/ 

Nemški tovarnar, ki je že pred nastopom komunizma vodil družbeno odgovorno podjetje

Gabriela Babnik – Orlando Uršič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!  

Orlando Uršič: Krušni oče, Litera, 2022.

Ko smo že mislili, da o drugi svetovni vemo že skoraj vse in da praktično ni več vrzeli oziroma razpoke, iz katere bi bilo mogoče govoriti o predvojni, vojni in povojni identiteti, smo nenadoma dobili roman Orlanda Uršiča Krušni oče (Umetniški kabinet Primoža Premzla, 2022). Uršič roman gradi iz neke napetosti in ta napetost postavlja nasproti univerzalistični pristop, ki razglaša pripadnost človeškemu položaju, in partikularistični pristop, ki vztraja pri razliki in posebnosti Josipa Hutterja, ki je že pred komunisti govoril o pravicah delavcev. Še danes kultni tekstilni industrialec in filantrop Josip Hutter, po rodu Nemec, ki je pred drugo svetovno vojno v svoji tovarni zaposloval 1, 500 delavcev, večinoma Slovencev, ter zanje zgradil tudi znamenite Hutterjeve bloke, je zagotovo osebnost, ki navdihuje, in zato kar kliče k literarni obdelavi. Toda za roman oziroma literarno biografijo je ključna združitev teh dveh vidikov, avtohtonosti in univerzalnosti obenem. Tudi jezik romana, jasen, precizen, s kratkimi, enostavčnimi povedmi, se razgrinja vzdolž te meje, iz katere izhajajo vse predstave o tem, kaj je “človeško”, kaj “režimsko”, kakšne žrtve zahteva vojna, saj nenazadnje prehod iz enega v drugo pomeni tudi zdravljenje spomina. Terja opredelitev avtorja, ki je, predvsem glede raziskav v zvezi z Josipom Hutterjem in njegovo družino, ki je danes razseljena po vsej Evropi, opravil velikansko delo.

O mariborskih Nemcih in tudi o Josipu Hutterju je bilo v zgodovinskih in drugih strokovnih delih povedanega že veliko, toda unikum tokratnega romana je, da v bližnji plan postavljena družina Hutter; s tem ko se Uršič navezuje na mračno zgodovino mesta Maribor in še enkrat na novo odpre dosje o mariborskih Nemcih, ki niso bili vsi nacisti, stavek, ki se kot leit-motiv ponavlja skozi celotno knjigo, nas še enkrat opomni, da nam preteklost lahko služi kot navdih. In da se iz preteklosti lahko učimo (brez da bi bil pri tem moralističen). Osrednji dogodek v romanu je vojna, ki pa jo vsak od junakov vidi na svoj način. S tem ko so vsi sooč eni z nekim izrednim stanjem, ko se svet junakom kaže kot grožnja, na plano priplavajo tudi njihove resnične osebnosti. Uršič jih skuša zajeti v vsej njihovi mnogoplastnosti, torej z etničnega, narodnega, geografskega, pa tudi jezikovnega vidika. Pri vsem tem je pomembno, da je zgodovinsko dosleden, vendar je roman prepreden tudi z literarizacijskimi momenti. Zelo subtilno je na primer prikazana dinamika med mladim zdravnikom in Hutterjevo hčerjo Evo, pa med zakoncema – Josipom in Beti, ki prihod vojne razumeta na različna načina. Josip mesta Maribor preposto ne more zapustiti, medtem ko je Beti, ki je prikazana kot gospodinja in družinska mati, bolj pragmatična.

Ko govorimo o literarizaciji, bi se zagotovo, predvsem na strani Josipa, bilo smiselno posvetiti simboliki kostanja, na strani Beti pa simbolni vlogi kavirja. Uršič torej z določenim variiranjem vplete pojma dolžnosti in odgovornosti, ki ju Josip Hutter goji predvsem do svojih delavcev v tovarni. V sebi nosi določen kod pripadnosti, ki ga, ko nastopi vojna, ne zna izraziti, in je morda celo tisto neizgovorljivo. Paradoks je, da je Josip ravno zaradi te modalitete, in to že pred vojno, in torej mnogo pred nastopom komunizma in idej o družbeni lastnini, vodil nekaj, čemur bi danes rekli družbeno odgovorno podjetje. Hutter je imel na primer pokojninski skład za delavce, kar pomeni, da je delavski svet soupravljal tovarno, ki na ta način ni bila zasebna, pač pa družbena last. Poleg tega Hutterjevi delavci zaradi že tako ali tako visokih plač na primer niso sodelovali v veliki stavki delavcev leta 1938, pač pa jim je bilo predlagano, da v imenu solidarnosti stavkajo vsaj štiri dni. Za svoje delavce je gradil moderne bloke, danes t. i. Hutterjevi bloki, kjer so delavci imeli ogrevanje in dostop do sanitarij s toplo vodo. Roman se torej ukvarja s faktografijo, toda hkrati se osrednje like, vključno z likom mladega zdravnika, ki je del družine Hutter, pri čemer je smiselno poudariti, da je medicinska znanost podana zelo dosledno in predvsem zelo plastično, gradi v krogotoku etičnega življenja.

Ker je Maribor tistega časa narodnostno izjemno razdeljeno mesto, ker je v njem moč slišati različne govorice, se modaliteto pripadnosti gradi nekog drugod. V prvem delu romana, kjer se zgodbo šele postavlja in izrisuje atmosfero, vidimo predvojni Maribor, nekaj družinskih scen, mlado ljubezen, ki se zaradi vojne ne razvije, in sploh je Uršič, kar zadeva telesnost, minimalističen, potem pa se roman vse bolj in bolj razpira družbenim temam. Opisi množic so prepričljivi, prav tako je dobrodošla otroška perspektiva, čeprav Krušni oče ravno zaradi večperspektivičnosti in jasnosti, ki je verjetno rezultat precizne fraktografskosti, ni nostalgičen. Vsi junaki resda gojijo naklonjenost do mesta Maribor, in ne glede na to, na kateri geografski širini se nahajajo. In na koncu koncev jih ravno ta ljubezen do mesta, še bolj pa njihova človeška drža postavi na zunanji obod krožnice. Ko v Maribor vstopijo Nemci, mora družina Hutter vse svoje imetje dati na razpolago nemškemu rajhu. Dobra plat je, da bo Josip tovarno lahko še naprej vodil, kakor jo je do zdaj, skupaj z delavskim svetom. Vodilne delavce bo moral poslati na tečaj nemškega jezika, in vpisati se bo v nacionalsocialistično stranko. Vse te kompromise Josip z nekaj oklevanja sprejme, saj gre za stvar preživetja, ne toliko njega samega, kot delavcev in njihovih družin, zaplete pa se, ko njegov sin Julijan želi med partizane. Kaj se bo zgodilo z njihovo družino, pomisli Josip, če se razve, da je sin v partizanih?

Julijan je kasneje mobiliziran v nemško vojsko, njegova pisma s fronte domačim pa tako odlično rekonstruirana, da si mislimo, da gre za dejanska pisma. Julijan je, podobno kot njegov oče pod nemškimi okupatorji, osredotočen na preživetje, in sploh je v romanu kar precej pozornosti posvečeno hrani in prehranjevanju – od nedeljskih kosil v družinskem krogu do prehranjevanja v vojni. Vse to govori v prid dejstvu, da Uršič roman gradi iz detajla, zaradi česar njegovi junaki delujejo avtentično, liki pa so izrazito živi in prizemljeni. Čeprav je mogoče reči, da roman doživi nekaj vrhuncev, se zaradi avtentičnosti Julijanove govorice, zapisane v pisemski obliki, tempo romana v drugem delu okrepi in zdi se, kot da se piše sam od sebe. Pisma od drugod mečejo novo luč na družino, in še stopnjujejo tragičnost, hkrati pa je bralec osredotočen na Julijana, ki, prav tako kot njegov oče, nosi v sebi neko blagost, hkrati pa se na vso moč bori za preživetje. Julijan, ki je osredotočen na radikalno, neizčrpno, prihodnjo željo po svobodi, spet poudarja človeški etos. Nemški vojaki na fronti so prav tako ranljivi kot vsi drugi. Julijan je sicer opredeljen kot Nemec in dobi celo naziv podčastnika, toda njegova mati je Slovenka, in zato ves čas išče družbo, če ne slovenskih, pa vsaj slovanskih soborcev. Njegova tragična usoda in končno tudi smrt, ki je očitno še en sporazum v množici drugih, je tisto, kar dokončno zlomi njegova starša in morda celo napoveduje, kaj se bo zgodilo z njima v prihodnosti.

Zdi se torej, da se je kolesje zgodovine že zdavnaj začelo vrteti v svojo smer in brez možnosti posameznikova vplivanja. Če je Josip z družino poprej deloval po načelu pripadnosti, se vsaj od Julijanove mobilizacije njegova dejanja sprevržejo v nekaj, kar bo vodilo v izključenost. Krušni oče je roman, ki prepisuje že tolikokrat izpisano zgodbo, ki se vrti na vijačnici med identiteto, politiko in zgodovino, njegova posebnost pa je, da izpostavi človeške subjekte, ki si po svojih najboljših močeh prizadevajo za košček svobode in pri tem mobilizirajo vse življenjske zaloge. Toda ker politika hodi z roko v roki z nasiljem in pohlepnostjo in je na nesrečo odvisna od posameznikov, ki so zaznamovani s to isto nasilnostjo in pohlepnostjo, Josipa Hutterja nenadoma vidimo kot osebo, ki je žrtev najprej nespoštljivih branj, ob prihodu komunističnega režima pa tudi nesporazumov. Zanimivo je, kako Uršič, in ne da bi dajal kakršnokoli moralko, sopostavi oba režima – nacizem in komunizem. Da bi bilo to še bolj prepričljivo, podobnosti med obema doume otrok: “Dan poprej sta z Gingijem šla gledat maršalov prihod. Znan prizor, se spominja. Kot je množica pričakala Hitlerja, je pričakala tudi maršala. Tito, Tito! so kričali, dekleta so v njegov avto metala vrtnice, videl je solze in smeh, vsi so se hoteli dotakniti marala v beli obleki. Med obrazi je prepoznal mnogo tistih, ki so enako kričali ob prihodu Hitlerja.”

Čutimo globoko empatijo – do tragične usode Josipa Hutterja in njegove družine. Zapisnik Vojaškega sodišča mesta Maribor, z dne 7. avgusta 1945 kaža na iracionalnost komunističnega režima. Obsodba je podana brez konteksta, da sta zakonca Hutter v času nemške okupacije skušala zaščititi tovarno; olajševalna okoliščina je, da je Josip Hutter “v času okupacije jugosl. ozemlja po nemških vojnih silah ves čas gmotno pomagal partizanom, denarno pa družinam partizanov ter tako v velikem obsegu pomagal narodnoosvobodilnemu boju. Šele mlad in odlikovan stotnik Jugoslovanske ljudske armade se je zmožen zoperstaviti režimu: zahteva izločitev sodnika, ker je “taisti sodnik enako funkcijo opravljal vsa leta nemške okupacije.” Josipu so torej sodili, ker ob okupaciji ni uničil svoje tovarne. Če bi uničil tovarno, ne bi mogel pomagati partizanom, predvsem pa se nova komunistična oblast ne bi mogla kititi z njo, češ, kako bo to najmodernejša tekstilna tovarna v celotni Evropi. In spet, Uršič se ne izreče do konca, čeprav je kot na dlani – s tem ko se njegov pogled vrača v preteklost, v zgodovinski trenutek, ki je bil usoden ne samo za Hutterje, pač pa tudi za številne druge, se sprašuje o vlogi posameznika v zgodovinskem kolesju. Krušni oče torej ne skuša okrepiti resentimenta in tudi ne goji nevrozo viktimizacije, ampak spregovori o človeški drži, ki je zagotovo aktualna še danes.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

 
Gabriela Babnik – Orlando Uršič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
(fotografija Beletrina) Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica petih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.