/ 

Človeška bližina

Esad Babačić  – pismo Goranu Vojnoviću – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Dragi Prijatelj,

kar nekajkrat v zadnjih dneh sem prebral tvoje pismo in se še enkrat več prepričal, da sem storil prav, ko sem te potegnil v ta najina dopisovanja. Navsezadnje tudi zato, ker včasih molčimo tudi takrat, ko bi morali spregovoriti. In nehote prepustimo besedo napačnim ljudem, tako da nam potem, ko vidimo, kaj smo storili, ko nismo govorili, ostane le še molk. In to tisti dokončen, grenak molk, ki se tam nekje na robovih dotika obupa. In potem nam je žal, da nismo dvignili glasu, ko je večina blebetala in nas počasi potisnila vanj.

Ampak vem, ti govoriš o nekem drugem molku, ki je preveč dragocen, da bi ga trosili naokrog kot bisere besed … molk ob izgubi prijatelja lahko traja dolgo, včasih predolgo, dokler ga dokončno ne prekrije tišina, s katero si ne more pomagati nihče več; ne ti, ki molčiš, ker drugače ne moreš, ne oni, ki kar naprej govorijo, pa ne povedo nič, ker ne morejo vrniti nekaj, kar je bilo popolno v svoji nedorečenosti, tako kot je prijateljstvo lahko popolno, ne da bi se prav zavedali, kaj je tisto, kar ga drži skupaj in pelje naprej; seveda bodo vsi v en glas našteli zaupanje, iskrenost, pomoč in še veliko tega, kar lahko delimo z nekom, a meni se še vedno zdi, da sem glede tega tam nekje na začetku, ko prijateljstva še niso bila definirana, označena, pa ne bom rekel razumljena, ali celo domenjena, kot so recimo danes, ko je strah pred izgubo prevelik, da bi ljudje tvegali še na tem področju in se raje odločajo za površne, dogovorjene oblike prijateljevanja. Tako kot se odločajo za zakone, za katere v naprej vedo, da ne bodo trajali večno, oziroma se bodo nekega dne skoraj gotovo končali z zadrego, ki jo bo težko razreševati.

Seveda pa je na svetu še vedno dovolj tistih, ki jim je človeška bližina preveč dragocena, da bi jo zapravljali s prisiljeno družabnostjo, ki pelje le še v večjo izgubo osebne integritete in posledično v kolektivno praznino, ki slabo nadomesti tisto prvinsko, edino, našo praznino, s katero lahko shajamo, tudi kadar zgolj in samo molčimo. O tej praznini in molku, ki jo pelje za roke, pišeš, se mi zdi. In tukaj sem vedno doma, sploh kadar tudi sam pišem in sem povezan s svetom skozi edini dostopen molk, s katerim se obračunavam po svoje, vsak dan posebej. In tu ni nikogar, s katerim lahko delim. Saj razumeš?

Čeprav je narava tega, kar počneva midva, takšna, da z ostalimi deliva ravno tisto, kar mnogi tiščijo globoko v sebi in samo zase, ker so tako navajeni in ne vidijo pravega razloga, da bi o svojem krvavenju govorili na glas. Pa vendarle se najina ranljivost prej ali slej sreča z ranljivostjo vseh, ki si jo ne upajo ali dovolijo priznati, kaj šele ponuditi v branje. In med njimi je vedno vsaj nekdo, ki se sreča v teh besedah, napisanih iz takšnega nerazumljenega, neprevedenega molka.

Kako prevesti molk v veselo blebetanje barjanskih ptic, v šumenje asfaltnega blišča, v trušč odhajajočih vlakov, ki vlečejo naša izgubljena prijateljstva? Kako ga vzeti iz varnega zavetja naših zablod in spustiti v svet kot vročo magmo odločitve, da bomo še enkrat ‘otroci tistih let, ki so govorili spet’. Točno tako, z veseljem do pisanja in izrekanja tistega, kar smo pozabili povedati tistim, s katerimi smo imeli priložnost deliti slutnjo edinega pravega prijateljstva, ki morda sploh ne obstaja. Tisti, ki so ta trenutek v njem, gotovo ne vedo, ker se požvižgajo na tam neke besede, izrečene iz zadrege, ali potrebe, ki prevečkrat prehiteva smoter. Nimaš kaj, greš naprej, pravi eden mojih nedorečenih prijateljev. In gre naprej, mene pa pusti v molku. Vedno znova. In kolikokrat sem slišal, ne oziraj se in pojdi naprej. Zakaj se ne bi oziral nazaj? Zakaj ne bi bral starih pisem, v katerih so cela življenja, združena v nekaj intenzivnih stavkih, napisanih v trenutkih sreče ali nesreče in iz njih srkal tisto, kar smo po poti pozabili ali potrošili s poceni besedičenjem.

Ne veš kako hvaležen sem, da si vse to vendarle zaupal ravno meni, v pismu, ki ga bom lahko bral večkrat, počasi, nekje, v neki tišini, ko bo prvih občutij žala že dolgo konec in bo to pismo edini dokument nekega izgubljenega prijateljstva. Saj ravno zato so takšna nesramno dolga pisma tako potrebna v tem času kričanja, hitrih obljub in kratkih slovesov. Tudi sam sem prenekaterikrat obmolknil v trenutkih, ko bi moral govoriti naprej, ali se vsaj malce bolj potruditi, kot pravijo tisti drugi, ki takšne dogodke opazujejo z varne razdalje in najraje pametujejo o drugih, molčijo pa o samih sebi. In teh slednjih je še kako veliko, morda še preveč. Sploh danes, ko se lahko skrivajo za izmišljenimi imeni. Torej lahko govorijo in bruhajo svoj bes, ne da bi bili v resnici udeleženi s svojim pravim jazom.

Točno o tem pišeš! O ljudeh, ki so zmožni vedno govoriti, kot da posedujejo vso pamet tega sveta. In to v vsakem jebenem trenutku, s komerkoli, kot da so edini, ki poznajo vse zagate in skrivnosti človeške psihe; govorijo, čeprav vedo, da se že celo življenje ponavljajo in zgolj obračajo eno in isto ploščo, na kateri ni več robov, na katerih se mora za trenutek ustaviti tista igla, ki potem zdrsne na novo pesem.

Drugače pa, dragi moj, spet pišem zgodaj zjutraj, ko imam en stavek, s katerim vstanem. Tudi to jutro sem ga imel, en sam stavek, ne še misel – ta pride kasneje, ko že pišem, en sam stavek sem imel in strah, da ga ne bi pozabil, tako kot me je bilo strah, da ne bi pozabil odpisati tebi, pa čeprav bi bilo dobro tudi molčati s teboj, tako kot lahko skupaj molčijo le redki. Rad bi molčal, pa ne morem. Ne znam. Nikoli nisem znal. Vedno sem povedal, kar sem smel in tisto, česar nisem smel. Nakar je nastopila tišina odobravanja ali zavračanja, zdaj ni več pomembno, skratka tišina, na las podobna tisti, ki nastopi v ciljni ravnini, ko greš sam in se oziraš nazaj, ker ne moreš verjeti, da večine ni več za teboj, kot naš Pogačar, ki se je oziral nazaj, ker ni verjel, da je res povsem sam; še ena zgodba o tem, kako se včasih splača pritisniti na pedala in odpeljati v svojem tempu, pa čeprav tvegaš posmeh večine, ki nas na koncu vedno ujame.

Veš, že nekaj časa se mi zdi, da sem v ciljni ravnini, le tega ne vem, na koliko tečem – na sto, dvesto, štiristo, ali celo še več? Še vedno upam, da gre vendarle za maraton, ker potem je ta ciljni šprint le nekoliko daljši in bom še nekaj časa tekel. Torej imam še nekaj časa in lahko pogledujem nazaj in se čudim, da ni nikogar več, ki bi bil tako nor, da bi šel tako zgodaj naprej in tvegal posmeh tistih v glavnini.

Všeč mi je ta zgodba dečka na kolesu, ki beži pred glavino in strahom, da bi ga imeli za nezrelega in neodgovornega, ker je z enim sprintom ogrozil celotno kariero. Fant je očitno samo nekdo, ki poganja pedala, tako kot midva delava zgodbe, včasih tudi iz nič, namesto, da bi molčala in poganjala, poganjala in molčala, ko je čas za molk, tisti, pravi, globoki molk, iz katerega ne uhajajo šepeti večine, tisti, ki ga lahko sliši prijatelj, ki ga ni več, ker je odšel in se ne ozira več … kako je že dejal Izidor Cankar v enem svojih pisem: jaz kadim, on kadi, kaj več od tega pa naju ne povezuje več.

Kmalu, prijatelj, te spet berem …

Tvoj Esad

     
 
Esad Babačić  –  pismo Goranu Vojnoviću – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
(fotografija Dejan Habicht) Esad Babačić (1965) se je v zgodnjih devetdesetih vpisal na oddelek za srbski, hrvaški, makedonski in slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot pevcu in piscu besedil pri punk skupini Via Ofenziva, mu je kot sedemnajstletniku, Založba FV 126/5 podelila nagrado za najboljšo punk pesem o Josipu Brozu Titu. Kot prvi za železno zaveso si je s skupino Via Ofenziva drznil javno izvajati svojo priredbo, takrat strogo prepovedane, 'nacistične' pesmi Lilli Marlen. Zaradi vsega tega je bil večkrat zaslišan in mučen s strani takratnega komunističnega režima. Po dokončnem zatonu Punka v nekdanji Jugoslaviji, se je posvetil pisanju lirike in do danes izdal trinajst pesniških zbirk. Skupaj s svetovno znano umetniško skupino NSK je izdal Art book Biospektiva (2010). Objavljal je v uglednih evropskih revijah, kot so, Die Batterie, Edinburgh Review in Literaturundkritik ter ameriški DG The Dirty Goat. Prav tako je v ZDA objavil tudi svojo prvo prevedeno samostojno zbirko, Lying poet. Prešernov nagrajenec, pesnik in dramatik Milan Dekleva, je o Babačićevi poeziji zapisal naslednje: »V poeziji a la Babačić ni nikakršnega varanja in slepomišenja: kar je treba reči – pa če je še tako kruto, grobo, neotesano, nežno, intimno, ljubeznivo – je izrečeno brez ovinkov in olepšav. (fotografija Dejan Habicht) Esad Babačić (1965) se je v zgodnjih devetdesetih vpisal na oddelek za srbski, hrvaški, makedonski in slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot pevcu in piscu besedil pri punk skupini Via Ofenziva, mu je kot sedemnajstletniku, Založba FV 126/5 podelila nagrado za najboljšo punk pesem o Josipu Brozu Titu. Kot prvi za železno zaveso si je s skupino Via Ofenziva drznil javno izvajati svojo priredbo, takrat strogo prepovedane, 'nacistične' pesmi Lilli Marlen. Zaradi vsega tega je bil večkrat zaslišan in mučen s strani takratnega komunističnega režima. Po dokončnem zatonu punka v nekdanji Jugoslaviji, se je posvetil pisanju lirike in do danes izdal trinajst pesniških zbirk. Skupaj s svetovno znano umetniško skupino NSK je izdal Art book Biospektiva (2010). Objavljal je v uglednih evropskih revijah, kot so, Die Batterie, Edinburgh Review in Literaturundkritik ter ameriški DG The Dirty Goat. Prav tako je v ZDA objavil tudi svojo prvo prevedeno samostojno zbirko, Lying poet. Prešernov nagrajenec, pesnik in dramatik Milan Dekleva, je o Babačićevi poeziji zapisal naslednje: »V poeziji a la Babačić ni nikakršnega varanja in slepomišenja: kar je treba reči – pa če je še tako kruto, grobo, neotesano, nežno, intimno, ljubeznivo – je izrečeno brez ovinkov in olepšav. Za svojo pesem Donava je na Dunaju prejel mednarodno nagrado Hörbiger, prav tako je bil (za zbirko Prihodi, odhodi) nominiran za Jenkovo nagrado (2013), ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Leta 2014 pa je prejel književno nagrado velenjica-čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. stoletja.