Gelč Jontes, pozabljena samohodka …

Nekako mi je jasno, da je moje poznavanje ženskih avtoric, ki so izdajale v tridesetih letih dvajsetega stoletja, vrzelasto in pomankljivo, toda da se nekdo znajde v popolnem zamolku, je vendarle osupljivo. In ta nekdo je zagotovo avtorica kot je Angela Gelč Jontes, slovenska pisateljica, rojena 1906 v Ljubljani. O njej se govori kot o nekakšni metonimiji, ki je skrunila tedanjo moralno podobo in intelektualni prostor. Sprva je bila resda prepoznana kot »nadarjena« avtorica, menda so ji aplavdirali in jo tudi objavljali tako v liberalnem Jutru kot katoliškem Slovencu ter drugih publikacijah (Ljubljanski zvon, Mladika, Modra ptica, julija 1941 se je menda celo proslavila na literarnem večeru v Delavski zbornici kot pisateljica, toda le na samem začetku. O tem, kako dolgo so jo zavračali, oziroma so ji nadeli etiketo »pisateljica ljubljanskega obrobja«, priča tudi dejstvo, da je svojo prvo knjigo izdala šele leta 1943, ko je veljal kulturni molk slovenskih kulturnikov. Šlo je za zbirko novel Sreča na črepinjah, ki je v letošnjem letu (2022) izšla v zbirki Beletrina, s spremnim zapisom Mateje Ratej.

Toda morda bolj kot zavračanje avtorice, kjer zagotovo prednjači Oton Župančič, ki je o njenem (danes izgubljenem) avtobiografskem romanu, ki ga je naslovila kot Zgodbe današnjega človeka, in ga je v začetku leta 1938 predložila Slovenski matici, zapisal, da je »avtorica v opisih in pripovedih nespretna, razvlečena, nejasna in ponavljajoča se,« je zanimivo, da je bila samorastniška. In da razen prijateljevanja s kiparko Karlo Bulovec, s katero je menda imela celo lezbično razmerje, in Ivanom Mrakom, ni imela intelektualnega zaledja. Opravila je štiri razrede osnovne šole, nato je naredila trgovski tečaj in poiskala zaposlitev v različnih odvetniških pisarnah in tovarni kartona. Vrstni red teh dogodkov je nekoliko nejasen, vsekakor pa je najbolj osupljiv podatek, da je bila priča umoru »čudovito dobre matere«, ki ga je zagrešil njen oče. Po tem dogodku je bila prepuščena sama sebi in je vseskozi živela v bednih razmerah. Pogosto se navaja tudi, da je za njeno leta 1935 rojeno hčer skrb prevzela socialna služba. Očitno so vse te travmatične izkušnje proizvedle »supernaturalistično« prozo, kakršno prebiramo v zbirki Sreča na črepinjah. Toda pri Gelč Jontes nikoli ne gre le za stari dobri deteminizem, pač pa za pogreznjenost njenih junakov, bodisi da se nahajajo v predmestju Krakova, Vodmata, Sibirije, Trnovega, Gramozne jame ali Iga, v zavrženost.

Mateja Ratej v spremnem zapisu sicer precej posrečeno spregovori o »antropološko orwelloskem poročilu o revščini na presečišču dveh svetov – mesta in vasi«; morda bolj smiselno, in ne da bi pri tem zanikali presečišče urbanega in ruralnega, ki sta svojevrstni mesti konflikta, predvsem v smislu prehajanja iz enega okolja v drugega, je govoriti o tem, da nam Gelč Jontes pripoveduje, kako ni nikakršne – državljanske socializacije ali pa vsaj varne mreže – za opisovane like. Naj bodo to ženske kot na primer perica Mica, ki se boji starosti ali pa moške, ki trpijo zaradi ranjenega moškega ponosa, kot na primer Tone Škerjanc, vsi so prepuščeni samim sebi, in nosijo samo spomin ali pa približne predstave o tem, kaj naj bi pomenila prava možatost ali ženskost. Njihove osebnosti so zaradi različnih zunanjih dejavnikov močno načete, kar pisateljica poda na način skrbne psihologizacije. To doseže z izjemno živostjo likov, ki so vedno postavljeni v konkretne situacije, k temu pa marsikaj doda tudi precizen, ekonomičen jezik. Ker ni podpore v skupnosti, kaj šele, da bi bi bilo mogoče govoriti o kakršnikoli nacionalnih aspiracijah (kje je potem tu meščanstvo s svojimi težnjami buržoazne družbe, sploh, ko pisateljica popisuje raznorodne ljubljanske like?), se posameznica ali posameznik krhata navznoter.

Problem alkoholizma na primer, se vleče iz zgodbe v zgodbo, kar je le posledica nekih nerecipročnih odnosov. Gelč Jontes je najboljša tam, kjer zbliža moškega in žensko, pri čemer ne gre le za to, da se moški in ženske enakovredno in z neznosno lahkostjo vdajajo alkoholizmu, oziroma da zgodbe nedvomno vsebujejo tudi antropološko ali pa celo zgodovinsko (predvsem v smislu predvojnega časa) vrednost, pač pa je zanimivo, kako liki ravnajo s svojo hrepenenjskostjo. V zgodbi Tone Škerjanec se je našel, na primer spremljamo zakonski par: on je čeden, ima okrogel obraz, najlepši na njem pa so bili brki, kot zapiše pisateljica. Njegova žena Jerca, majčkena in drobčkena, »je zmerom gledala nekam v višino in se smehljala z ozkimi usti.« Petindvajsetletnica njune poroke se zdi izjemen dogodek, toda očitno je, da zgodbo nese nekam – onkraj – zaradi njegove nečimrnosti. »Čemu bi se prenapenjal, ko pa je vedel, da mu ne bo predla huda, dokler mu bo žena konj, ki se je dajal vpregati in ki bo potlej vlekel voz.« Humorna barva, predvsem pa panoramska perspektiva pisateljici omogoči, da se novela večperspektivično odpre, in čeprav skuša biti dosledna in skuša obe junakoma nameniti enako pozornost, predvsem pa je pozorna opazovalka, vemo, komu gre njena empatija.

Na ozadju krize moškosti in domnevne moralne razoroženosti, zagledamo Jerco v vsej njeni čistosti in požrtvovalnosti: »Od tistega večera, ko je Jerca spoznala moževo nezvestobo in se je dodobra prepričala, kaj je počel v baraki, tačas ko je ona zanj garala po pralnicah, je začela tudi telesno slabeti. Neprenehoma je razmišljala o tem, da pravzaprav nima več moža.« Očitno je, da je kvaliteta pisanja Gelč Jontes, da najtežje stvari upove na najbolj preprost način in da se na ta način povsem odpove sentimentu. Junake, predvsem pa junakinje vidimo in medias res, ko se spričo prevelike teže, ki jim jo nalaga življenje oziroma narava njihovih soljudi, mentalno zrušijo in preprosto ne zmorejo več: »Takšna preizkušnja je bila na stara leta zanjo preveč. Čutila je, da je ne bo mogla preboleti, in tisto, kar je nekoč razlagala ženskam, se ji je počasi zarilo v možgane.« Stavki, ki zaradi precízne jasnosti zarežejo in kristalno jasno je, da tu ne gre za študije karakterjev ali podajanje neke slike iz socialnega dna, pač pa za najglobja eksistencialna spoznanja in da način s pomočjo katerega pisateljica to ubesedi, ni vedno le stvar podajanja faktov ali pa morda naturalnosti in elementarnosti, pač pa, da so novele posejane tudi z izjemnimi poetičnimi vrivki in presenetljivimi detajli.

Gelč Jontes ima redko sposobnost, da posamične situacije in specifična občutja spravi na univerzalnejšo raven in da zato njeni liki, kljub postavljenosti v Sibirijo ali pa v ljubljansko predmestje, z vso revščino in umanjkanjem širše socialne mreže, delujejo izrazito sodobno. Jerin samomor je opisan s takšno klinično natančnostjo in hkrati človečnostjo, da težko karkoli ugovarjamo in moraliziramo, da je zgodbe potrebno brati v kontekstu časa. Jera na primer, je izrazila svoj odpor ne samo proti možu, pač pa tudi proti svetu na način, da ji je v nekem hipu zmanjkalo volje do preživetja, in tudi ko si je želela preživeti, to ni bilo več mogoče: »Njena poslednja zavest je bila, da ni hotela konca, da se je zgodilo po nekem temnem naključju.« Nekaj podobnega se zgodi v zgodbi Mati iz jame, kjer naletimo na nekaj tako sodobnih prizorov, da nam vzame sapo. Gelč Jontes ni samo odkrita, pač pa originalna in intelektualno izjemno pronicljiva. Mati samohranilka nekega dne plane v barako in preseneti otroke sredi igre: »bebka Breda je sredi kuhinje na vseh štirih stala razkoračena in brez hlačk.« Mati, ki bi, če ji tega ne bi preprečilo srečno naključje, postala detomorilka, je recimo sodobna Medeja, le da Gelč Jontes ne vključuje filozofskih pasusov, ne išče globljih vzrokov, pač pa se zgodba izpiše naravno. To spet ne pomeni preprostosti, pač pa se pisateljica poslužuje mnogoterih postopkov, pri čemer vedno sega pod gladino stvari in se dotika eksistencialnih tem.

Poleg teme materinstva, kjer vidimo ne samo odnos do otrok v predvojnem času, lahkotnost tepeža, predvsem pa prevzemanje krivde, kar je posledica širšega duhovnega obzorja, podrejenega katolištvu, čisto zadnja zgodba v zbirki novel zapira tudi temo telesnosti. Pisateljica večkrat spregovori o ženskih težavah, bolečinah, pokvarjenih maternicah, pa tudi o spolni želji. Eden od razlogov, vsaj po besedah Katje Mirhurko Poniž, zakaj je Gelč Jontes najbolj spregledana avtorica tega časa, je tudi, da spolnost njenih junakinj in junakov ni nadzorovana, utišana, kar bi po merilih meščanskega sveta morala biti. V tej obravnavi spolnosti se periferni in urbani svet ne razlikujeta, oba sta v tem smislu enako zadrta. Gelč Jontes o spolnosti govori enako neposredno in odkrito kot o vseh drugih temah; ne ustavlja se niti, ko pride do spolnega akta med pohabljencema, kot v noveli Junaštvo in smrt starega žandarja. V njej spet naletimo na hrepenenjskost osrednjega junaka, ki skuša preseči danost svojega okolja, dobesedno zavrženost in zapuščenost; umska zaostalost je le eden od elementov s pomočjo katerega pisateljica gradi dramatičnost zgodbe – tu je še večperspektivičnost, pa tudi ekonomičnost v izrazu, ko z enim stavkov pove praktično vse, hkrati pa pusti prostor za zamolk. Gelč Jontes očitno premore redko zmes materialnega in slutenjskega sveta, da ima po prebranem občutek, da se je tu zgodilo nekaj velikega ali kot pravi eden od njenih likov: tudi po prebranem zgodbe nosimo s seboj.