Na začetku je naslov, četudi ga umestimo drugam. Naslov lahko pritegne, povzema, zapeljuje, informira, zakriva ali razkriva. Z razlogom nimajo vse pesmi naslova. Nimajo vse slike naslova, a slike gledamo drugače. Vrsta knjig tvori zbirko, ki je spet knjiga – figura babuške je literaturi povsem domača. Literatura ima veliko funkcij, a ena izmed njenih najdomiselnejših je gotovo kot orodje zoper pozabo. Branje kajpak ne deluje le zoper pozabo, ampak tudi njej v prid: čim več preberem, tem več lahko pozabim. Toda kolikor pozabim, toliko več se lahko spet spominjam. Berem torej zato, da veselo pozabljam in veselo pozabljam zato, da lahko tej pozabi kljubujem. Nimam utvar, da se bodo besede iz strani preselile v mojega duha; če bi se, bi bil veliko pametnejši, kot sem. Besede ne potujejo, temveč učinkujejo. Na poti med knjigo in mano razpadejo, razgradijo se in se sprimejo. To je njihova edina možnost za obstanek. Naslovi so spomeniki tem izkušnjam.
Opominjajo nas, da lahko vsako življenje rodi nešteto knjig in vsaka knjiga lahko postane del neštetih življenj. Če naslovi stojijo na začetku, lahko stojijo tudi tam, kjer razen začetka ni ničesar? Za razliko od aforizma, ki je ves v sebi in je zato ves vsebina, je naslov zunaj. Obenem so naslovi vmes; vrata, ki napravljajo druge svetove za resnično druge, po možnosti le umišljene in od nas nepovratno razločene z imenom. Premetava nas iz predjezikovnega v jezikovno in nazaj. Živeti pomeni živeti v govorici in živeti v govorici pomeni ustanavljati svet, tako da mu dajemo imena. Katalogiziramo prebrane knjige in jih spravljamo vkup in kategoriziramo izkušnje, pospravljamo jih v register vztrajnih podob in jih pozabljamo in se spominjamo pozab. Nastopamo v pesmih, živimo kot liki v filmih, stopamo po ritmu glasbe, vlečemo se skoz dolge romane in se stapljamo s protagonisti, z antagonisti. Včasih pa o romanih govorimo in romani postanejo del nekega drugega romana in romani postanejo del kratke zgodbe in stih v pesmi. Včasih vsi romani, ki smo jih prebrali, postanejo vzdih in vzdih postane medmet. Literarna alkimija, ki sama priča o nemožnosti, da bi zgrabili čudež človeškega stika in ga ujeli v besede. Spričevala tega čudeža so smeh, ki daje vedeti, da si človek, solze, ki tečejo proti smrti, nestrinjanje o moralnih učinkih novega italijanskega filma in njega političnih posledicah, skupen pogled na odprto morje opolnoči, pripravljenost nasuti hrano potepuški mački v neznani pepelnik. Kar sledi, je pisano iz hvaležnosti, da sem bil v družbi treh čudovitih prijateljev (oz. enega prijatelja in dveh prijateljic, od katerih je ena moja življenjska družica) deležen proslave takega čudeža. 5 dni, 1317km (večidel proti jugu, četudi smo končali tam, kjer smo začeli) in škripajoč ford mondeo srebrne barve. Nekaj litrov plavca, približno 100g tobaka za zvijanje, zavojček kave Zlatna džezva in preveč zelenjave. Rožmarin, agave in morje. Filozofija, nemo življenje, vojaško oporišče. Praznovanje obletnice hrvaške domovinske vojne in praznovanje nostalgije po državi, ki je nismo nikoli doživeli. Nastrojene besede in poljubi in plavanje v mehkem morju. Disertacija, poezija, pratika, proza, marinologija, gostilniška zabava, rumeni tisk, transkripcija, fotografija, potopis, road movie, komedija, tragedija, roman. Različni spominjajoči in oprimki kolektivne izkušnje. Začetki in izteki neštetih poti. Življenje, ki nas je prehitevalo in ga nismo mogli zadržati. Zgodbe, ki so ušle.
Kraji, ki izgledajo kot drugi kraji
Nasedle ladje
Tri rakije veterana iz Knina
Odtenki suše
Nič temačnega v toplih nočeh
Uglaševanje
Ona hrani mačke
Barvano prek roba
Eleganca nujnosti
Fige krast (in nekaj malega nezrelega grozdja)
Živi in mrtvi na Visu
Mine, fazani
Ljudje so lajali, psi so govorili
Inštitut za istraživanje nerada
Sve zlo dolazi iz Komiže
Kdor visoko leta, jadra dlje
Ex Ponto
Razlogi za dolgovečnost
Zgolj turisti se izogibajo turističnim pastem
Kdo je prestavil kozo in kdo utrgal ribo?
Najvažnejša sestavina kruha je voda
Napake v obrambi
Napovedovanje preteklosti
Le mrak si delimo
Na eni klopi trije Židje z velikimi dežniki, na drugi mlada žena
In le rumeni rožmarin
Med nama sta ostali dve meloni in na soncu staran sir
Kot da ne bi bilo v oceanu že dovolj vode
V Gornji Bitnji dežuje
