priporočam. Mislim, da je Stefan rekel, da je to poljski pregovor. In potem sva na dolgo razglabljala o tem, da verjetno ni mišljen le človekov osebni karakter, temveč tudi karakter okolja, v katerem živi. S kim si, takav si, bi rekli tisti, ki govorijo Jedi govna.

Karatker okolja in jezik sta prepletena, drug drugega soustvarjata. Zato rad razmišljam o tem, kakšen človek bi bil, če se ne bi kot dojenček naučil slovenskega jezika, če bi se, na primer, moja bosansko-hrvaška starša pred mojim rojstvom preselila v Nemčijo in bi moj drugi jezik postal nemščina. Ali pa v Ameriko. I breathe when I read mi je zdaj bližja misel kot Dišem kad pišem, a vprašanje je, ali bi mi bila, tudi če bi se rodil v Iowi. Dvomim sicer, da bi volil Donalda Trumpa, a nikoli ne veš. Morda bi se mi to zdelo edino logično sredi tistih brezkončnih poljan.

Vidiš, vedno znova se vračam vprašanju Kdo sem?, le da me z leti zanima predvsem to, kako se postal to kar sem oziroma kaj me je naredilo takšnega. In ne zanima me več odgovor, nikoli me ni, saj vem, da je vsak odgovor le eden številnih možnih. Le vprašanja so tista, ki me resnično zanimajo, dragi Esad. Le še vprašanja.

Resnica je reč z orožjem, zapiše v eni svojih pesmi Stefan Hertmans. Nam neoboroženim je resnica nedostopna. Mi, neoboroženi imamo le svoje dvome. Dvom je moja religija, pogosto pravim, ker le vanj verjamem. Le dvom je zame resničen, saj lahko vase in v to, kar sem, le dvomim.

Pišem, ko dvomim, bi se v vsaj enem mojem jeziku moralo rimati, a se žal ne. I write when I doubt, se rima, a angleščina ni moj jezik (razen v trenutku, ko Robert Smith zapoje This is the end of every song we sing in se mi zdi, da je vse povedano, o nas, o tem času, o Trumpu …), večina ljudi pa se tako ali tako raje prepozna v misli I shout when I doubt. Ker jih dvom straši, dragi Esad, ker bežijo pred dvomom in se raje zatekajo k lažnim resnicam, k mesijam in dogmam, k eni resnici in eni knjigi, ker je dvom zanje kot brezno, v katerega jih bo posrkalo.

Mene pa ne moti, če moje misli padejo v brezno, če jih vidim toniti v mračno globino. Tudi misli, ki jih pošiljam tebi, so odvržene v brezno, a so na srečo na tem svetu ljudje, ki znajo slišati odmev misli, ki tonejo, in ki slišijo celo zven njihovega pristanka na nevidnem dnu. Zato včasih to, kar napišem, nekdo sliši in razume, tako kot me slišiš in razumeš ti. In zato ne obupam in ne odneham; zato ne odidem na bolniško in odpočijem prste.

Zato pišem in pišem … in še naprej primerno rimo iščem.