28.12.2024
Ocena zbirke Andraža Poliča – PRELOMI
Miša Gams
Andraž Polič, pesnik, igralec, glasbenik in skladatelj, ki je s skupino Hamlet Express posnel pet albumov ter ustvaril glasbo za številne gledališke predstave doma in v tujini, je svojo zadnjo, 16. pesniško zbirko (izšla je lansko leto pri založbi Poetikon) naslovil Prelomi. Na sivozeleni naslovnici prepoznamo črnobelo fotografijo gramofona, ki ga omenja v eni izmed pesmi na koncu zbirke, ko zapiše: “… zato obračam ploščo, / ker na drugi strani je mogoče tista pesem, / ta pozabljeni odgovor, // tista ljubezen.” In dejansko se nam med branjem pričujoče pesniške zbirke ves čas dozdeva, kot da pesnik obrača svoj pesniški medij na eno in na drugo stran, kot da bi iskal ustreznejše besedne formulacije, skovanke, sopomenke in celo ljudske pregovore, s pomočjo katerih bi ozavestil neko trdno jedro, ki bi mu služilo za (pod)kovanje novih variacij verzov. Besede se bodisi navzamejo avtorjevih čustev in počutja (“Otožna je taka okrogla beseda – / je kot mamljivo vračanje / na začetek strasti …”) bodisi zablestijo v vsakič novi frazi oz. verigi asociacij, tako kot se zgodi npr. v pesmi Sol, kjer nas po seriji posrečenih skovank na temo soli pričaka beseda solnce: “Sol zemlje. / Sol na rano. / Slaniki, ki so zamrznjeni in nasoljeni. / “Mi podate sol?”, rečeš na sprejemu. / Ni soli. / Ne soli mi pameti! / Je še kaj slano? / Slana šala. / Soli na koncu, ker zmeraj lahko dosoliš. / Ničesar več ne bom zapisal, le še: / “solnce”.” Pri tem izvirnem tvorjenju pesmi, kjer pride Poličeva skladateljska narava še prav posebej do izraza, se preko “presejanja” najrazličnejših varijant starinskih besednih izrazov izkristalizira filološko in mitološko jedro besed, ki se še dandanes ohranjajo v vsakdanjem pogovornem jeziku. Nič drugače ni v pesmih, ki se nahajajo v sklopu z naslovom Duša in Telo, kjer se pesnik posveti telesnim delom in organom, ki mu skozi ljudske pregovore in asociacije služijo kot vir inspiracije za razvijanje osrednje linije pesmi, pri tem pa domiselno ustvarja nove besedne zveze, ki – vzete iz konteksta pesmi – delujejo kot filozofske oz. zenovske refleksije ali haikuji: “… Koža je lahko vojna drama. / Ne želim si, da me dajo iz kože.” (Koža), “… Varuj me kot punčico očesa. / Imej jasno dušo in otroški pogled. / Oči gledajo smrti naravnost v oči.” (Oči), “… Roke so pamet človeštva. / Enorokec ima moč ene roke. / Brezrokec je nesrečnik ali vernik.” (Roki), “… Čelo je odprta bukla. / Čelo poje. / Na njem odseva mesečina, ko hodiš ob vodi.” (Čelo) itd.
Prelomi so razmejeni na pet različnih sklopov – poleg sklopa Duša in Telo, ki se nahaja v osrednjem delu zbirke, so tu še Aprilski cvetovi noči, Melanholija pegaste sove, Osvobojeno ozemlje in Prelomi (2021-2022). Zadnji sklop sestavljajo pesmi, namenjene prijateljem in svojcem, v katerem najdemo že prej omenjeno pesem Gramofon in pesem Paralele, v kateri pesnik išče nenavadne zvočne sopomenke: “ … Te vzporednice, ki se sekajo v neskončnosti, / te porednice in ure do večnosti, / te pocestnice in zvodniki, / ki končajo na kisiku …” Prvi sklop, ki ga podnaslavlja citat Octavia Paz-a “Biti je erotika”, bi lahko na kratko opredelili tudi kot križišče erosa in thanatosa. Pesnik se zaveda, da sta ljubezen in mir začasnega značaja, igre usodnega spleta naključij, medtem ko je dvojina stvar “usedline v spominu skodelic”. V pesmi Maslo na toplem kruhu idilično opisuje lačen par, ki gol poležava v sobotnem jutru, medtem ko v kavi “prebira” ljubezensko pismo ter z dvorišča vdihava španski bezeg: “Dvorišče je akustična oaza. / Sva tiha, naga in lahkotna, / ko plujeva v sončni fjord. // Kruh je topel in hrustljav, / in v trenutku, ko se maslo raztopi, / je življenje … / le preprosta lakota.” Tako kot je vsaka potešitev le začasnega značaja in bolj kot ne le še bolj mogočno razpira žrelo lakote in manka, tako sta tudi mir in varnost varljiva pojma. V pesmi Ilja Forever Polič resignirano zapiše: “Je kraj, kjer ni nobene mame – / dekleta so zalimana s poceni limom / in čakajo konec posilstva. // Je kraj brez očeta – / oče in bratje so umrli v vojni. // Je kraj brez meje – ponižana sužnja za bogate psihopate. // Tam je vsak dan poskus samomora – / naj enkrat mine ta krog bolečine …” Motiv vojne in miru se nadaljuje tudi v drugem sklopu zbirke (Melanholija pegaste sove), ko v pesmi Kratko poročilo opisuje sončni zahod kot “ognjen vihar” na Zahodnem bregu, medtem ko se v trenutku sončeve zatemnitve, ki jo izpoveduje pesem Sončni mrk, skupaj z lirskim subjektom znajdemo “v minuti uročenega mraka”, ko začutimo otroško roko, ki hrepeni po varnosti in dotiku. V pesmi Trg miru se v času sončnega zahoda znajdemo v Pragi, ko zadonijo večerni zvonovi in pesnika spreleti numinozno razodetje o minljivosti tako miru kot tudi ustvarjanja in življenja samega: “Potem te objame magično zatišje: / da lahko izrečeš pesem / in nihče ne strelja nate.” Ob dnevu zemlje (pesem Osamitev), ko se lirski subjekt sprašuje “Koliko pomladi me še čaka?”, se dvojina umakne samoti, mraku in čakanju na zvezdne utrinke, ki prebujajo spomin na mrtve svojce in prijatelje: “In mrak se je pretihotapil med ostre robove stvari: / zmehčal je meje težnosti.” Skupaj z zatonom sonca, mrakom in spomini na preteklost, se pojavi negotovost glede prihodosti otrok, ki so prisiljeni odraščati v svetu virtualnih igric, geopolitičnih razprtij in poplave nesmiselnih informacij. Tako v pesmi Futurizem izrazi jezo nad absurdnostjo sodobne družbe: “Dataizem se razrašča / vse vemo in ničesar ne znamo!”
V sklopu z naslovom Osvobojeno ozemlje že na začetku trčimo ob novo rojstvo – skupaj s prihodom pomladi se prebudi popkovina zemlje, ki jo poosebljata mati in sonce – gre za motiv, ki se v zbirki Prelomi najpogosteje pojavlja. V pesmi Pesnik in duša nam Polič v zvezi z njim celo zastavi uganko: “Katera uganka je srednjega spola? / Sonce.” in pomenljivo doda: “Greje kožo in asfalt. / Vrhovno dobro je brez faktorja.” V nadaljevanju se sprašuje, kako pesniti v dobi, ki “kontrolira telo in sledi korake”, kako v tej dobi ostati pesnik (Doba), medtem ko čakamo na osvobojeno ozemlje (Oktober) in postaja življenje nevarno, “ker se pretirano ščitimo / in nas odnese lahko že rahel prehlad (Sobotni zajtrk). Epidemija novega virusa, ki s svojimi “zaščitniškimi” rituali postopoma izpodriva družinske obrede, pa vseeno ne more v celoti okrniti družinske tradicije posedanja za okroglo mizo, ko si člani “… z veseljem priznamo, / da je svet okrogel / in je preprosto lepo, / če skupaj privežemo dušo / v domač pristan.”
Med branjem pesniške zbirke Prelomi pa tudi bralec oz. bralka privežeta svojo dušo in jo zapeljeta v domač pristan. Določeni pesniški prebliski, ki jih – kot bi ličkali koruzo – izluščimo kot rumeno dozorjena semena, namreč delujejo nadvse znano, domače, subtilno in nepretenciozno. Včasih se moramo do njih prebiti skozi balast metaforičnih ugank in umetelno nakvačkanih verzov, a doživetje, ki nam ga pesnik izpričuje, je iskreno in prvinsko. Zdi se, kot da se je tudi sam naveličal jadranja med Scilo in Karibdo najrazličnejših turbulentnih doživetij in si le še želi plutja v mirnih vodah z mističnim zvokom siren, posnetim na gramofonski plošči, ki jo vedno znova obrača v želji, da bi nekoč zaslišal tisti svoj odmev, tisto ljubezen, tisto pesem …
Kasneje
Utrip semena v gosti belini.
Nočna megla in topla postelja.
Podoba zgoraj, spodaj golota.
Koraki po mesečnem robu.
Padanje v čas in lestev brez konca.
Užitek.
Pomračitev.
Ostra luč.
Kasneje. Pesem pride kasneje.
