Dragi Igor, naj bo ta prva kolumna pismo tebi, ki tam nekje čakaš na mojo pošiljko. Zunaj se bori prvi sneg in Ljubljana je spet bolj podobna sebi, se mi zdi. O padanju snežink na čelo je bilo gotovo že veliko napisanega. In o tem, kako se ujamejo na dlako črnega psa, ki gre svojo pot, tudi. Pa vendar. Vse se stopi in tudi ta sneg se bo. Verjetno si se že vprašal, zakaj ne pišem več, in če sem čisto iskren, ti na to ne znam prav odgovoriti. Kakšen prekarec bi se pošalil in dejal, da zato, ker sem na bolniški. A to bi bila kaj slaba šala. Čeprav še kako slana. Jebi ga, bolniška ni hec. To vedo vsi tisti, ki jo imajo in jo morajo pogosto uporabljati. Tako kot dopust. Nikoli ne veš, kdaj bo zastaral. Poznaš tisti neoliberalni vic, ko prekarec vpraša redno zaposlenega prijatelja iz javnega sektorja, če mu posodi malo svoje bolniške, ta pa mu odgovori, da žal ne more, ker jo rabi zase. Ja, resnica boli. Samo koga. Tistih brez bolniške, verjetno ne. Vsaj nekaj. Bod vsaj prjatu, če ne mor’š bit človk, je enkrat rekel en Ljubljančan. Se mi zdi, da zdaj razumem, kaj je želel s tem povedati. Ampak komu mar. Igor, meni gre bolj in bolj za hec. Morda je to moja bolniška. Kaj pa vem. Moja pravica, ki je nimam. Čeprav: kako za vraga pišemo, kadar smo na bolniški? Gre lahko duh tudi na bolniško? Pa pesniško srce, kadar ne zdrži več? Kdaj se pozdravi in kako? Vidiš, takšne misli me obhajajo, ko ne morem pisati. In nikakor nisem in ne morem biti več ciničen. Zakaj že? Ker sem na … No, dovolj s tem. Kako bi dejal B. B.: »Moj svet ni domišljija in ni užitek potovanj; drugačen je moj svet, je včasih blodnja sanj.« In ja. Bi bil ta pesnik strasti še med nami, če bi imel bolniško? Bi se lahko spočil od blodnje svojih dni in se vrnil v službo, kot da ni bilo nič. Bi lahko potem vzel še en daljši dopust, da se spočije od te iste bolniške. Takšen, plačan dopust. Da se razumemo. Bi bile njegove skrbi manjše, ali večje. Bi jih sploh še imel? Vsega tega ne bomo nikdar izvedeli.
Skrivnost bo ostala pri različnih izvedencih, strokovnjakih za duševne motnje, ki gredo tudi na bolniško, kadar se jim nabere preveč.
Pred dnevi sem se zapletel v razgovor z gospodom, sicer uspešnim poslovnežem, ki mu začuda ni vseeno za umetnost in umetnike. Nekaj časa je bil celo mecen. No, vsaj poskusil je biti mecen. Dokler ni opazil, da je v svojem poslanstvu popolnoma sam. Ker poznam ta občutek, sem mu prisluhnil. Moram priznati, da me je s svojim razmišljanjem o družbi samozadostnih imetnikov pravice do bolniške pozitivno presenetil. Njegova teorija o vseh odvečnih institucijah, ki imajo vnaprej pokrite programe in jim ni treba ustvarjati, kadar so na bolniški ali katerem od dopustov, me je resno pretresla. Ko je k temu dodal, da bi morali najprej zapreti vse muzeje in ostale ustanove, ki služijo izključno same sebi in svojim uporabnikom pravic, sem ostal brez besed. Tako radikalnega pogleda na te zadeve res nisem pričakoval. Sploh ne od nekoga, ki je predvsem poslovnež. A sem se pošteno zmotil. To sem spoznal šele potem, ko mi je razložil, zakaj bi bilo to dobro. Zato, ker bi uporabniki, torej vsi tisti, ki jemljejo takšne kulturne dobrine kot nekaj samoumevnega in že kar motečega, začeli sami zahtevati nove muzeje, galerije, gledališča in ostale hrame kulture. Ti boš vedel, o čem je govoril, Igor. O tistem vzkliku: »Dej mi že to jebeno žogo!« Ja, prav takšnem, ki se je iztrgal iz ust Luke Dončića, na eni od tekem v NBA ligi. Od kod malemu ta lakota po igranju in odločanju, če vemo, da ravno tega primanjkuje njegovim vrstnikom v športu in sicer. Preprosto. Iz potrebe po igri. Gre za primarni gon, za preživetveni instinkt, če že hočeš. Eni ga držijo zase, drugi ga delijo. Luka ga deli z ekipo, za katero želi zmagovati na vsaki tekmi. Ne samo na nekaterih, kot njegovi soigralci. In kar je najbolj pomembno. Ne skriva se za žogo.
Ne skriva se za pogodbo, za osebno statistiko. Hoče zmagovati zaradi igre same po sebi, zaradi duha te igre. In ravno o tem je govoril poslovnež; o duhovni prenovi narodovega tkiva, ki se počasi razkraja. O soigralcih, ki igrajo le še sami zase. Zato jim je treba vzeti žogo, ker si je več ne želijo dovolj. In bržčas tudi o hrepenenju, ki je gonilo umetniškega ustvarjanja. Če hrepeniš le še po bolniški, dopustih, praznikih in podaljšanih vikendih, ne boš hrepenel po umetnosti in se prepuščal blodnji sanj, kot je nekoč prepeval pesnik. Ker ti tega preprosto ne bo treba. Si občasni konzument elitne kulture, to pa je tudi vse. Prideš, odigraš in greš. Torej je treba najprej vse porušiti. Da bi spet hoteli graditi. No, pa smo spet tam, dragi Igor. Pri vicu o bolniški in prijateljstvu, ki to nikoli ne bo – vsaj ne pravo. Tisti, ki imajo bolniško, seveda ne bodo nikoli hoteli začeti iz nič. Ker bi lahko ostali brez svojih pravic in se na trgu izenačili s svojimi »prijatelji« prekarci. Zato se v tem vicu generira vsa oholost tistih, ki jim ustreza ta duhovna otopelost na obeh straneh reke, ki teče proti koncu. In ja, tu je tudi nekaj odgovora, na tisto vprašanje: zakaj ne pišem? Čeprav vem, da bi moral! In to ravno zdaj. Ne samo pisati, ampak tudi kričati – v imenu vseh tistih, ki nimajo niti toliko moči več, da bi opozarjali na to nemoč, ki se dotika vseh nas. In tistih, ki jih ni več, ker so dali vse, pa čeprav jim ne bi bilo treba. Kaj je bolje? Enkrat dobro zagoreti in pogoreti do konca, ali pa celo življenje počasi izgorevati, do zadnje bolniške? Kaj praviš?