družinsko drevo

Anja Grmovšek o poslanih pesmih

Cikel družinsko drevo je nastajal postopoma, po etapah, kot nastajajo vse moje pesmi, zato traja toliko časa, da jih spustim v svet. Čas, v katerem smo se znašli, me pogosto navdaja s tesnobo. Takrat razmišljam o preteklosti, o nepomembnih rečeh, banalnih in vsakdanjih, pa tudi o svojcih, meni dragih ljudeh, ki bi jih rada znala potolažiti, kot so oni nekoč znali mene. Čeprav sem bila v zadnjih mesecih večkrat zaprta sama vase, nisem bila še nikoli tako svobodno ustvarjalna. Takšni časi so bili potrebni, da sem se lahko “pogovorila” z mojimi ljudmi, z ljudmi, ki jih nosim v glavi. Ta etapni pogovor se je na koncu sestavil v pričujoči cikel.

***

družinsko drevo

I.

ne nosim tvojega imena

imam tvoje oči nos humor
široke boke in slabe zobe

posluh za umetnost jezik
za hitro menjavanje tem

nekaj celulita razcepljene lase
nič težav s kožo

ljubezen do okrasnih rastlin
enega mačka in treh ljudi

tvoj posluh je moja izobrazba

II.

neka čisto svoja zemlja
roke iz te iste maternice

druga polovica sebe
v nekem drugem spolu času

poslikane roke kot dokaz
da se odpiraš ven od tukaj

naribana kolena in
motor ki poganja to življenje

tekočina ki naju veže
oči ki gledajo enako kot moje

III.

odsotnost je v nas tri zarezala
tako globoko da jo še danes
najraje uporabljamo za izgovor

lahko bi bilo drugače

manj jezna puberteta
manj sendvičev in vode z okusom

ne spomnim se trenutka
ko se je začela tišina

dejanja ki so govorila
da te sploh ni bilo

IV.

brat te je predstavil nekega večera

okoli tebe smo naredili krog
kot okoli ognja za prvi maj

čakali na tvoj korak glas
na tvoj odziv pobeg

vsak večer odhajaš
vsako jutro se vračaš

na terasi čakaš
da ti nekdo odpre vrata

v topel dom

Poezija drugih avtorjev in avtoric

Anja Grmovšek – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.