»Nekaj zaupljivega in očarljivega je v tem, kako jo opazuje od spodaj navzgor.«

Knjiga kratkih zgodb oziroma novel avtorice Brine Svit, ki nosijo naslov Nove definicije ljubezni, so daleč od novega. Najprej zato, ker je knjiga v francoščini z naslovom Nouvelles définitions de l’amour že pred tremi leti izšla pri založbi Gallimard. Če zanemarimo, da gre v izvirnem naslovu za poigravanje z besedo nouvelles, torej nove, in hkrati z besedo novele, in če se osredotočimo na vsebinsko plat knjige, torej na spraševanje o definicijah ljubezni, hitro postane jasno, da imamo opravka s tipično in že znano pisavo Brine Svit. Uvertura v knjigo naj bi bil verz Susan Sontag, ki navaja na skrivnostnost: »Nič ni skrivnostnega, noben človeški odnos. Razen ljubezni.«Nove definicije ljubezni naj bi pomenile vstop v skrivnostni svet odnosov. Deset dolgih kratkih zgodb v središče postavlja dogajanje ljudi v srednjih letih, še pogosteje pa v zreli dobi življenja, ko nihče več, torej niti oni niti okolica, ne pričakuje dramatičnih čustvenih pretresov. To, da se znajdejo na točki preloma zaradi smrti, selitve, obsesivnosti, samote, v resnici ne zaobrne njihove življenjske vloge, kot jih prikaže v novi luči. Takšen primer je ovdoveli moški v prvi zgodbi Vrt moje žene, v kateri gre predvsem za rekonstrukcijo: oče odraslih otrok po smrti svoje žene odkriva njene želje. Zgodba govori o odtujenosti nekega para in Brina Svit ne bi bila to, kar je, če rekonstrukcije nekega odnosa ne bi podajala skozi predmetni svet. Vdovec iz predalov in omar vleče ženino spodnje perilo, spodnje hlače in čipkaste nedrčke … »Suzanne, ki se je oblačila enostavno, ponavadi v hlače, srajce, puloverje na V in čevlje brez pete, je imela torej rada zapeljivo perilo?”

Če predvidevamo, da vdovec v omenjeni zgodbi počasi sestavlja neko preteklost, neko življenje in da preko rekonstruiranja njenega življenja počasi spoznava tudi sebe, je verjetno premalo. Brina Svit, ki je počasna, recimo temu potrpežljiva pripovedovalka, ki skrbno dozira svoje pripovedi, nas napotuje k misli, da je realno sestavljeno iz več plasti. Jasno je tudi, da realno lahko zapopademo le po koščkih, začasno, s pomočjo mnogoterih ravni. In tudi če ga zapopademo, življenja ne moremo nikoli v celoti ne obnoviti ali predstaviti. Zelo podobno je na primer z zgodbo V tunelu, ki je pripoved o ženski, ki počasno drsenje moževe bolezni k smrti preživlja tako, da se spusti v ljubezensko avanturo z mlajšim moškim. »Gary odloži steklenico piva, se uleže zraven nje in ji položi glavo v naročje. Nekaj zaupljivega in očarljivega je v tem, kako jo opazuje od spodaj navzgor. Kako prime njeno roko, eno in potem še drugo, se ju dotika, ju gnete, pozorno ogleduje, kot bi znal brati črte na dlani.«zapiše pisateljica, katere sapo ves čas čutimo na vratu njenih junakov. Le-ti so vsi bolj ali manj graciozni, materialno preskrbljeni ter živijo v svetu, ki je ne samo naphan s predmetnih svetom, in se lahko tej naphanosti tudi vsak hip odpovedo, pač pa imajo na voljo tudi ves čas, da prevprašujejo, ali je to, kar počnejo, res klasično varanje, ali ne gre zgolj za iskanje človeške bližine. Zelo pogosto pride tudi do prevpraševanja spolnih vlog – v omenjeni zgodbi se na primer zdi, da si je moški vzel njo, toda kasneje uvidimo, da si je pravzaprav ona vzela njega. 

V zgodbah Brine Svit ostaja mnogo zamolčanega, zato že zelo kmalu pridemo do vprašanja, kaj je tisto, kar je v teh zgodbah in s tem tudi v življenju junakov, presežno? Jasno je, da presežek realnega lahko dosežejo le tisti in tiste, ki so obdarjeni z izjemnimi sposobnostmi, zaradi česar imamo ob branju Brine Svit podoben občutek kot bi gledali francosko verzijo Santa Barbare. Večina zgodb se dogaja v Parizu ali pariških predmestjih, in kot ugotavlja že kritičarka Tadeja Krečič (Ars, 1. februar 2021), »na prav natančno določenih ulicah, trgih, ploščadih, postajah metroja, gledališčih in trgovinah. Scenografija je izdelana in če te kraje poznamo, jih lahko vizualiziramo.«Ena izmed zgodb je resda postavljena v Buenos Aires, ena v Ljubljano, v uredništvo časopisa, kjer se na prav poseben način zbližata že izkušeni pisec z vzdevkom Trubar in mlada novinarka Lil iz Trsta. Ta sicer umre v prometni nesreči, vendar prej temeljno uredi Trubarjevo življenje. Čeprav pisateljica nerada uporablja težke besede in ima namesto tega raje vsakodnevna napaberkovanja, se vseeno zdi, kot da junaki prihajajo iz nekega drugega sveta; tega tudi ne gre pripisati geografski oddaljenosti, pač pa razredni razslojenosti francoske družbe, s katero se je slovenska avtorica zlahka identificirala. Poleg tega realno v teh zgodbah le redko dopušča natančno merjenje in točen račun. Med vrsticami pa vseeno slutimo, kot da pisateljica računa naključja in skuša prehiteti mnenje bralca. Prišteva, odšteva, množi, deli. Predvsem pa priklicuje, kliče, postavlja vzdolž bežne in eliptične črte. 

Z nekaj pretiravanja bi se dalo reči, da so te zgodbe, ki vsaka zase delujejo avtonomne in kot zaključena celota, nenazadnje imamo vedno opravka z zapletom, razpletom in vmes neko ljubeznijo, življenjem, spoznanjem, čemur sledijo odprti konci in puščajo možnost za novo zgodbo, novo definicijo ljubezni, pisane kot zgodbe na ključ. V njih je vedno neka diskrepanca med realnim in imaginarnim in na ta način je srečanje junakov z realnostjo fragmentarno, minljivo, sestavljeno iz nesoglasij. O takšnem naključnem srečanju na primer beremo v zgodbi Poletje s Sonjo, v kateri srečamo zapuščenega, dobro situiranega moškega, ki se zbliža z blagajničarko, nato pa ju v spalnici preseneti žena, ki je odšla od svojega ljubimca. In ko se v zgodbi Zrno norosti zdi, da bo mama samohranilka s fantkom našla pristan pri moškem, ki s hčerkico hodi v isto gostilno na večerje, se njegova žena nenadoma vrne iz Anglije, pravi pristan pa se prikaže povsem drugje. Na trenutke se nam celo zazdi, kot da v teh zgodbah ni realnega, ki ne bi bilo hkrati spektakel, gledališče in dramaturgija, čeprav na neki mikro ravni. Osrednji dogodek v vsaki zgodbi, je vedno nestalen. Takšen zasuk na primer doživi tudi ženska v zgodbi Praznična miza, ki skuša premagati osamljenost z utečenimi opravki, se božični večer, verjetno pa tudi njeno celotno življenje, obrne na glavo. Beremo torej o oblikovanju nekega majhnega univerzuma, v katerem se zgodi obrat ali presenečenje, predvsem pa o tem, da se ljubezen lahko zgodi kadarkoli in komurkoli. 

Nenazadnje ljubezen ni nujno samo lepa, ampak je lahko tudi neprijetna in nelepa, kot na primer v zgodbi Prepad, ki opisuje pisateljski par, čeprav pisateljice Brine Svit naslavljanje družbenih tematik ne zanima. Izpusti na primer priložnost, da bi komentirala težave, ki jih prinese staranje, posebej staranje žensk, in razen zapuščenosti ali osamljenosti, ki jo čutijo junaki in junakinje, temu ne nameni posebne pozornosti. Bolj ji gre za razvozlavanje svetlikanja realnega in njegove interpretacije glede na to, ali se dogaja na površini stvari ali tik pod njo; raziskuje neko temeljno skrivnost, ki je ljubezen. Ljubezen je, za razliko od mnogih stvari, ki jih je mogoče definirati, skrivnost, in njena edina možna opredelitev je, da je sestavljena iz vozlov. Je torej rezultat montaže skrivnih in tudi očitnih stvari, sklopa naključij, ki ji lahko parira samo smrt, čeprav tudi to ni čisto jasno. Beseda montaža je tu na mestu, saj se zdi, da se pisateljica Brina Svit odlično počuti v žanru kratke zgodbe. Pogosto imamo v njenih zgodbah občutek, kar ji verjetno narekuje tudi svojevrstni tempo same forme, kot da bi bilo to o čemer pripoveduje, neizrekljivo, tako na ravni zgodbe, kot tudi same tematike. Vsi junaki in junakinje so bolj ali manj ves čas orfično navdahnjeni in iščejo vstop v neka orfična stanja, bodisi preko plesa ali ljubljenja, obsedenosti ali ekstaze. Njihova resnica je v tej življenjski zalogi, kar sledi, je stvar pisateljičine izpeljave, literarne igre, primernega doziranja, menjave kadrov, iz česar sledi tudi, da so vse zgodbe izrazito filmične.