Vem, da vladati ni lahko, zato sem zelo zadržan pri kritiki vladanja

Dušan Merc, ki je slabo leto na čelu Društva slovenskih pisateljev, je spregovoril o finančnem položaju in načrtih Društva v času, ko se napoveduje recesija. Podal je izviren pogled na to, kako bi se slovenska literatura morala predstaviti na Knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2022, ko bo osrednja gostja, ter pojasnil, zakaj vloge predsednika DSP ne razume kot vloge kritika aktualne politike.  Povprašali smo ga tudi o njegovem odklonilnem stališču do sindikalnega povezovanja kulturnikov in o tem, kako naj se kultura odzove na prihajajočo krizo.

Ko ste 27. maja 2019 postal predsednik Društva slovenskih pisateljev, so vas mediji predstavljali kot kriznega menedžerja, kot nekakšno trojko, ki je prišla na Društvo v slabi finančni situaciji. V kolikšni meri so se zadeve do zdaj uredile?

Teh zadev ne moreš urediti, moraš jih urejati. Niso še urejene. Če bi se nadaljeval tak način gospodarjenja, kot je bil, bi se lahko zgodilo, da Društva ne bi več bilo. Vse premoženje, ki ga Društvo ima, je bilo samo breme, ki bi izčrpalo njegove finančne možnosti. Za vse programe, ki jih imamo, moramo izkazati pozitivno bilanco, da lahko sploh konkuriramo. Nisem krizni menedžer, ker tudi nimam pooblastil. A tega si tudi ne želim. Mislim, da so upravni odbor in vsi organi društva popolnoma dovolj za to, da trezno razmišljamo in uredimo zadeve na finančni ravni. Ne želim si večjega pooblastila ali odgovornosti. Bogastvo Društva so res programi, a ti so izvedljivi le ob normalni finančni situaciji.

Je pa prejšnja predsednica, Aksinja Kermauner, rekla, da je odstopila zato, ker država ne prispeva dovolj. Če bi Društvo propadlo, bi bila to tudi odgovornost države.

Pravno gledano to ne bi bila odgovornost države. Tudi letos, samo predvidevam, bomo dobili enaka sredstva kot prej. Pomembno je, kako gospodarimo s tem, kar imamo. Lastnina pomeni finančno breme. Za zdaj, in kot je videti, bo lastnina samo breme. To ni finančna dobrobit. Finančna dobrobit nastane v tistem trenutku, ko lastnina prinaša dohodek. Če dohodka ni, je samo breme. To breme je vsako leto težje in mi ga ne bi zdržali. Država s tem neposredno nima nič. Država v tem smislu ne obstaja. Za nas obstajajo Javna agencija za knjigo in ministrstva, kamor se lahko prijavljamo na razpise. V tem smislu, da smo aktivni in imamo produkte. Če pa produktov nimamo, pa država ne more odgovarjati za nas. Tudi gospodarjenje z našo lastnino je produkt. Prepričanje, da bi morala odgovarjati država, je napačno. Vsi govorijo, da bi morala država nekaj dati. Ampak meni ni jasno, na kakšni osnovi naj bi dala. Za to ni pravne podlage. Lahko razpisuje programe in mi se prijavljamo. Za letošnje leto nam je JAK odobril enaka sredstva kot lani. Računati pa moramo z B scenarijem, ki bo zelo hudo udaril po nas. Prijavili smo večji program, zato je sredstev v relativnem smislu manj, dejansko, v računovodskem smislu pa je isto. Država torej prek agencije financira programe društva, za vzdrževanje hiše, plačevanje elektrike in drugih stvari pa država ne bo dala denarja. In veliko vprašanje je, kako bo s programi. Odpadli so ogromni mednarodni finančni projekti, prireditve, kulturne in športne prireditve. In če Evropska nogometna zveza odpoveduje, odpovedana je bila Planica itd. … kako bo z našimi programi, je skorajda jasno. Sem črnogled.

Letos naj bi se, če bo karantene konec in nas čaka normalno poletje, končno odprl vrt.

Vsi lokali v državi so zaprti, dotoka denarja ni, dela so ustavljena. Računam, da zamujamo kakšen mesec in pol. Mi moramo z naše strani narediti vse, da bo vrt deloval najprej, ko bodo Ljubljančani upali iz hiš, ko bo življenje steklo vsaj približno v stare tirnice. Pred sredino poletja verjetno ne bo dosti bolje kot je zdaj – torej nič. In poslovno čista ničla. Tako na Belem Križu kakor v Ljubljani.

A tu moramo absolutno uspeti. Ponovno morata začeti delovati restavracija in vrt. To potem zagotavlja dodatna finančna sredstva, da se stavba in računi, ki nastajajo zaradi lastnine, plačujejo. Pomembno je, da javnost ugotovi, da smo mi sposobni z imovino odgovorno razpolagati in da nam ta imovina prinaša nekaj koristi za delovanje Društva. Objekti na vrtu bodo začasni, z najemnikom pa pripravljamo paviljon, kjer bo tudi zimski vrt. Tudi pozimi se bo dalo tu sedeti v lepem vrtu in okolju.

Kakšen bo pa program?

Program je lahko izrazito naš. Mi lahko pripravimo literarne večere, literarne nastope … Tu ni nobene omejitve z najemnikom in jaz mislim, da se so člani društva sposobni narediti kakovosten literarni in umetniški program, ki bo zaživel. Pogoj pa je, da ta vrt dobi materialno osnovo. Zgoraj bo pa velika ─ ko se bo nadaljevalo in končalo ─ restavracija z novim konceptom. Starega ne moremo obnoviti, ker stavba že 50 let na tem nivoju ni bila vzdrževana in tudi vsi higienski pogoji, ki veljajo v današnjem času, morajo biti popolnoma zadovoljeni. V prejšnjem stanju to ni bilo najbolje urejeno, čeprav so se zelo trudili.

Kako pa je s hišo v Belem Križu? Tam naj bi bila rezidenca za avtorje in prevajalce, hiša pa ima še vedno azbestno streho.

To je edina azbestna streha v celem naselju. Stavba pa je seveda dotrajana. Ne le, da predstavlja komunalni strošek, v resnici je problem v tem, da ni nobenega napredka, da ni vzdrževanja, zaradi česar je propadanje toliko hujše. Tudi za to vilo ni dovolj le, da plačaš elektriko, ampak moraš vlagati sredstva v lastnino, v to, da urediš prostore, izboljšaš sanitarije, skrbiš za streho, Tega brez oddajanja ne moremo. Podpisana je pogodba, ki bi prinašala sredstva, pa je seveda sedaj tudi to samo mrtev kapital. Nič.

Prenove vile na Tomšičevi 12 torej še ne bo?

Prenovili bomo samo zgornji del in del pisarn preselili na podstrešje. Urejamo tudi arhive in skladiščene publikacije, ki bremenijo računovodstvo. Dejansko se bo to šele čez tri leta računovodsko in finančno izkazalo kot plus. Do takrat bomo le sanirali stare rane. Ne bomo mogli napredovati, premoženje bomo le vzdrževali. Samo zemljiški prispevek za stavbo tu znaša 2000 evrov, potem je še hiška na Bledu, stanovanje na Prulah in Beli križ. Lastnine je veliko, zdaj pa dve leti sploh nismo imeli dohodkov iz lastnine. Realno gledano smo zaradi lastnine že dve leti v hudi zgubi.

Omenili ste, da je Javna agencija za knjigo Društvu dala enako sredstev kot lani. Vseeno pa se je zgodilo to, da je JAK prevzel Trubarjev sklad. Ali ni bila ena izmed glavnih nalog Društva promocija slovenskih avtorjev v tujini, pomoč avtorjem s sredstvi za prevode?

Se strinjam, a tu je tudi JAK na zelo tankem ledu v dveh pogledih. Prvič zato, ker je pravice odločanja odvzel nevladni instituciji, drugič pa zato, ker so ta sredstva po moji oceni bistveno prerevna, da bi sploh karkoli pomenila. Ker je zakonsko osnova, na katero se je JAK skliceval, taka, kot je, mi pravno-formalno ne mremo nič. Je pa to v demokratičnem smislu slabo.

V ozadju gre najbrž v veliki meri že za knjižni sejem v Frankfurtu leta 2022, ko bo Slovenija osrednja gostja. Verjetno med založbami in avtorji v ozadju poteka borba za to, kdo bo preveden in objavljen. Kakšno vlogo bi v Frankfurtu lahko odigralo Društvo?

Jaz sem si ob nastopu predsedniškega mandata predstavljal, da bo Društvo eden od stebrov predstavitve v Frankfurtu. Ugotovil sem, da tisti, ki Frankfurt pripravljajo, tega še zdaleč nimajo v mislih. Prepričan pa sem, da mora tu Društvo odigrati pomembno vlogo. Že 150 let je nosilec dogajanja v slovenski literaturi. Če bi se ga v Frankfurtu na predstavitvi slovenske literature popolnoma obšlo in zamolčalo, bi bilo to kulturno samomorilno dejanje. Društvo slovenskih pisateljev in založniki so bili stalno nosilec napredka, ne pa neka nevladna oziroma polvladna institucija, kot je JAK. Mislim, da je treba biti tu prisoten in da Društvo slovenskih pisateljev ne samo s preteklostjo, ampak tudi s sedanjostjo, z Vilenico in drugimi programi, lahko zelo kompetentno, odgovorno in zanimivo za svetovno javnost predstavi delo slovenskih pisateljskih krogov v preteklosti in tudi v sedanjosti. Ne predstavljam si, da bi šel Frankfurt, pa tudi Bologna 2021, kjer bo Slovenija prav tako osrednja gostja, mimo Društva slovenskih pisateljev. In, kot se že ve – Bologna je prestavljena.

Imate pa neko dobro zamisel. Slovenski založniki naših avtorjev namreč ne morejo predstavljati povsem uravnoteženo, zato se vam zdi najbolj pošteno, da bi se poiskalo neke zunanje selektorje za predstavitev.

To ni moja ideja, to se že naredili Norvežani. Najeli so islandskega selektorja, ki je odredil, koga naj predstavijo. In pri tem so bili uspešni. To bi lahko naredili tudi mi. Nedvomno na fakultetah po svetu obstajajo poznavalci slovenske literature in treba bi bilo ustanoviti nek gremij, ki bi ga morali absolutno ubogati. Izbrati bi morali tri poznavalce slovenske literature ter jih plačati za njihovo izvedensko mnenje in za njihov program. Tega bi se potem morali držati. Potem bi bili uspešni. Če pa se bomo zapletli v medsebojne konkurenčne boje glede tega kaj, kdo in kako, ali če bodo o tem odločali uradniki na JAK-u ali ministrstvu, potem je stvar zgubljena. Naš nacionalni interes je, da tam funkcionirajo zadeve, kot so, mislim, da so dobre in da imamo kaj pokazati. V takšnih primerih namreč nismo tisto, kar sami o sebi mislimo, smo tisto, kar vidijo, razumejo in prepoznavajo drugi. Velja tudi na osebni ravni. Popolnoma.

Pa je to realna ideja, je še čas, da se kaj takega izvede? Frankfurt se hitro približuje.

Je, samo treba je hitro stopiti v akcijo. Ne vem, koliko časa smo izgubili s čakanjem na kohezijska sredstva. Kot da so ta nacionalni interes? Nacionalni interes je bil izražen že leta 2014, bili so dani finančni pogoji in takrat bi se morali tako odločiti. Frankfurt bo končan v petih dneh in mene sploh ne zanima, kdo od avtorjev bo tam predstavljen in preveden. A nedvomno tega ne bi smeli dobiti v roke niti uradniki niti nihče med nami, ki imamo lahko svoj interes. To je velik problem, ker smo pač tako majhni. Manjkata nam dve ali tri Ljubljane, da bi bilo stanje bolj uravnoteženo. A jaz bi se zavzel za to. Po Evropi na fakultetah in tudi sicer delujejo poznavalci, ti so tudi v zamejstvu in verjetno so tudi v Frankfurtu ljudje, ki to poznajo in bolj natančno vedo, kaj je tisto, kot mi, ki na našo literaturo gledamo skozi naša očala. To je en del, drug del pa je, da bi se Slovenija morala predstaviti kot država, ki ima manjšine v zamejstvu. V Avstriji, Italiji in na Madžarskem imamo kvalitetne literarne avtorje.

Pogosto slišim pritožbe avtorjev iz zamejstva. Starejši avtorji, kot na primer Boris Pahor in Miroslav Košuta, so poznani tudi pri nas, nove generacije pa ne in založbe njihove izdaje zavračajo. Kaj lahko tu naredi Društvo?

Društvo je vsaj v mojih očeh tisto, ki mora skrbeti za izboljšanje cele lestvice pogojev za nastajanje slovenske literature. Na eni strani je trg in vse to, kar imamo, na drugi strani pa so etična vprašanja, ki jih mora Društvo zastavljati tako družbi kot vsem avtorjem. Moj predsedniški načrt je, da najprej iz temnih, kalnih računovodskih voda pridemo do čistega stanja in dohodkov, ki bodo omogočali delovanje Društva na programskem nivoju. Za enkrat je pa težko. In bo, kot kaže, še težje.

Tudi na Društvu so se pojavile pobude za decentralizacijo promocije literature in večje vključevanje zamejstva. Barbara Korun na primer na svojih klubskih večerih izpostavljala ta problem.

Poglejva recimo Koroško. Ta je tudi na nemškem področju literarno izjemno bogata. Če pogledaš na Celovec v drugi perspektivi, vidiš, da ta del slovenske literature zelo močno funkcionira, ampak je internacionaliziran. Nisem specialist, le od daleč gledam, kam je segla Koroška v Avstrijsko ali nemško govorno področje. Isto je z našimi zamejci v Trstu. Ampak na frankfurtskem sejmu se moramo predstaviti v celoti. Rad bi videl, da se nacionalni interes uveljavi v sijajni luči, ki jo lahko prikažemo. Ampak če se ne bomo tako prikazali, se pač ne bomo, jaz se no bom vtikal v to. Avtorji in založniki imajo interes, da tam prodajo svoje pravice in uspešni so lahko samo, če bodo ponujali dobro blago. Če bomo ponujali slabo literarno blago, pač ne bo šlo.

Odkar ste predsednik, ste se v javnosti oglašal tudi s kolumnami na portalu AirBeletrina. Tam sem zasledil tudi kakšno misel, ki se mi zdi sporna ali vsaj provokativna. V kolumni Zbiram točke ste zapisali, da se vam zdi sistem nagrajevanja in točkovanja pisateljev, ki naj bi bil podoben nabiranju točk v veleblagovnicah, sporen in da zavaja literate.

Točno. Mene v mojem svetu pač ne določajo točke. Tudi mojega pisanja ne. Še bolj kritičen in izjemno skeptičen sem do nagrad za mlade avtorje. Zaradi tega, ker motivacija za ustvarjanje literature ne more biti zunanja. Če je zunanja, je to bistveno premalo, da bi bila literatura kvalitetna in dolgotrajna. Kaj se zgodi z mladim avtorjem po tem, ko dobi neko nagrado ali je zanjo nominiran? To je veliko vprašanje. Nagrada ga lahko prepriča, da je ne vem kako dober, in potem malo izgubi tla pod nogami. Te prezgodnje potrditve so … No, če sem pošten, za nekatere pesnike so božja mana v mladosti.

Zagotovo avtorju nagrada še ne zagotovi preživetja.

Ničesar mu ne zagotavlja – razen slepila. V tem je glavna poanta. Ne zagotavlja mu niti naslednje knjige niti preživetja. Saj bi bilo tudi nesmiselno, da bi mu ena nagrada zagotovila preživetje. To je tako, kot je Primož Kozmus pričakoval, da bo celo življenje preskrbljen zaradi zlate medalje v metu kladiva. To ni možno. Življenje ni sestavljeno iz nagrad in rente. Tega ni.

Ste pa vi sami pridobili veliko bralcev z več nominacijami za nagrado kresnik. To je zagotovo reklama, ki precej poveča branost.

Ja, bilo je tako. Kot vemo je bralec najbolj zagonetna oseba na svetu – če pomislimo na Calvina, Berhardta in druge. Tudi pisatelji sami so, kot vemo, zelo zapleteni bralci. Tudi naši. Mislim, da ni več tako. Ampak jaz se nisem nikoli opiral na to. Tu gre za to, koliko si realno močan, v kolikšni meri je to tvoja notranja motivacija. Seveda je to lahko tudi neprijetno. Mene so vsi dojemali bolj kot ravnatelja osnovne šole kot pa pisatelja. Jaz sem svoje oddelal in zaključil kariero javnega uslužbenca, zdaj pa sem upokojenec. Ne verjamem čisto v te nagrade. V vseh umetniških obdobjih je bilo verjetno pokopanih mnogo avtorjev, ki so bili zelo kvalitetni, pa ni bilo z denarjem nič, z nagradami nič. In tako bo tudi v prihodnje.

A gre tudi za to, kako omogočiti pisateljem preživetje. Sami ste celo življenje delali v šolstvu, najprej kot učitelj in potem kot ravnatelj, in v kolumni ste zapisali, da avtorjem priporočate redno zaposlitev. A tudi, če bi jo iskali, je danes kar tako ne dobijo.

Zelo težko. Absolutno se strinjam s tem, da je to skoraj nemogoče. Imel sem stik na primer s kiparji in videl žalostne zgodbe. In tudi pri pesnikih in pisateljih so žalostne zgodbe. Ta posel ne da dovolj denarja, razen nekaterim. O tem sem nekoč neverjetno kratko in povedno govoril z Danetom Zajcem.

On je imel lepo službo kot knjižničar. A morda bi bilo pametneje, da bi več napisal.

Lepe službe ni, so lahko lepi dohodki. Ampak samo za malo denarja moraš veliko delati. Ne, nihče ne bi napisal več, če bi bil tako imenovan »svobodni umetnik« ali pa bi ne bil. On je meni osvetlil problem drugače, kot je pač zmogel celo življenje. Okoli tega sva se zmenila zelo na hitro. Nekoč sva skupaj posedela v lokalu, dopoldne, kamor sem se zatekel pred službo. Ni bilo kaj dosti govoriti. Potem pa sem mu rekel, da moram nazaj v službo. Odgovoril mi je: »Kar pojdite, če ne bo pa ravnatelj hud.« Čutil sem se izzvanega in sem odvrnil: »Saj vi ste bili pa tudi vse življenje knjižničar v Pionirski knjižnici.« In odvrnil je: »Ja, saj če ne, bi bilo pa življenje prazno.« Poanta je v tem, da, saj smo pesniki in pisatelji, ampak dan je predolg. Dan je samo za to, da si pisatelj, bistveno predolg. Ne vem, koliko vzdržijo moji kolegi, morda štiri ure. A če pišeš štiri ure na dan, napišeš toliko, da ne morejo vsega prebrati, kaj šele odkupiti.

Morda bi bilo res smiselno omogočiti pisateljem vsaj delno drugačno zaposlitev. A meni, ki nisem umetnik in ki kot literarni kritik stanje opazujem le od zunaj, se včasih zazdi, da je del problema tudi v tem, da se pisatelji in pesniki premalo povezujejo z drugimi delavci. Ne preživljajo se namreč težko le pisatelji in umetniki, ampak je tu tudi še cela vrsta prekarnih delavcev, od novinarjev do prevajalcev, tudi lektorice morajo imeti svoj s. p. in se težko prebijajo. Morda bi bilo smiselno večje povezovanje z drugimi.

Če pogledava številke, te pokažejo, da je trenutno na Slovenskem, reciva, tisoč pesnikov. Ogromno je avtorjev, ki so zavrnjeni na založbah. Ne vem. Ko si mlad, je obzorje neskončno, lahko izbiraš med tem in onim, ko pa si enkrat v nekem sitemu, recimo, da si svobodni umetnik, se pa vsa druga vrata zaprejo. Vladimir Bartol je bil na primer uradnik, javni uslužbenec, in mnogi predsedniki DSP pred mano so bili pisatelji in so bili v službah.

Morda bi bilo vendarle smiselno širše povezovanje umetnikov in kulturnih delavcev.

Ali pa ne, ker so individualisti.

Mislim na nekak sindikat. Spomnim pa se, da ste bil kot ravnatelj, to je bil eden izmed vaših znanih javnih odzivov, proti sindikalnim stavkam učiteljev. Rekli ste, da dajejo slab zgled. Meni se vendarle zdi, da se tako da nekaj izboriti.

Celo ravnatelji so hoteli svoj sindikat, pa obstaja tudi sindikat diplomatov. To je prava bedarija. Pesniška in pisateljska bojna polja so povsem drugje, Ustvarjalci niso delavci. Semantično je biti »kulturni delavec« seveda kozlarija. Tako je mislil Stalin.

Sindikat ravnateljev in diplomatov morda res zveni kot bedarija, a učitelji so si vendarle izborili kar nekaj pravic.

Nedvomno, sindikat učiteljev pa mora biti. Verjetno je dosegel celo bistveno preveč, tudi to je treba povedati. Problem umetniških sindikatov pa je v tem, da je delo umetnikov izjemno individualizirano. Kot pesnik se lahko socialno in finančno solidariziraš s svoji kolegom, ampak v resnici si v konkurenčnem odnosom z njim. Ne moreš istočasno sedeti na dveh stolih. Kdor sedi na dveh stolih, sedi v resnici na tleh. Individualnost pesniškega ustvarjanja ti ne dovoli, da bi se poenotil s komerkoli. Bila so literarna društva v gostilnah in literarna gibanja, to ja, ampak sindikat pa je zelo formalna in težka oblika. Zbirokratizirana oblika. Če sem nesramen je to Kulturniška zbornica, Asociacija itd. Vsi težijo k neposrednemu viru, to je, da bi bili del subvencioniranega sistema. Kaj pa svoboda? Kdo od plačnikov ne zahteva pokorščine?

Omenili ste zbornico. Morda lahko zbornica v razmerju do gospodarske zbornice vendarle kaj doseže.

Nič ne more. Politični esteblišment je preveč pretkan – bil in bo ostal. Tudi današnji politiki, ki so sami sebe imenovali opozicija v prejšnjem sistemu, so bili plačani. Ravno toliko, da so lahko bili in ravno toliko, da so čivkali. Pri nas po letu 1966 ni šlo čisto zares. Zares je šlo na Poljskem in na Češkem, Sovjetski zvezi.

Bili ste proti temu, da bi se Društvo slovenskih pisateljev včlanilo v Kulturniško zbornico Slovenije. Zakaj?

Do zavajanja pride na nivoju besede zbornica. Zdravniška zbornica je na primer uzakonjena in ima posebne zakonitosti. Bistveno drugačna je. Mi teh lastnosti ne moremo vzpostavljati.

Morda bi se lahko izbojevalo nek minimalni honorar za avtorsko polo. Ta se je štirikrat zmanjšal. Prevajalci na primer zahtevajo neko minimalno tarifo za prevod.

Tako je je, ker so na trgu. Tudi literati so na trgu. Ne vem, kakšne so pogodbe mojih pisateljskih kolegov. Zanašam se na svojo pokojnino. S stališča Društva slovenskih pisateljev je kulturniška zbornica preobsežna in premočna, saj ne bi zastopala avtorjev, ampak vse druge umetnike naenkrat. A saj ti umetniki, razen zahteve, da naj se da zanje več denarja, nimajo nobenih skupnih lastnosti.

A to ni zanemarljivo.

Po mojem mnenju ne bodo uspeli. Društvo slovenskih pisateljev je v svojem zgodovinskem in posebnem ustroju bilo elitno in je imelo posebne funkcije. S tem se ni soočala nobena druga umetniška asociacija. Gre za to, da mi upovedujemo, mi ne prikazujemo, mi dobesedno rečemo. To je druga lastnost kot pri skladateljih. Za Šostakoviča rečejo, da se je upiral stalinizmu in to muzikološko utemeljujejo. To je zelo težko slišati tudi potem, ko ti razložijo. Pesnik in pisatelji, ki so tudi esejisti, pa rečejo neposredno, in to je bistveno druga lastnost. In tudi konfrontacija na nivoju semantike Društva in družbe je drugačna kot na primer na nivoju baletnih umetnikov. To so semantično nezdružljive zadeve.

Ko ste nastopili kot predsednik, ste rekli, da je ena od nalog Društva tudi, da kot del civilne družbe pritiska na oblast. V tem pogledu so bili nekateri prejšnji predsedniki glasnejši. Vi se tu nočete pretirano izpostavljati.

Slovenijo vidim v čisto drugi podobi kot mnogi moji predhodniki in literarni kolegi. Mislim, da živimo v petih odstotkih svetovnega blagostanja. To neprestano sitnarjenje okoli marsičesa in suicidalnost v tej družbi me zelo odtujujeta od tega, da bi bil glasen pri politični kritiki. In poleg tega vem, da vladati ni lahko. Zato sem zelo zadržan pri kritiki vladanja.

Lahko je biti v opoziciji.

Če pogledava politiko. Sedanja levica ni hotela v vlado, ampak jo je zrušila. Prišlo je do hegeljanskega dialektičnega razvoja stvari. Toliko časa so vztrajali pri svojem, da so bili čisto podobni opoziciji in so na oblast pripeljali opozicijo. Samo jaz se s takimi zadevami ne bom ukvarjal.

Zaključiva s trenutno največjim družbenim problemom – epidemijo koronavirusa. Vse nas skrbi za zdravstvene posledice, vsi pa tudi predvidevajo hude ekonomske posledice. Ponoviti se zna podobna situacija, kot je bila v bančni krizi, da bo z varčevalnimi ukrepi kultura nastradala. Ne vlaga se veliko le v zdravstvo, ampak tudi v vojsko in v zasebni sektor. Kako zagotoviti, da bodo tudi na področju kulture razmere ostale vzdržne?

Direktorica Cankarjevega doma je povedla, da bo izguba Cankarjevega doma bistveno večja, kot je bila na primer v Planici. Mi tu nimamo B načrta. Tudi Društvo je neprestano živelo tako, kot da krize ne bi bilo. Zato moramo biti finančno pozitivni, z močni plusom, da bomo zdržali krizo. Kriza nas lahko zlomi, a moramo imeti moč preživetja. Prepričanje, da mora obstajati vse, je smešno. Propadli so Lehman Brothers, Adria, Elan in ne vem, kdo vse. Vprašati se moramo, kaj je za nas na kulturnem področju bistveno, če pride do recesije, da se ohrani. Ali je bistveno to, da imamo tri simfonične orkestre, in se ne moremo odreči niti enemu. Ali je bistveno to, da imamo ne vem koliko knjižnic z ne vem kakšnim standardom. To so vprašanja, na katera bo moral odgovarjati Vasko Simoniti. Knjižnice so neverjetno velike. V centrih mest so in stanejo ustanovitelje izjemno veliko denarja za materialne stroške, za knjige pa ostane bistveno manj. To ni enostavno.

Upam, da ekonomska kriza za Društvo ne bo prehuda.

Vrt bo deloval in delovala bo restavracija. Kdaj? Nihče ne ve. Kriza, ki prihaja, bo trajala več let. S tem bi bili pokriti osnovni stroški, na podlagi tega pa se lahko oblikuje programe. Rad bi pohvalil prejšnje upravne odbore in predsednike, da je, kakorkoli je bilo, Društvo ostalo enotno in eno in je zato močno in zdravo. Poslanstvo tega Društva je, da smo nosilci jezikovne slovenske identitete in tukaj ni popuščanja. Če pade to, pade vse.

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Dušan Merc, Igor Divjak – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.