V vrsti

Stojim v vrsti na Mačkovi, prav tam, kjer je bilo nekoč treba čakati, da si dobil vse potrebne dokumente, tudi tistega ključnega, o državljanstvu. In če nisi šel v vrsto, si bil pogrešan. In če si bil pogrešan predolgo, ti niso več pustili v vrsto. To pa je bil hudič. Danes je tista Mačkova drugje in tudi vrste so se preselile. Jaz pa spet tu, čeprav je zunaj februar leta 2020 in to ni nobena znanstvena fantastika, ampak en sam hiperrealizem. Razen pametnega telefona, na katerega tipkam tale dnevniški zapis, je vse drugo skoraj takšno, kot tistega usodnega leta 1991, ali še pred njim.  Čakam in berem poročilce F. Frančiča, ki je obiskal Srbijo, s katero veliko sodeluje, berem in razumem vse do zadnje pike, in ja: tudi sam poznam te občutke, ki jih podaja v svojem značilno iskrenem slogu. Tam si vse, tukaj nič, poudarja in ugotavlja, da ima več prijateljev, pisateljskih seveda, v Srbiji in Avstriji, kot pa v domovini. Tu pa je ena sama borba; ta status pisatelja, to je ena sama borba. Čeprav je F. F. že onstran tiste grenkobe, ki spremlja vse, ki še vedno upajo, da bodo s tem svojim poklicem nekam prišli, se s svojim poslanstvom zavihteli vsaj na sosednjo teraso, če že ne kar na samo streho sveta. Bolj mu gre za povezovanje, toplino, razumevanje, medčloveške odnose, kot pa za literarno dokazovanje. Vsaj zame je svoje dokazal; že davnega leta 1981, se mi zdi, ko sem ga prvič bral in od takrat me ni spustilo; tako kot me ni spustilo pri še nekaterih drugih slovenskih književnikih, tudi njegovih prijateljih, kot sta bila recimo Detela in Feo; gre za navezanost, ki se kristali v samem jeziku in ne zunaj njega. Franjo citira Vaska Popo, enega tistih pesnikov, ki je bil neprekosljiv ravno v svoji igri z jezikom: če ima knjiga oči, noge in predvsem srce, potem bo že našla pot do ljudi, če ne, bo pač šla v pozabo. In nadaljuje o svojem statusu književnika: »Tragikomično pa je, da mi je vojaški psihiater dr. Rakočević iz Vojno medicinske akademije iz Beograda l.1985 prerokoval, da bom težko najebal v civilu in … zdaj se pač vračam tja na jug.« Razumem ta vračanja, vse bolj. Tudi sam vse večkrat pogledam gor, v četrto nadstropje bloka na Grablovičevi, kjer je F. F. živel, mi pa smo kasneje vadili z bendom Via Ofenziva, obkroženi z njegovimi knjigami, Salingerjem, Vonnegutom … bil je pravi trenutek … Klavnica pet, Zajtrk prvakov … Štulić, ja tudi on je bil tam, med ploščami, za vedno spravljen. Največji pesnik Balkana, vsaj na vinilu. Tudi njega si deliva in podajava, kot kakšno bombo sentimenta, ki nikoli ne zataji. Kako je mogoče, da so njegove pesmi še vedno tako prisotne, kot bi jih napisal in odigral včeraj; vse je napovedal, preživel in pobegnil na Nizozemsko, nas pa pustil v tej borbi, ki se konča na začetku. On hodi na jug, jaz se tolažim s komadi, kot je tisti, ki govori o nekom, ki se je iztrošil: »Večeras sam s Čerom bio … razglabljali smo mnoge stvari i kužili svijet … kažem Čeri da smo stranci, usamljeni margimalci, polu svijet … on se smije baca foru da osniva bend … a ja kao i svi drugi pametni i knjiški ljudi, istrošio se vremenom, skroz na skroz, skroz na skroz … « E da, Đoni, ni bilo pametno poslušat nekaj takšnega pri šestnajstih, »jer ja, ja nemam dara, zabranjeno je da se odgovara: ljudi bez kalibra i bez ideje ufuravaju nam istine crno bijele, investicije su probile plafon, troše se krediti, svuda mnogo paranoje, svi su do grla u krizi …« Spet ne vem, je bilo to napisano leta 1980 ali danes … kot tole: »ja sam sitna marijoneta u ovo profitersko vrijeme, od početka pa do kraja malerozan broj, ja sam rođen da budem šonjo, da me šutiraju naokolo kao zvijer, da me svaka kreatura gazi pošto joj se digne … «

Koliko jih je še pred mano, v vrsti? Štejem, štirinajst, trinajst … kmalu bom prvi … vsi pridemo na vrsto … ko je prepozno. To ni sarkazem, to je dejstvo. Poezija se piše sama, eni se pa radi matrajo. Tako pač je. Nekdo pride not in izjavi: a tu vsi čakate na dovolilnice? Lahko bi jih gratis dali, pa bi nas vse ven spustili! Ampak ne, mi radi čakamo, ker smo lojalni lastnim strahovom…. in seveda plačujemo. Medtem ko mi notri čakamo, nam zunaj pišejo kazni, ker še nimamo dovolilnic. Sam si sebi kriv. Zdaj bom celo leto parkiran, da bom lahko hodil peš. Jebeš ga, Franjo, Domovina, bleda mati. Celo leto bom hvaležen, da nisem dobil nobene kazni več, ponosni hlapec, ki čaka v vrsti. Domovina ni več bleda, zdaj je vsa zelena, kot vojaška odora. Dobro ti je rekel tisti oficir, da boš najebal v civilu, verjetno ti je želel dobro ─ vsaj eden. Meni je kapetan rekel, da sem izdajalec in jaz sem se le bledo nasmehnil. Sonce je peklo in alibi sovražniki Albanci so že sumljivo gledali čez nišane, ko sem se obrnil za 180 stopinj in šel nazaj v kolono, čakat da mine ta vojska. Ne maram te pohlevnosti, samopomilovanja, ki me je skoraj ubilo; ne kakšna vojska ali žabe, ki pišejo kazni. Ta pohlevnost in krivda za vse, kar sem storil in nisem storil: tu se razlikujemo F. F. med ostalim; nekatere razjeda, druge pač ne, eni počepnejo, drugi ne, kot je hladno rezonirala neka druga psihiatrinja, strokovnjakinja za samomore in ni niti trznila. Sentiment je lahko nevaren, če ga je preveč. Nekateri so imuni nanj in pridejo skoz brez težav. Tam nekje, na čelu kolone, če se me motim, stoji majhen, rahlo okrogel kolega, tudi pisatelj, vajen čakanja. Tudi on, tako kot mnogi, ki znajo čakati, ima nobel bolezen, ki je še posebej pogosta ravno med književniki; gre za bolezen, ki napreduje zelo počasi in je, kot nam pove že samo ime, povezana z Nobelovo nagrado. Več o tej bolezni, ki je namenoma poimenovana po največji in najbolj prestižni nagradi in ne po kakšni manjši, domači, ki ne zaleže niti za burek, sem že govoril v tekstu o nobel bureku; skratka, kdor bo pojedel dovolj burekov pri Nobel bureku na Miklošičevi, bo slej ali prej dobil Nobelovo nagrado. Tako kot burek, je bil tudi cinizem na dnevnem meniju tistega časa, o katerem sem pisal. Jasno, da smo bili vsi, ki smo se prenajedali z burekom na Miklošičevi in pretirano ambiciozno pisali, na nek način kandidati. Danes je nobel burek razširil ponudbo in odprl novo poslovalnico v samem centru mesta. Bistvo tistega bureka je bilo v tem, da nam je dovoljeval sanjati. Dokler smo ga jedli, smo lahko sanjali, vedoč, da je Nobelova že vnaprej oddana. Seveda to ne velja za pisatelja pred menoj, ki že dolgo ne je bureka – o tem sem skoraj prepričan. Je pa nedvomno še vedno bolan, saj ne more skriti svoje ambicije, da bi nekega dne vendarle dobil to nagrado. Kljub temu, da je pisatelj, ne trpi zaradi viška sentimenta, zato je zanj čakanje zgolj način, kako priti do cilja. Tudi mene zagrabi ta sistematičnost: pišem hitro, ker bom kmalu na vrsti, pišem hitro, da boš lahko ti, bralec, hitro bral. Naposled sem pri okencu, plačam dovolilnico in vzamem potrdilo o plačilu. Grem z dovolilnico gor po Čopovi in zagledam še enega pesnika, mojega dragega Pepija … gre, on, veder kot vedno in jaz ga objamem od sreče, ker ga vidim … hitro preskočiva tragični del … kje sva ostala; se spomniš, obala, hiša, Širaz, nisem vedel, da so tudi tebe skoraj ubili Hrvati, kot mene, samo da so tebe zamenjali za četnika, mene za muslimana: tebe je rešil Širaz, mene Hercegovina, morda ta žalost, ki jih je zbistrila, ko so me zagledali na avtobusu pri Neumu. Kuda češ ti Esade? Bilo je v času najbolj krvavih spopadov med Hrvati in Bošnjaki v Mostarju in drugod po Hercegovini; nisem jim uspel povedati svoje zgodbe o tem, kako sem postal Esad in da sem bil pred tem že Tomislav, kot si je želela moja mati, sicer Hrvatica, Hercegovka. V meni so videli sovražnika, tako kot v mojem prijatelju J. O., ki naj bi pod brado skrival nekakšne brazgotine. Pepi je gejzir besed in volje po pisanju, totalno nasprotje mene, zato me vedno osupne in razgali, da se začnem spraševati o ljubezni do jezika, same literature, na katero je bil on obsojen pri petnajstih, jaz pri šestnajstih. Vse bolj ga razumem in občudujem, čeprav mu tega še ne morem povedati. Preveč hitim, imam nekaj napisanega, pa ne vem če bom končal, ker moj gejzir ni tako vroč: okrog naju sami prozorni ljudje. Vse več jih je. Rad imam te prozorne ljudi, ker se skozi njih vidi vse. Tudi sam sem prozoren človek: moje srce je prozorno, moja duša je prozorna, moje misli so prozorne. In nebo, skozi katerega gledam, je prozorno. Tudi diham prozorno in če pogledam pozorno, lahko vidim skozi prozornega človeka, ki mu je prozorno jasno, da je vse prozorno.

(se nadaljuje …)

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Esad Babačić – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.