Dušan Merc – jezik in pisanje– Kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Nedopovedljivo ali stohastični proces branja romana
Vse branje, poslušanje glasbe, opazovanje dogodkov in tudi lastno pisanje, lahko definiramo kakor stohastičen proces. To je proces domnevanja, predvidevanja, napovedovanja in pričakovanja. Zelo podobno, če ne enako, je s poslušanjem glasbe. Vedno lahko predvidevamo in v našem pričakovanju, ki je definirano kot predvidevanje, in v tem da se predvidevanje uresniči – ali pa tudi ne – na vsevedni način uživamo.
Naše predvidevanje, da se bo nekaj zgodilo temelji na našem vedenju, izkušnji ponavljajočega se spoznanja in na jeziku kot kodi, ki jo obvladamo. Če tega ne bi imeli, ne bi mogli komunicirati.
V osnovi gre samo za to, da lahko predvidevamo. Če bi tega ne mogli, bi ne bil možen tudi sam akt branja ali pisanja.
V informacijski teoriji, ki obvladuje svet do globalnih razsežnosti njega samega, je znak ali simbol poslednji ali zadnji nedeljivi del celote (kako nas ta definicija spominja na menda zastarelo definicijo atoma). Znana je njegova vrednost, ki so jo računali po mnogih statističnih metodah, vseeno pa je tisti del, ki nedvoumno definira sporočilo, ga prenaša, ga sploh omogoča
Informacijska teorija je odločilno podprta z matematičnimi analizami vrednosti sporočila oziroma informacije. Če je na eni strani že zdavnaj podano tisto (ono, ne na enostaven način razložljivo) med označencem in označevalcem in že zdavnaj definirano kaj in kako je z redundanco in motnjami v informacijskem kanalu, pri tem, da imamo lahko v mislih tudi stalno prisotno in veljavno tudi jezik kot socialno strukturo, na videz ni možno več dodati nič novega še manj pa kaj pomembnega.
To je skoraj nedvomno res. Pasti samoumevnosti pa so vendar vedno tisto strašilo znotraj nas samih, ki nas pritiskajo s posebno paranojo, ali vidimo prav, ali razumemo prav, ali smo na pravi poti – posebno, kadar se cilj kaže sproti kot zelo oddaljen, ne glede na to, koliko korakov smo naredili.
Ali drugače povedano: napisati roman, ki bi nas zadovoljil kot avtorja in kot samo – bralca. V teh procedurah s samim seboj se gibljemo na več mejah, od katerih je najbolj nevarna tista, da bi napisali dober roman, pa niti ne vemo, kakšen naj bi v resnici bil. Druge meje so manj nevarne, če se nam ne zgodi to, da na koncu vemo vse, pa tega ne moremo niti nikomur povedati, ker nas nihče ne bi razumel in tudi ne zato, ker ne zmoremo več govorice drugih, pač pa samo še svojo. In potem napišemo roman, ki ga nihče ne prebere. Kar je enako temu, kot če bi ga ne napisali.
Torej:
– Generiranje zaporedja simbolov, za katerega veljajo nekateri verjetnostni zakoni – sosledje glasbenih not, sosledje fonemov, sosledje knjig na knjižni polici, sosledje dogodkov na križišču, je znotraj informacijske teorije stohastični proces.
Stopimo k polici družinske knjižnice in v zaporedju naslovov knjig spoznamo, pri kakšnem človeku smo na obisku. Vemo, kaj manjka in kaj mu lahko vzamemo, skrijemo pod pazduho in odnesemo in nastaneta samo dve možnosti – ali nikoli ne bo vedel, da smo mu odnesli, ali pa bo takoj vedel, da smo mu odnesli. Obe posledici imata isti vzrok. Ali je knjigo označil s tem, da jo je vstavil v nelogično in nepričakovano zaporedje drugih knjig ali pa je knjiga tam skrita pred drugimi knjigami.
– Sosledje besed je stohastični proces zelo visokega reda, ker je količina besed v zaporedju, ki je možno, velika – in vendar tudi predvidljiva. Zaporedje tako imenovanih besednih vrst znotraj znanega jezika, ali jezika, ki ga govorimo in poslušamo, je seveda določeno. Zato je branje ali govorjenje tudi ergodičen proces, ker so verjetnostni zakoni ali zaporedja konstantni za vse dele zaporedja.
To ni nič novega. In nič novega ne povemo, če rečemo, da so bili že ob koncu prve polovice prejšnjega stoletja narejeni matematični in statistični izračuni verjetnostnega ponavljanja fonemov v angleščini in verjetno tudi v slovenščini, da so ti izračuni kazali možnosti ponavljanja, verjetnosti in seveda tudi zmot ter redundance v informacijskem kanalu.
Če na neregularen način, ki nam je dan v matrici jezika, ki smo se je naučili, ali pa nam je vrojena kot možnost, spremenimo zaporedja, pride seveda do povečanih motenj v razumevanju branega ali slišanega. Bolj ko je sprememba radikalna, večja je motnja in večja je verjetnost, da bomo sporočilo napačno razumeli ali pa da sploh ne bomo razumeli ničesar.
Če se s temi in še nekaterimi drugimi predpostavkami iz informacijske teorije ozremo na umetniško delo, pridemo do paradoksalnih spoznanj, ki pa držijo v posebnih pogojih. Zelo jasno pa je, da mora biti dano bralcu, da sledi romanu na vseh nivojih sporočila.
Paradoks, ki se razkrije prav na koncu branja ali pisanja, če smo do konca sploh prišli (in za to da ne pridemo do konca romana, ki ga beremo ali pišemo, je veliko, neskončno veliko ali vsaj bistveno večje kot tistih zaradi katerih do konca pridemo), je, da je sporočilo kljub vsem zakonitostim še vedno skrito, še vedno neoprijemljivo in vendar prisotno.
Arte plumario
Če je Claude Levi Strauss v raziskavah ugotovil, mogoče je bila to Rasa in zgodovina, Divja misel, Mitologike ali pač kje drugje, saj je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, seveda, najbolj bran in citiran avtor na svetu, tako da se njegove raziskave in trditve pojavljajo med ljudmi, kakor se pojavljajo bajke in miti, ki jih je raziskoval, da jih že ne ločimo več od splošnega spoznanja in njegovih posnemovalcev,
Iz te zakladnice povzemam trditev, da so nekatere izumi iz sveta enaki za civilizacije, ki niso imele stika med seboj, recimo tobak in alkohol, da se mistična pojmovanja sveta pojavljajo in ponavljajo med ljudstvi, ki se niso poznala, tako lahko trdimo, da ptičje perje in ptič sam po sebi, s svojo temeljno lastnostjo, ki ga za nas vse loči od ljudi, gotovo izziv, ki je enoten za vse čase in ki ni izgubil očarljivosti, kljub temu, da ljudje letajo po zraku z različnimi napravami. In kljub vsemu – človeku še ni dano da bi vzletel z močjo lastnega telesa. Se pa ptiči pojavljajo vedno in povsod: če je nam nedostopen arte plumario predkolumbijskih Indijancev, je skorajda gotovo to ptičje obče za vse civilizacije – od imperialnih orlov in pavov, gosk na rimskem kapitolu, do povaljati ga v perju, do mestnih golobov, do voziti kočijo ob šopirjenju ptičjih samcev samcev, ko zapeljujejo samice v ljubezenskem plesu ali ko grozijo nasprotniku in tekmecu, do ptičev v poeziji, kjer se pojavljajo vrani na poljanah in kakor krožeči ptici, ki se s krili ne dotikata drug drugega.
In tudi tokrat gre za perje, za pave, za podobe – avtorjev romanov, nas samih.
Če se nam zdi, da je umetnost perja (arte plumario pomeni izdelovanje mozaikov, oblačil, perjanic slik in tako naprej iz ptičjega perja v pred kolumbijskih kulturah Srednje Amerike in Oceanije), je vse ostalo vendarle tudi naše, s čimer mislim na tisto, kar je nam in predkolumbijskim indijancem skupno – leteti, biti ptič. To ni samo mistično, je tudi dejanska želja nas samih. Tako lahko rečemo, da obstaja, da so si jo razlagali, da je pomenila lahko mistično, lahko tisto, kar pomeni perje Ikarja in Dedalusa za belo, oh, kako abotno rečeno, civilizacijo – dvigniti se, preleteti, biti uničen od lastne sle …
Seveda je ptič kot arhetip dan nam vsem ljudem, ne glede na to, iz katere kulture jajčne lupine smo se prekljuvali na svet iz prednatalnega stanja. Ptič, ki leti in vidi …in seveda, žaba, kakor se lahko tudi počutimo, ko pogledamo okoli sebe, ki tudi vidi. Samo naš vsakdanji pogled ni zanimiv, je naš in ne pove kaj dosti ne o nas ne o svetu po katerem hodimo.
Torej Ikarovo perje, ne perje nekega ptiča, čeprav vemo, da imajo v realnem svetu samo ptiči perje, ljudje pa se seveda oblačimo v ptiče, hočemo biti kakor ptiči, kakor naši sosvetovljani na tem svetu – nikakor ni naša raziskava namenjena temu, da bi se osredotočali na to, da hočemo biti oblečeni v perje, krzno sesalcev, kožo plazilcev itd. Gre za metaforo o perju. Lahko pa je seveda razlaga tudi v pavjem perju, v simbolu Bizanca, orlu vseh nadutih monarhij … ne, seveda ne bo šlo za ta arte plumario. In tudi za to ne, kar rečejo – dičiti se s tujim perjem,. Čeprav bomo seveda najbližje temu. Tujemu perju. Perju Ikara in mogoče kukavičjemu perju in gnezdu in tatinski sraki. In vendar je za vsakega pisatelja pravzaprav odlučujoče Ikarovo perje, ki ga je natančno definiral prav Vladimir Gajšek v svojem romanu Ikarovo perje.
Roman je izšel pri Založbi obzorja leta 1980. Težko je slediti poti tega romana, načina, kako je nastal, težko je pričakovati, da bi nam sam avtor kaj povedal, razkril o nastanku tega obsežnega teksta. In težko je pričakovati, da ga je kdo v resnici do konca prebral. Čeprav je možno, verjetno, čeprav je prav, da se takšnemu delu vsaj v detajlih posvetimo in poskušamo razkriti smisel takšnega pisanja. In o samem smislu branja in pisanja tega romana ne moremo dvomiti. Delo je napisano, pred nami je, je, kakor pač je. In priznati mu moramo čudovite jezikovne pasuse, nizanje neskončnih pomenov, ki ne pomenijo v celoti nič. In vendar ta nič ni prazni nič nekega avtorja:
“Doumeval je nov čas, čeprav je bil stisnjen v škripasto podtalje, naj si je bil uklenjen in je kdaj celo iskal bližnjico, stezice in puščave, ja, pot je vodila k čisti sredini brez teže, ki je povsod enaka, kakor vsakršna ugreznina, tako da je ni dojel, kje da je, kdo in kaj je, ja ni mučil svoje sovje duše, svetlečega uma, delal pa je nered, kakor da živi vsakič v drugem telesu in mu poganja od norosti že perje, Ikarovo perje, kaj plačila bo vročine, ran in žeje, sam ne ve …”.
Tako v neskončnost, skozi več kot osemsto gostih pisanih strani. In če ponovimo za vseh osemsto in več strani stokastični proces branja deluje na sprotnem prepoznavanju utemeljenega in spoznavno dostopnega reda zaporedij besed, ki so zapisana.
Pri romanu Ikarjevo perje nekoliko poenostavimo znane zakonitosti, da jih sploh lahko zajamemo, pridemo do paradoksalnega spoznanja – kljub temu, da ne stokastične zakonitosti ne znotraj tega erdogeničnost ni bila kršena, da so vsi zakoni na svojem mestu, da ni deformacije ne na ravni besed in njihove semantičnega pomena, smo vendar pred tekstom, ki na informacijski ravni izničuje vse zakonitosti, ki ji opredeljujejo definicije, pa ne samo definicije, pač pa tudi dejanski izračuni in aplikacija teorije o informacijah. Nedvomno samo zato, ker ga ne moremo prebrati do konca, ker ne vidimo smisla v tem in ker ga ne veže nič drugega kakor samo ti procesi ponavljanja in predvidevanja, ki so izpeljani do konca in povsem korektno, pogosto celo inovativno.
Kaj se zgodi, kako je možno, da obstaja tekst, ki ponavlja vse dejanske, fizične opredelitve informacije in jih s svojim obstojem istočasno tudi negira?
Prav gotovo to sploh ni edini tekst, ki bi bil takšen, takšnih tekstov je veliko. Vendar je na tem primeru jasno, da gre vendar za poetiko ali z lastnimi raziskavami in poskusi doseženo teorijo, za akcijsko raziskovanje samega avtorja, ki je nedvomno, preden je začel pisati tekst, imel svojo definicijo tako jezika kakor strukture romana. Če pa je celoto napisal brez tega, sledil svoji umetniški in ustvarjalni intuiciji, je mogoče res primerno, da se to osvetli tudi od zunaj, z drugih perspektiv.
Dejstvo, ki ostaja neprikrito, je, da delo vsaj zaenkrat ne odseva, ne daje, ne ponuja posebne razlage, ki bi ga vrnila v orbito bralstva. Mogoče je bil kritiški in recenzijski odmev ob času izida tak, da je ponudil kaj sprejemljivega, vsekakor pa je z današnjega stališča to že pozabljeno in ni obnovljivo.
Ni namen tega razmišljanja dekodirati roman, ga podvreči literarno teoretični analizi, pač pa ob njem premišljati o lastni literarni ustvarjalnosti.
V resnici je tisto, kar me zanima ob tem raziskovanju jaz sam, moje pisanje. Pri tem seveda vem, da je filozofija kot disciplina ustvarila in realizirala nekaj metod, ki omogočajo te samo-premisleke, da so ti ponotranjeni procesi tudi predmet psihologije. Pa vseeno. Pasti samoumevnosti
Stiska transparentnosti
Je pa vsekakor zanimivo, pravzaprav odločujoče za literarni ali vsak drug tekst, ko avtor hoče brati samega sebe.
Iz česa je narejeno Ikarovo perje slehernega pisatelja?
Mogoče je skrivnost pisatelja v ekshibicionizmu sebe narediti transparentnega? Vendar se nedvomno ujame v zanko, ko ugotovi, da niti sam zase ni jasen, da se ne vidi tako natančno, da bi se lahko razkril kot vidno. Lahko da govori o svojih perverznih sanjah, lahko jih skuša zakriti, ko jih zasluti v sebi – uiti jim ne more. In če je dober pisatelj, jih ne more prikriti. Ali mogoče hoče, da se vidi, kakšen je? No, v čem pa je drugačen od drugih ljudi? Naivni bralci imajo literaturo za resnico, ki jo razkrivajo. Poučeni bralci pa vedo, da je čista resnica, ki se poigrava z njimi. Tako kakor s pisateljem.
Ne vem, kako ustvarjalno stisko doživljajo drugi pisatelji, ali gre za nejasen občutek tesnobe, ki se potem pretaka v pisanje, gotovo pa je, da se vedno srečamo z zanikrnostjo lastnega sveta in lastnega jezika, vedno se srečamo s svojo nevednostjo, pozabljenim, nezavednim, vedno smo soočeni s spominom, ki nam dokazuje, kako šibki smo, vedno se spehajmo po teorijah, ki jim zaupamo, ko pa se uzremo vstran, jih ni več, izginejo, nimajo veljave. In prav tako postanejo brez veljave, ko pišemo zares. Ostanejo pa besede za njimi, neprežvečene, ostaja zven, pomen, skrita in prikrita resnica, ki jo vseeno nosijo. Kakor aticipacijska napoved so – kot cigankine besede odmevajo v naši sedanjosti. Tako se pojavijo in delujejo. Pa je skorajda vseeno ali gre za teorijo, za gramatiko, katerokoli, kakršnokoli, ali gre za frazeologem, ki ga ujamemo v trgovini ali na trgu ali v pogrošni popevki ali smo ga nekoč slišali v pogrebnem sprevodu za krsto, pa ne vemo več kje, ali gre za poglabljanje v katerikoli tuj tekst, kjer smo pozabili avtorja, naslov, temo. Ampak, vedno smo slišali ali prebrali napoved za našo jezikovno prihodnost. Kajti izrabili bomo tisto slišano, tisto izgovorjeno, prebrano, videno in ubesedeno od nas. Naše orodje bo. Podrejeni bomo temu izgovorjenemu, prebranemu. Vsaka naša ali tuja beseda je enakovredna, je prekletstvo, ker nam ponazarja le naš svet. Vendar brez nje ne moremo. Ne brez besede ne brez prekletstva.
Mogoče poskušamo oživeti jezikovne oblike, ki so mrtve ali ki niso nikoli obstajale, pa nam ne dajo nobenega pravega pomena. Razkrili bomo svojo nemoč.
Okovi jezika, v katerem smo rojeni
Če se je slovenščina otepala deležnikov na ši, vši, če nam vsakdanja govorica ljudi in pisave v časnikih in revijah brišejo spomin celo na misleč kot možno istočasnost, ko je Prešernova norma postavljena kot edina pravilna, ker se je izjemno ponorčeval s trditvijo, da kmet preklinaj molitve bravši, ko ne moremo več reči vstopajoč v prostor je videl ali stopivši v sobo, da bi izrazili neko sedanjost ali preddobnost, ker je bilo to izgnano tudi s pomočjo Prešerna, imamo težave. Ne moremo spregovoriti tako, ne moremo pisati tako, ker besedne zveze niso naše, ker sistem tega ne dopušča. Ni dopuščajoč.
In ko se sprehodimo po knjižnici, ko preletavamo kakor metulj ali kačji pastir naslove na hrbtih, se v nas naseli asociacija ali pa vsaj vprašanje, kaj naj bi tam bilo. Zla slutnja, da bomo izpustili veliko tistega, kar bi lahko vzljubili, da nam bo ostalo skrito, da smo nemočni in revni. Prepoji nas, definira nas. Ampak ne znotraj slovenske literature, ki je vse skupaj ni za polovico trenutne produkcije kakšne od imperialnih literatur, ki se jim reče svetovna književnost (ruska, italijanska, francoska, angleška in nemška – vse ostalo so derivati …).
Ostane nam tisto isto – materialno, snovno, dano kakor vsem ljudem. Narejeno, izdelano ali pa narava. In jeziki, ki so ob tem vsi enaki. Tudi naš, majhen in pogosto uboren.
Tako je, z vsem svetom – kakor bi hodili po sejmu starih avtomobilov, starih malih gospodinjskih aparatov, starih razglednic in fotografij – v njih je skrita velika inženirska pamet, velika oblikovalska, elektro in vsa mogoča stroka, gumarska tehnologija, tam so in okoli njih se sučejo ljudje in kupujejo zase nekaj uporabnega, tam so ljudje, ki prepoznavajo isti svet, iste stvari, predmete. In v njih govori isti jezik kakor v nas samih. Kakor da bi bili oni mi. In gorje, zato se počutimo dobro, jih imamo lahko celo radi.
In ljudje, ki so to projektirali in izdelali so se v osnovi spraševali samo eno – ali bo delovalo. Iz vsega naravnega so izrezali ali iztrgali s spoznanji tisto možno in sestavili nekaj novega – ali bo delovalo. In deluje še neksončno dolgo, ne samo, da melje kavo, da prevaža ljudi, da peče kruh – in četudi vsega tega ni več možno početi s temi predmeti, delujejo. Mislim, da ni potrebno razlagati, kako.
Tudi pisati pomeni iztrgati, izsekati, ustvariti na novo in stopiti na stran, da je to možno, in biti istočasno znotraj ogromnega bazena možnosti, iz katerega nam je dano zajeti samo eno zaporedje, iti po poti samo enega možnega, vse ostalo pa ostane predvidevanje, ostane nerealizirano.
Kajti oni drugi, vsa množica, ki otipava svet, si ga predstavlja kot lastnino, ga hoče imeti in ga potem postavi nekam na kredenco, v predsobo na omaro, ali postavi za mizo, kar koli je pač kupila, ali v garažo ali na ulico, se dotika sveta na poseben način. In ko jih poslušamo, kakor bi poslušali politične govore pred volitvami, na ulici, na trgu, v gostilni, moramo stopiti stran. Zaznati moramo njihovo težnjo, hotenje, osamljenost, slišati moramo, ali jim predmeti govorijo isto govorico kakor nam. In izbrati zanje, namesto njih besede. In veno vemo, kaj bodo rekli in nikoli, kaj bomo mi sami napisali.
Mogoče je tako. To zaznamo, ko smo slabe volje, utrujeni od sveta, pregnani sami vase, kajti takrat nam grozijo predmeti in besede. Ko se od njih poslavljamo ali ko se poslavljamo od njihovih lastnikov šele uvidimo njihov smisel. Kakor da bi bili na robu med življenjem in smrtjo, ko imamo enake možnosti, da ostanemo živi ali da postanemo mrtvi. Takrat govorijo poseben jezik. Če se takrat opazujemo v odnosu do predmetnega, do vremena in do pokrajine, in za to imamo nešteto dokazov v literaturi, ko se junak sooča z dejstvom izven njega, govori svet okoli njega isto govorico. In potem posije žarek – ali ni žarek znak in znamenje drugačne govorice, ki jo spoznavamo, ko se zavemo, da nam svet okoli nas govori? Ali pa mogoče žarek spoznanja, žarek božje iskre?
Ali se ne zgodi to pisateljem in slikarjem, ki upovedujejo govorico sveta? Ni res, da hočejo, da so to podobe, oni hočejo, da je to svet sam – njihova beseda, njihova podoba. In oni so del tega sveta.
Vse okoli nas mrgoli ljudi z jezikom, vsi predmeti okoli nas so produkt že zdavnaj izgovorjenega jezikovnega sistema. Artefakti jezika so. Ali gre za etnološki izdelek, za nam neznan predmet, ki je bil v uporabi davno, v sebi nosi načrt, idejo, tehnološko ponazoritev in predvidevanje, trgovsko menjalno razpravo. In je uperjen v nas. Prav tako si lahko predstavljamo, da govorijo hiše, zaradi barve, postavitve ali ob reki ali na griču ali na robu gozda, zaradi ljudi, ki so jih zidali z idejo, s spoznanjem, in zaradi ljudi, ki so živeli v njih. Kako preprosto in vendar polno besed. Kako izbrati prave besede, izbrati govorico pravih ljudi?
Vse kot pisatelj prekrivaš s plastjo perja besed, vsemu daješ smisel, hočeš ga pravzaprav zadeti, pa vse govori samo zase. Svet povaljaš v perju.
Edino, kar nam ne govori, kar je molčeče, čeprav slišimo vodo, ki teče, slišimo psa, ki laja, slišimo šumenje gozda, slišimo morje, ki buta, slišimo netopirja, ki švistne v mraku mimo nas, je narava. In ne njeni neskončni in zapleteni procesi. Mi moramo govoriti namesto nje. Izumili so celo vrsto jezikov, da jo sploh razumemo. In še vedno ni, in ga ne bo, jezika, ki bi bil nasproti nje univerzalen.
V nasprotnem prepričanju z vsemi, ki verjamejo, da jim narava sporoča, da je drevo, rastlina ali mogoče žival nekaj sporočilnega, nekaj pomenskega, je jasno, da to lahko naredi samo človek. Ko se zgane drobna vejica na brezi, ker je potegnil lahen vetrič, se natančno ve, katera drobna vejica je to in kateri vetrič je potegnil. To se namreč ni zgodilo v parku ali v gozdu, ni se zgodilo v Beli krajini ali Rusiji, kjer se to dogaja vedno in večno, zgodilo se je samo v poosebljenem svetu bralca. Večno antropomorfno; ali, kaj nam sporoča ptič, ki se v noči oglaša v parku med drevjem? Da je osamljen, da kliče samico, da brani svoj teritorij? Smešno. Ali nam sporoča, da je vesel, ker bo naslednji dan lepo vreme? Kateri ptič je v resnici, ki ga slišimo?
Kaj nam sporoča močerad, ki ga srečamo na vlažni samotni gozdni poti? Da živi kakor dinozaver iz pradavnine in se ne ozira na nas. Ker se je neskončno zmanjšal, se nam zdi prijeten, se nam zdi nedolžen, gledamo ga in se čudimo njegovi hoji, njegovim barvam in njegovi eksistenci – temu da sploh je. Ko nadaljujejo pot najdemo ostanke boja med ptičem plenilcem in njegovo žrtvijo. Samo perje in drugega nič. In če bi šli čez tri dni po isti poti, nikakor pa ni jasno zakaj, bi ugotovili, da od vsega ni ostalo nič. Ni pričevanj o nekem boju na življenje in smrt in ni sledu o veličastni hoji malega močerada, da je izginila njegova podoba, da ni njegove barve. In ne da bi vedeli, tudi mi smo se malo, neznatno spremenili. Kakšna je torej govorica narave, če ostanemo samo na tej, najbolj preprosti ravni opazovanja in razumevanja? In kako to, da imajo gore in reke in morja imena, če jih pa nikoli nihče ne pokliče in nikoli se nikomur ne morejo odzvati. Samo zato jih imajo, da se mi pogovrajamo o njih, v resnici nikoli z njimi. Kljub temu, da jih občudujemo ali se jih bojimo, da hočemo biti z njimi, na njih, v njih. Samo tam so in nosijo svoja imena. Podobne so rečem. Živijo v besedah.
Vsa poenotenja, ki jih doživljajo bralci in ustvarjalci, so njihova predstava in želja obenem. V resnici ne bivajo v naravi, skozi njo gredo kakor vse ostale živali. Edina jasna predpostavka, ki se porodi je namišljena, nadgrajena zgodba o čudežu, o božjem v vseh možnih oblikah. Ampak, tudi to je dogovor, konvencija, to ni narava sama, to je ptičje perje, ki olepšuje svet, kakor ga petje muharja, kakor ga močerad z barvami in suponirano preteklostjo, in vejica, ki je vztrepetala na brezi.
V resnici vse polno znakov, ki ne pomenijo nič, ki spregovorijo samo, če mi spregovorimo z njimi. S tem jih seveda delamo, ustvarimo, so naša božanstva. In vendar – ali smo na trgu s starimi avtomobili ali pa se sprehajamo od vitrine do vitrine v muzeju katere koli zgodovine, kajti vse je zgodovina, ali smo turisti na starem trgu na Siciliji, vedno moramo mi spregovoriti o stvareh in ne one same, mi moramo določati vrednost, ki je starost, lepota, uporabnost. Seveda pa je veliko bolj razkošno, čeprav tudi zelo zavajajoče, če to upovedanje prepustimo drugim. Poslušati jih moramo. In ko jih poslušamo, vidimo neskončno možnosti, ki jih niso izrabili. Bili so uborni v svojem jeziku, realitete, pa naj bo njen izvor ali obstajanje še tako dvomljivo, naj se o njej sprašujemo kakor koli, niso je dovolj videli, razumeli? Ne moremo presojati s stališča univerzalnosti in ne s stališča, ko mislimo, da mora biti vse povedano tako, da ni kaj dodati in kaj odvzeti. Sploh ne, vse gre lahko neskončno svojo pot, vse se lahko razvije v vsako novo smer. To moramo vedeti. Kakor skladba in variacije. Razkošje in žalost obenem je, ko naletimo na boljšega virtuoza od nas samih. Ni težko. Nekateri teksti so nebesa sama, radost
Ti odnosi, ta svet, ki ga ubesedimo, je ptičje perje naše eksistence. Brez tega ubesedovanja smo goli, drobni, brezbarvni, nezanimivi, pusti in zebe nas. Pokrivamo se z jezikom, v katerega smo bili narojeni. Koliko je barvitosti perja, kakšna je intenziteta njegovega lesketanja v tem skupnem soncu, kako se od njega odbijajo vodne kapljice, koliko poleta nam omogoča, ni odvisno samo od nas samih, pač pa tudi od njegove danosti, od naših prednikov, ki so se pokrivali s to pernico davno pred nami.
Kako je vse besedje nalepljeno na nas je stvar jezika in pravopisa: pravopis, ki definira govorico? Seveda bodo vsi rekli, da je govorica tista, ki je definirala pravopis. V jeziku arte plumario bi rekli, da je ptičje petje definiralo notni zapis. Zaporedje oglašanja apelov je predvidljivo, zato se da zapisati kot note. In vendar, manjka tisto, kar je pod ptičjim perjem. Oskubljeni človek, ki se bori za smisel.
Znotraj tega je trud lingvistike in fantastična dognanja, premišljevanja, neskončna polja jezika (minska polja jezika). Karkoli rečeš, je lahko narobe. In kakor koli rečeš, je lahko prav.
Še bolj narobe je, karkoli doživiš in izraziš, je narobe. In je istočasno še bolj prav. Razmislek o aritmetiki in številih in analize možnih zaporedij, da jezik sploh deluje, da je razumljiv, da vpliva enostavno ni najpomembnejši.
In vendar. Najprej je bilo govorjenje, prispodobe, in mogoče se je neolitska revolucija, ko so začeli uporabljati ralo, v resnici začela, ko so označili pet krav s petimi prsti, sedem pa s sedmimi, prav tako kot so roke uporabili za to da so po njih izdelali orodja, ki še danes veljajo za zelo učinkovita, od lopate do grabelj in zajemalke. Na osnovi odnosa številke pet in petih prstov in poimenovanja števila je bila matematizacija in teorije, serije teorij, in potem nazaj iz teorij v jezik. Jeziki so se prelivali in razlivali, iskali obče in ostajali na tleh, na konkretnem v najbolj enostavnem pomenu, kajti z umetnim perjem se ne da leteti. Kar je skusil že Ikar. In z umetnim jezikom se ne da govoriti.
In včasih, ko pisatelj bere sam sebe, to mučno in obupno početje je nujno, se pogosto znajde znotraj ustvarjenega jezika, ki ni razumljiv, ki ne pove nič.
Kdo mu bo sledil? Nihče. Besede ostajajo v svojem leksikalnem svetu mrtve, v svojem pisanem in govorjenem okolju pa neumrljive, ko bere sam sebe. Stohastničen proces ni možen ali pa je moten, čeprav bi moral poznati vsako besedo. Zatika se. Vse je v znanem pravilu jezika skupine, ki ji pripadamo in pripadamo tudi jeziku, vendar nam naše besede ne pomenijo nič. Ne dajo rezultata. Kako naj nam reve kaj sporočijo, če smo pa mi napisali, da bi sporočili? Ampak, to bi še šlo. Pogosto nimajo v svojem zaporedju dovolj smisla, dovolj informacije, dovolj določenosti in nedoločenosti, da bi bilo napisano zanimivo, da bi resnično kaj povedalo.
Nič ne pomaga tolažba in predvidevanje, da bo marsikaj namesto nas naredil bralec. Tudi mi sporočilo vržemo v smeti, če ga ne razumemo.
Če hočem povedati drugače, je to tako, da mora stohastični proces voditi k višji obliki naše konstrukcije, k dogodku. Same besede niso dovolj. So samo perje. In šele po dogodku besed, zaporedja, po samem aktu prepoznavanja sveta v besedah, ki so samo simboli, in njihovih pravilih, zaporedjih itd, je možno zopet vzpostavljati katero koli teorijo: o kvazi realnih predstavah, o slovničnih pravilih, teorijo naratorja, bralca itd..
Definicija lastnega jezika je najtežja. Kaj je naše lastno v naših besedah, v naših tekstih? Pravzaprav je, poenostavljeno rečeno, vprašanje konflikta z drugimi osebki in s svetom.
Naš jezik, jezik nas samih je najbolj nevaren, ker je najbolj zavezujoč. Nam samim je nevaren, ker nas postavlja v nasprotje drugim jezikom in nosilcem drugih jezikov, nam ne odpira samo možnosti razumevanja, pač pa tudi zapiranja in gluhote, ko nam govorijo drugi svoj jezik, mi pa ne moremo brez enega in ne brez drugega. Ali pa bi bili kako nekateri največji ustvarjalci namenjeni govoriti tuj jezik, ki bi postal naš, ki ne bi bil tisto narojeno, pač pa pridobljeno, naučeno.
Drugo lastno je vse: naš jezik, naš ego, izvor našega ustvarjanja, naš svet, naše predstave, naš svet, ki si ga ustvarjamo. V čem je torej raziskovanje lastnega? Kaj je tisto lastno.
Če v romanu, ki verjetno nikoli ne bo objavljen zapišem:
»Mogoče se me je prav zato vse njihovo prijelo. Namazali so me s svojim vedenjem in z besedami kakor z do sedaj neopazno sladko smolo, za katero nisem povsem prepričan, da ni tista temna in grenka čokolada, ki je kot otrok ne maraš, da se me je prijelo vse njihovo, govorica in telo, ko skačejo, se kregajo, streljajo, se mečujejo, plešejo neskončne valčke in kuplete, si pojejo in si igrajo, ko potem na koncu mirno stopijo na rampo, da jim lahko ploskajo, da se jim lahko udinjajo za nekaj trenutkov – da se me je prijelo po celem telesu in duši tuje perje, ki me vseeno krasi, ki se kovinsko in diamantno svetlika v zelenih in oranžnih, gorečih in zamolklih barvah vsake resice, strogo razporejene v matematičnem redu ob vsakem premiku mojega telesa, kakor se to vidi na perju ob gibanju čudovitega kraljevskega pava, pripravljenega na boj ali na paritev, da je lažen, zlagan.
Moje napisane besede niso imele prave moči – bile so samo podobne njim na odru. Oni verjamejo vase, da nam lahko uprizorijo svet. Samo za to sem tam. Samo amater sem. Kakor vidim, tako pišem. In na sumu se imam, da hočem razkazati mojo«
Po kom si in zakaj si. Lastno nastane iz osnovnega vprašanja, esencialnega, kaj hočeš biti in zakaj hočeš biti to – literarni ustvarjalec. Ali je pri slikarjih enako? Pri glasbenikih ne more biti da bi ne bilo, da bi ne nastajalo v ustvarjalcu s šolanjem, z vzgojo, z vplivi. In pri slikarjih? Veliko vprašanje. Oni lahko izumijo svet na novo.
Pisatelji tega ne morejo. Oni lahko izumijo pogled na svet, ki je zajet iz neskončnega morja možnosti in ki se gradi iz predvidevanja in tvori: pogledati nazaj in navznoter. To narediti, zapisati in šele potem govoriti recimo o teoriji pripovedovalca in sprejemnika.
Raziskovanje lastnega ni nikoli končano. To lastno je tako obsežno in spreminjajoče se, da se izmika in ustvarja,.da se preoblikuje. In ne veš, kdaj je nastalo, kje je kal tega nastajanja. V obči danosti, ki je dana vsem pripadnikom vrste? Seveda, vendar v posameznosti tudi vsakemu posamezniku. Kakor se dela jutranja zarja in kakor ugaša moč dneva. V tej primeri smo vsi mušice enodnevnice.
Dano nam je, bolj ali manj svetlo, z daljšim ali krajšim dnem, pride, porodi se, in zaide, potone v temo. Koliko in kako vidimo v tem času je neznanka, ki je ne moremo vedeti vnaprej, za nazaj je ne moremo razložiti. Ostane nam samo sprotno raziskovanje lastnega.
To so seveda poti samote. Niso pa samotne. Mogoče se vsak pri sebi zbega, ko ugotovi, kako velika prostranstva so to in kako nimajo ne časovne in ne prostorske dimenzije, da jih le z znanimi besedami opisujemo in se tudi premikamo po njih, da niti prostranstva niso, da je tudi to pravzaprav pomagalo, ko nekaj izjavljamo sami sebi. In spoznanje, da gre za zelo drugačno, samo sorodno izjavo, ko navidezno ali celo naključno isto izjavljamo drugim.
In smo pri Gajškovem romanu Ikarovo perje. Lahko bi bil tudi moj roman. Vsaj v tem, da ga ni možno prebrati, da je sicer korektno, predvidljivo zaporedje besed, da je po izsekih
Pisanje romana je istočasno iskanje tega v nas samih in načina, kako izjavljati. Mogoče je še najbolj ustrezno govoriti o poetike tehne. In kakor lahko vedno pri vsakem avtorju, ki se loti tega zapletenega pojma, sledimo različne razlage, tako se lahko tudi mi postavimo na stališče, da je ta tehne temeljno in da je poteike tisto spoznavno, kar je vse, tudi sedanja znanost. Seveda je od lastnega, personalističnega pojmovanja, egocentrističnega pojmovanja sveta, načina, ki nas vodi v spoznanje, odvisno tudi tehne. Težko je razložiti, če ne stopimo v krog, ki so ga zarisali mistiki, teologi in filozofi in če ne poskušamo razložiti z že razloženim.
Mislim pa, da sem sam odkril način, pot, kar pomeni resnično metodo. Ne zadovoljuje pa kriterijev, ki jih postavlja pred mene to, da razumejo drugi, da odprem pot drugim. Res, vprašanje prvega reda je, ali je to sploh pomembno, ali ima glede na vse, ki so pot kazali, jo prehodili, sploh pomen. Mogoče samo zame. In jaz sam sem dovolj velik razlog, da stopim po njej, da jo tudi, brez škode za druge, javno razgalim. Ti prvotni pomisleki, ki jih je treba opraviti.
V osnovi pa za ljudi vedno ostaja najpomembnejše perje – Ikarjevo perje. Zaradi tistega dvigniti se, poleteti kakor ptič, dobiti tisto božansko, kar nam ni bilo dano po Bogu, kar je bilo po Bogu dano samo ptičem. In ta poleteti ima za nas vse vedno tudi tisti metaforični pomen, dvigniti se nad svet, nad ostale.
Uporabiti Ikarovo perje v lastni duši, biti nad tistim, kar si napisal, kar si spregovoril. Porodi se zrcalna podoba sveta. Če je Ikar strmoglavil nad morjem, se je gotovo potopil v globine. In to je tisto, kar se dejansko zgodi. Potopiš se v globine, v grozo. Plast za plastjo se ti razkriva in se zliva, preliva.
In če se vrnemo k uvodu: stohastičen proces ni nič nenaravnega, dan nam je, ne da bi se ga učili, ne da bi ga uzaveščali. Kakor nam je dana komunikacija s svetom. Edino, kar ni naprej dano znotraj informacijskih procesov je, da je kršitev kanona in s tem motnja v stohastičnem zaznavanju, v anticipaciji sveta, pomeni lahko, čeprav zelo redko, novo vrednost, novo sporočilo, ki ga nismo predvidevali, ki ga nismo poznali. Če je vse samo variacija na znane teme in še na znan način, ni na svetu nič novega. Če pa v tem resničnem, povaljanem v perje, najdemo nov princip, ali ga samo zaslutimo – ali kot ustvarjalec ali kot bralec, je to za normalno življenje več kot dovolj.
In če gremo od prve besede romana po pravi zaporedja, če je vse dosledno izpeljano po vseh pravilih, vendar pridemo na koncu do povsem praznega teksta. Kakor vemo, so pravila in zakoni dolgočasni. In tako je Ikarovo perje. Čeprav smo vse naredili tako, kakor ima ptič, še vedno ne moremo letati po zraku. Še večja možnost, da pridemo do absurdnega, neuporabnega izdelka pa je, če kršimo vsa pravila. Vseeno pa kot ljudje letamo po zraku s tonami in tonami železa. Kako je to možno? Ali bi se strinjali, da samo tako, da izkoriščamo pravila, ki so dana vnaprej, samo odkriti jih je treba?