Poletna meditacija
Poleti se vedno izgubim, lahko le za nekaj hipov, a je dovolj, da nisem več ne doma ne v sebi. Sam sebi tuj. Ne jutro ne večer ne svit ne večerna zarja mi ne obljubljata, da bom lahko kje pristal, četudi jadram brez jader, plovem brez ladje. Zrak se zgosti, svetloba je vse bolj silna, nasilna, da ne morem več zreti vanjo, da zapiram oči, da je potem vse temno rdeče, skoraj krvavo. In nenadoma sem popolnoma sam …
Vse naokrog le zvoki in barve, živega bitja nikjer. Zapoje kos, še zgodaj je, in še temno, a jaz ne spim, ker je nespečnost ženska, ki leži ob meni. Tolažbe v knjigah ne najdem, še manj v pisanju; tu in tam kakšna misel, sprva se zdi kot drobna zvezda, ki se počasi približuje, a že naslednji trenutek ugasne, potemni, izgine. Ne zapišem je, saj vem, da bi lahko s takimi zvezdnimi prebliski napolnil debele knjige, nikomur v veselje, v uteho, v korist.
A je misel, ki sem jo našel v knjigi Vila Amalia Pasquala Quignarda in sem jo takoj prepisal: »Bolečina v nas je starejša in skoraj čistejša od lepote.« In ker sem obseden z lepoto, včasih zaneseno zapišem celo Lepota, me je misel francoskega pisatelja ujela nepripravljenega; skoraj sem se je ustrašil, saj govori – hkrati – o bolečini in lepoti. Obe, to je že treba priznati, vstopita v človeka, ne da bi potrkali; vdreta v bitje, ki komaj ve zase. Potem pa si skušam pojasniti pisateljevo misel in si rečem: človekovo rojstvo je bolečina, tako za porodnico kot za novorojenčka. A hkrati je za porodnico to hip najvišje, sublimne lepote, ki se mu običajno reče sreča nad srečami, začetek dobe, imenovane materinstvo. Za drobno bitjece se ve, da je prihod na svet šok: iz tople in varne materine notranjosti je iztisnjen v hladen, hrupen, bleščav svet.
In lepota? Kaj je z njo? Kaj je s temeljnimi lastnostmi lepote, kot so somernost, sozvočje, skladnost, zlati rez? Ali je človek v času, ko se je premikal po brezkončnih gozdovih hrasta, smrek in javora, oziral za sončnimi žarki, ki so se prebijali skozi goste krošnje in zlatile jezerca, spokojna in vabljiva, imel razvit čut za lepoto? Ali se je sredi noči, ko je moral dodati nekaj polen na ogenj, da bi se volkovi preveč ne približali, zagledal v nočno nebo in tam visoko globoko zgoraj ugledal nenavadne prizore: svetle točke, med katerimi so potekale nevidne poti in izrisovale podobe živali … ter zavzdihnil: kako čudežno …
In poletje je bilo in je še vedno čas, ko se v meni ljubita bolečina in lepota. Sem prostor, v katerem se dve – boginji? – bojujeta za prevlado. Na milost (ne na nemilost!) prepuščen njuni svatbeni rokoborbi, vse bolj spominjajoči na ljubezenski objem Sapfinih učenk in častilk. Sprašujem se ob tisti zgodnji, še temni jutranji uri, nekoliko bolj zgodnji od ure, s katero je Sarah Kane naslovila svojo znameniti igro 4,48, prvič uprizorjeno že po njeni samomoru, kako naj odženem te vsiljive misli, niti ne misli, bolj blodnje, ki me vzdržujejo v budnosti in mi kradejo spanec, že dolgo, dolgo nič več sladak.
Nato se spomnim, da sem pred več kot štirimi desetletji svoji ljubezni podaril sliko Metke Krašovec z naslovom Ljubimca in nanjo napisal Hafizovo misel: »Ni razkošja brez globoke bolečine.« Tedaj sem ljubezen doživljal kot razkošje, ki ga vedno znova oblega strah pred izgubo, pred bolečino, ki bi se rodila v istem hipu, ko bi bila izrečena beseda slovesa. In potem zlezem še bolj nazaj, še za desetletja nazaj v čas, ko sem se, še deček, zagledal v grm potonik in strmel v to nedoumljivo veščino narave, da kar tako, brez posebnega načrta ustvari tako lepe cvetove, za katere še danes ne vem, iz česa so narejeni. Trava je trava, kamen je kamen, potok je potok, a cvet je veliko več kot samo cvet … je lepota, sama iz sebe se porajajoča. In z njo senca minljivosti, sprva pozorna le na to, kako se cvet razcveta prek vsakršne razumne meje, nato, kako se cvet začne povešati in listi, sprva le kakšen, nato vse več, začno odpadati.
Zapisal sem »brez vsakršne razumne meje«; le kaj ima razum opraviti s cvetenjem rože? Prav ničesar, saj svet ni narejen po razumnem (božjem?) načrtu. Vse je posledica evolucije, pravijo. In iz česa se je evolirala potonika? Je bila pred milijon leti strašna mesojeda rastlina, ki se je hranila s polkilogramskimi žuželkami? Ali se je nekega zgodnjega jutra davno pred našim štetjem na robu gozda zasidralo drobno seme in si tam poiskalo zasilno bivališče, morda že kar domovanje? Vse, kar vem, je, da je bila potonika moja tretja sestra v času mojega otroštva, ko sem namesto knjig bral naravo, opazoval njene pojave, oblake, nevihte, nočne vetrove, šumenje morja, pokanje podrastja pod kopiti neznanih bitij, ko so se premikala skozi nočni gozd.
Spomin, ki združuje tako bolečino kot lepoto mi po več kot pol stoletja prinaša neko drobno zgodbo, ki je postala del mojega bitja in bistva.
Bil je petnajsti maj petinpetdesetega leta. Nebo se je dobrikalo zemlji in češnjevi cvetovi so s ptiči tekmovali v razposajenosti. Vila družine stavbenika Josipa Slavca, v katere pritličju smo se naselili, ko je bil oče zaradi »zdravstvenih razlogov« premeščen v Kranj na mesto sekretarja Mestnega komiteja KPS, je bila pogreznjena v mlado zelenilo. V prvih dneh maja so bili drevesa, grmi, rože, trava, plevel in ovijalke že skoraj modrozeleni, saj je bilo rastje nebrzdano.
V sosednji hiši, zgrajeni v dvajsetih po načrtih nekega stavbenika židovskega rodu, je mladi Engelman igral na klavir. Glasba je na meji med zrakom in macesnovimi iglicami trčila ob zvonko petje prazničnega kosa. Mladi Engelman je vztrajno vadil moderato cantabile/alegro con fuoco in v okviru okna se je izrisovala podoba bodočega umetnika, ki bo svoje življenje zaklenil v veliko črnosvetlečo se stvar, da bo njen suženj in gospodar.
Tedaj sem si želel le eno: da ta hip nikdar ne mine in da grm temnordečih potonik nikdar ne ovene. Da maj nikdar ne postane junij in da jaz nikdar ne odrastem.
Stopil sem v hišo, prepolno prijetnega nekoliko pritajenega govorjenja, ki ga je vsake toliko, četudi samo za hip, radosten hip, razsvetlil kakšen visok ženski smeh. Hiša, zvrhana glasov, vonjev, ljudi: mater in očetov, sester in bratov, tet in stricev, sestričen in bratrancev … vseh, ki sta jih družila kri in zemlja.
Ženske so se me dotikale s svojimi mehkimi, toplimi in vlažnimi dlanmi, le da sem se znašel v njihovi bližini. Njihove dlani so dišale po pecilnem prašku, zmletih orehih, vaniliji, cimetu, nageljnovih žbicah, čebuli, peteršilju … Od najstarejše med njimi, ki je imela prek temne svečane obleke nadet bel predpasnik, je šel vonj, sladek in tuj, grenek in omamljajoč, spominjajoč me na vonj majhne črne živali, o kateri sem večkrat sanjal, tik preden sem se zjutraj prebudil. Bila je moja babica.
V zgodnjem popoldnevu so se zgostili snežnobeli oblaki in njihovi globoki trebuhi, v katerih so tovorili dež, so potemneli in se še bolj napihnili. Veter je naraščal. V oknih doma se je vrt, nadevajoč si grozečo temačno preobleko, lomil kakor v razbitem ogledalu in skoz razpoke teh podob je lila svetloba, narejena za oblaki speče sončeve luči in senc razkošne krošnje, razlivajoče jih po sočni mladi travi.
Zrak je dišal po mokrem perilu, češnja je stresala veje, prebogate belih, belih cvetov, da so drobni cvetni lističi snežili na travo in poti, prepredajoče vrt. Vsak čas bi se moralo začeti proslavljanje …
Končno so ženske postavile hrano na mizo iz temne orehovine, za katero je sedelo že bog ve koliko družin, in nanjo položile batistni prt, da je soba, pogrezajoča se v popoldanski mrak tik pred nevihto, zažarela kot ledena planjava nekje visoko na severu.
Začelo je deževati. Sprva v redkih, a težkih kapljah, nato vse gosteje in siloviteje, kot da bi vrelo srebro zalivalo vrt in skozi odprta okna začelo liti še v naš dom. Okenske šipe so se stresale kot preplašene deklice o prvem večernem mraku in ugašajoča popoldanska svetloba je v črepinjah padala v sobo, da smo do kolen gazili po mavričnem kalejdoskopu. Še nekaj korakov in iz bosih podplatov mojih dveh sester je začela mezeti kri, da so za njima ostajale temnordeče stopinje, lepe kot nakit, izdelan iz koral. Ona, ki nas je rodila, pa je še kar plavala na nevidnih valovih blagosti, nemara colo blaženosti … Blisk je kot pozlačena sekira nenadoma presekal vlažni mračni prostor in grom je odmeval od daljnih gora. Lilo in lilo je, nebo se je kot mreža spustilo nizko in listje češnje je bilo že vse mokro, a kljub temu je sililo v hišo, četudi smo okna že zaprli.
Enkrat ali dvakrat se je še zabliskalo in grom je zadonel kot tromba. Naši veseli, skorajda razuzdani glasovi, so za hip potihnili, vino v kozarcih se je streslo, vzvalovilo. Dež je padal in se počasi izlil, veter se je polagoma naveličal svoje jalove jeze, mi pa smo znova odprli okna in zaslišali smo kosa, ki je spod varnega zavetja mogočne smreke zapel svoj poznopopoldanski majski spev.
Pristopili smo k mizi, veseli, a tihih glasov, in začeli s prazničnim obredom. Iz temnega kota nas je s smaragdnim očesom gledal radio znamke radione, in še preden je oče začel s svojim svečanim nagovorom, smo že zaslišali mogočno petje zbora sužnjev iz tretjega dejanja Nabucca.
Dež je ponehal, veter je zaspal, ptiči so odpeli svojo večerno pesem, v vrtovih je ležal grozeč mir, zvonkega smeha nikjer več. Mi pa smo tedaj že veselo hrustali krvavordeče češnje. In bile so najslajši sadeži spoznanja. Spoznanja, da je življenje lahko le enkrat samkrat praznik. A to enkrat bo vedno, sem si mislil.
Bolečina in Lepota sta sestri, sestri, ki bi ju lahko upodobil Botticelli, kot je upodobil Pomlad in Venero. Vsak od nas ju pozna, vsak od nas ju je in ju še izkuša … Vse do tistega trenutka, ko bo bolečina zatisnila oko Lepoti in bo tema zagrnila svet. In bo samo še bolečina.
