Že v miru pokajena cigareta lahko predstavlja vso svobodo tega sveta

Ko je Svetlana Slapšak v knjigi Grožnja in strah (Založba / *cf., 2022) zapisala, da morajo »ozaveščeni državljani /…/ o Rogu začeti misliti kot o simbolni sliki celotne družbe, svojega položaja v njej in možnostih takšnega spreobračanja podobe sveta,« je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bomo dobili tudi roman o skvotih pri nas. Da je takšen roman spisal ravno Andraž Rožman ne preseneča. Titov sin (Goga, 2022) je sicer roman, ki odpira raznovrstne teme. Med drugim razpira prostor onkraj ustaljenih in krivičnih dihotomij, v katerem bi se razumsko in nerazumsko povezala v odprt dialog ali kot pravi prvoosebni pripovedovalec: oba pola nista bila od nekdaj vsaksebi, razdvojili so ju šele, ko so nerazumskost razglasili za norost. Klemen, sicer pisec oglasov in bivši novinar, razočaran nad svetom, svoja razmišljanja pripoveduje psihoanalitiku, s čimer se približuje svojemu resničnemu »jazu« in med drugim tudi družinski skrivnosti. Frenk je občasni brezdomec, ki se je že večkrat znašel v psihiatričnih ustanovah, čeprav je tudi iznajdljiv in predvsem poln idej, kako preživeti.

»Boš videl, postal bom podjetnik. Začel bom s prodajanjem na bolšjaku, končal z verigo restavracij in vlaganjem v nepremičnine ali pa bom zadel na lotu. Saj je vseeno. Ne vem, kako, a vem, da bom obogatel. Takrat si bom kupil stanovanje, pa še jahto, da boš spoznal, kaj je oceanski zrak. Zdaj pa mi časti kavo in posodi pet evrov, če jih jih imaš.« reče Frenk Klemnu. Frenk si strašno želi, da bi Klemen o njem napisal roman, pri čemer imata oba kar nekaj skupnosti; med drugim oba iščeta očeta. Frenk ga ne pozna in ne ve, kdo je bil, Klemen prav tako ne pozna svojego očeta. Oba očeta sta otroka zapustila, vendar sta bila hkrati oba tudi avtoriteti. Dr. Igor Okorn v spremnem zapisu k romanu piše, da sta bila očeta »za sinova avtoriteti, ki jima nista vlila moči, zaupanja, varnosti, spoštovanja, vsaj ne v meri, ki bi Klemnu in Frenku omogočala prehod, pogum, zaupanje in moč v življenju v zunanjem svetu.« Oba torej živita v merkantilističnem svetu, vendar se v njem ne znajdeta, hkrati pa tudi ne pristajata na logiko sveta kot površine, ki je prepreden z izkoriščevalskimi razmerji.

Tudi ko Frenk govori, da bo prestopil med kapitaliste, je sarkastičen, pri čemer ga morda ravno sarkazem rešuje pred tem, da bi postal glas ranljivih skupin. Enako velja za Klemna, ki pravi, da se čuti povezanega z njimi: »Kot bi živel isto resničnost, čeprav nikoli nisem bil lačen, nikoli nisem prespal na cesti in sploh ne vem, kaj je težko življenje.« Vemo na kateri strani sta oba junaka, vendar ostaja odprto vprašanje, kje sta se zataknila, saj imata očitno vse odlike človečnosti; je torej njuna odklonskost od splošno družbenega posledica njune kritičnosti ekonomije oblasti, ki je značilna za liberalizem, ali pa gre le za splet nesrečnih naključij? Andraž Rožman je preveč perfiden pisec, da bi bilo v tem romanu karkoli prepuščeno naključju. Ravno nasprotno, občutek je celo, da se v Titovem sinu proizvaja neko vednost in vsaj na prvi pogled, da se dokumentira nekogaršnje življenje, ki običajno ne bi bilo deležno premisleka in bližnje perspektive. Besedo dokumentirati uporabljam namerno, saj se v romanu ustvarja občutek resničnosti, da se nam izpovedujejo resnične osebe.

Gre torej za to, da Andraž Rožman poustvarja neko življenje, neko resničnost, ki je bila odživeta, pri tem pa roman ne vztraja samo na večperspektivičnosti kot pravi dr. Okorn, pač pa tudi na mnogoterosti in ambivalentnosti. V romanu poteka stalna izmenjava zgodb in izkušenj, ne le med Klemnom in Frenkom, pač pa tudi med drugimi liki, in to celo v tolikšni meri, da pomislimo, da ima mreženje in nastajanje novih in novih odnosov nek višji smisel. Mnoštvo odnosov, ki jih Andraž Rožman v romanu Titov sin spleta in prepleta kaže na to, da se skuša preseči postavljenost v margino; nenazadnje vsi junaki transcendirajo svoj prvotni položaj postavljenosti v neko stanovanje ali pa v neko skovotersko kulturo, zato pa si poiščejo sebi enake, varno okolje, in se potem brez vsake pretenzije zavejo svoje pameti, celo elegance in niti ne odpora, če pa že govorimo o odporu, je to odpor s stilom.

V romanu se pojavlja tudi vprašanje negotove identitete, ki je posledica odsotne očetovske figure. Tako Frenk kot Klemen namreč prestopata mejo med zunanjim in notranjim svetom, hkrati raziskujeta svoj notranji svet in svoje »duševno zdravje«, ter to, kdo sta v skupnosti, tako da se zdi, da je ena od kvalitet romana v gravitiranju med intimnim in javnim. Oba sta v veliki stiski, v tej dvojnosti med norostjo in normalnostjo, vendar ves čas vesta, kaj je prav in kaj narobe. Morda je ravno to tisto zaradi česar ne privzameta vloge žrtev, še bolj verjetno pa je, da ju v trenutku največje stiske rešuje humor. Roman Titov sin je ne samo poln domislic, pač pa na večih mestih avtor izpostavi distančno držo do prvenca Trije spomini (Goga, 2019) ali kot o njem, torej Andražu Rožmanu, zapiše Klemen: »Moj prijatelj je ujet v sistem in nima dovolj poguma, da bi izstopil. Moj bog, kakšne neumnosti piše. A plača je le plača. To pa je …«

Vemo, da je Andraž novinar, ki se v zadnjem času posveča predvsem pisateljevanju, in tisti bolj poučeni vemo tudi, da se je Andraž odpovedal »doseganju produkcijskih zahtev v novinarstvu«, zaradi česar je Titov sin tudi oster obračun z vsem tistim, kar gre narobe v novinarstvu, toda tu Klemen izkaže lojalnost lastni človečnosti: »Bulšitiral sem že v novinarstvu. Takrat sem se sekiral, ker preklete uravnoteženosti in vsega piara, ki se skriva v njej, nisem hotel ljudem prodajati kot verodojstojnega novinarstva, a sem to vseeno počel. Tudi takšna je danes cenzura.« Klemen svojemu psihoterapevtu pove, da se ne pretvarja več, da je čist, za razliko od prijatelja Andraža. Svoboda je iluzija, pravi Klemen, svoboda je bajka neoliberalističnega sistema in če hočemo resnično svobodo, je potrebno izstopiti. »Človek ni človek, če ne more svobodno odločati o najpreprostejših nadrobnostih. Morda se to zdi čudno, a kdor je izkusil popolno podrejenost sistemu, dobro razume, da že v miru pokajena cigareta lahko predstavlja vso svobodo tega sveta.«

Tovrstna Frenkova napaberkovanja niso govorjenje v prazno, pač pa gre za osebo, ki se je predrsala skozi eksistencialno dno in tako z vso vehemenco spregovori o temi zapiranja domnevnih norcev v institucije, o avtoriteti in moči, pa tudi o duševnem zdravju posameznika in družbe kot celote. Frenk je tisti, ki inscenira zgodbo, Frenk je tisti, ki v temelju premakne in spremeni Klemna, in Frenk je tisti, ki skozi celoten roman ostaja prizemljen. Ohranja nekakšno latentno napetost v romanu, ki je vedno zaznamovana z razmišljanjem o pripadnosti človeškemu položaju. Njegov partikularistični pristop vztraja v humanizmu, kar se na ravni romana bere kot vztrajanje na družbeni črti: »Veš, večina meščanov in meščank, liberalnih duš, ki tega prostora in tega življenja ne razume, nam je očitala, da smo živeli zastonj, ne da bi plačevali najemnino za stanovanje ali ustvarjalni prostor. Zdaj pa mi razloži, kdo je norec, jaz ali oni, ki ne štekajo, da jih Kapitalist nateguje.«

Frenk zagovarja razliko v odnosu do Kapitalista, za katerega se niti ne trudi, da bi mu pridal kakšno pozitivno lastnost in čeprav Andraž Rožman nikoli ne zapiše imena župana »najlepšega mesta na svetu,« vemo, da s Svetlano Slapšak pišeta o istem: Rog, če preciziramo skvotersko lokacijo, je transcendiral svoj prvotni položaj centra skvoterske kulture in miselnosti; kaj je bolj pravično, se sprašuje Frenk, skrbeti za skvot in skromno živeti v njem ali za gnilo sobo človeku pobrati tri četrtine dohodka? Kdo je zdaj tu nor? Tisti, ki se vsak mesec tresejo za najemnino ali tisti, ki živijo skromno in gradijo socialno skupnost? Toda skvota zdaj ni več, v romanu dobimo tudi pričevanje, kaj se je zgodilo tisto noč, ko je Kapitalist nad miroljubne ljudi poslal varnostnike, ko so rokodelci, plesalci, pesniki, borci za pravice migrantov, izbrisani in vsi drugi, izgubili svoj avtonomni prostor. Frenkovo spoznanje je, da mu ostanejo le še redki prijatelji, soborci, sicer razpršeni po različnih točkah mesta, in to razkosano telo je mogoče obnoviti samo še v imaginarnem.

Identitetna imaginacija, ki prevprašuje, kaj je še človeško in kaj ni, kaj je še normalno in kaj ni, in predvsem iskanje možnosti za »državljansko sorodstvo«, če uporabim izraz Achille Mbembeja, roman Titov sin postavlja na družbeno črto. Seveda je smiselno zagovarjati idejo, da je Andraž Rožman spisal avtonomno kritiko neoliberalizma, pri čemer se potopi tudi v preteklost in preko lika očeta prevprašuje pojme dolžnosti, odgovornosti in tudi obveznosti; nenazadnje v njem ne bomo našli zagovarjanja ali celo naivnega vračanja v preteklost, saj je tudi enopartijski režim – in to prepoznanje je izrečeno zelo diskretno – izkazal svoje slabosti. Preteklost lahko služi kot navdih, iz preteklosti se lahko učimo, vsi prej omenjeni pojmi pa obvezno izhajajo iz našega razumevanja prihodnosti.

Enako kot kritika obstoječega režima, ki marginalizira in stigmatizira, ni podana naivno, tako roman nima samo dokumentarne ali družbeno-kritične vrednosti. V njem bomo naleteli na več kot samo en metafikcijski moment. Že prej omenjena asociacija na avtorja – Andraža Rožmana – in njegov prvenec Trije spomini je seveda inteligentna zafrkancija, hkrati pa se naša pozornost tako preusmeri na proces pisanja romana. Tudi v drugem romanu je, podobno kot v prvencu, avtor skonstruiral odnos z drugim, saj šele v odnosu z drugim najdemo sebe, toda parodični odnos nakazuje, da se Andraž Rožman samozaveda literarnih konvencij in vzpostavlja kritični odnos do žanra družbenega romana. S tem se vzpostavi distanca do statusa resničnosti, izpovednosti, pri čemer je tudi jezik junakov avtentičen. Dokumentarizem v romanu, ki naslavlja družbene teme in se mestoma vrača k istim nevralgičnim točkam, pri tem pa ne podaja rešitev, bolj gre za razvozlavanje in iskanje, tudi nakazovanje rešitev, ni navidezen, pač pa zaradi vpeljave različnih (ontoloških) ravni lahko govorimo o dehierarhizaciji tudi na literarni ravni.