Ljuba Svetlana,
ošvrkni me s tačko po gobčku, naj se poznajo Tvoji krempeljci, vendar ne morem pisati o Tebi, ne da bi pisala še Tebi. Čestitam Ti za rojstni dan in če dovoliš, kar za vsak Tvoj dan! Za vse dni nazaj in naprej! Ker si tako izjemna in posebna, da bi se Ti še slovenceljni morali kdaj klanjati. Vendar se Ti ne bodo, ker verjamejo, da si si jih izmislila! Čeprav si našla le pravo ime zanje, in to že davno preden so se tako neznosno razrasli.
Sapramiš, Svetlana! Da znaš z eno besedo, z eno samo besedo, tako močno zadeti v srčevo meso in toliko razodeti!
Mogoče Ti pa zato niso dali Ježkove nagrade, čeprav si si jo že stokrat zaslužila! In jo zaslužiš vsakič, ko odpreš usta in kaj duhovitega in žmohtnega poveš ali napišeš. Tvoj humor je zanje premalo všečen in krevljast. Predober je! Preveč je pronicljiv, zajedljiv, našpičen in nabrit in tako prekleto odkrit, da nemalokrat boli. Kakšna sreča, Svetlana, da ne otresaš z jezikom tja v en dan, čeprav ti slovenceljni prav to očitajo in Te zaradi tega vsak dan mrcvarijo. Razrezujejo in izrezujejo, režejo ene Tvoje besede, ene stavke, ene misli – od drugih. Česa vsega ne počnejo, pesjanarji, da bi ubili Tvojo misel. Sama najbolje veš, saj so besede Tvoje.
A še od daleč je težko gledati, kaj šele prenašati to večno in nečloveško zajedanje v dušo svobodomiselnega človeka. To pritlehno in zadrto slovenceljsko preganjanje ljudi zaradi svobode mišljenja. In tako prekleto malo je pri nas domorodcev (niti pisateljev ne), ki preganjanega človeka kdaj vzamejo v bran.
Ne maraš hvale, a ne moreš zanikati, da si prva dama slovenske poezije, pravljic in šansonov! Visoka umetnica si, odlična pisateljica in dramska avtorica, komponistka, ilustratorka … pa še čistokrvna upornica. In če bi bila Ti, gospa z najsvetlejšim med slovenskimi imeni, recimo Francozinja ali vsaj Nizozemka, bi imela že zdavnaj nagrado Astrid Lindgren. Kaj to, če bi bila Angležinja, bi te brali širom po svetu in bi imela še Nobelovo v žepu. Po Tvojih pravljičnih draguljih za otroke bi v Hollywoodu snemali filme, in če te kaj poznam, bi iz denarja, ki bi ga tam zaslužila, ustanavljala humanitarne sklade v najrevnejših državah sveta. Za ljudi in živali!
Če bi bila Angležinja ali vsaj Irka, bi bila Svetlana Makarovič svetovno spoštovana dama, ki je ne bi nikdar narobe citirali in ji izjav trgali iz konteksta.
A kaj bi bilo potem z rdečo zvezdo, Svetlana? Kdo na Slovenskem bi ji bil sploh sposoben vrniti ugled, ki ji gre? Kdo drug bi imel to moč in pogum, ki ju imaš ti, Svetlana? Ni ga junaka. Ni ga bilo! Prav nikomur ni prišlo na misel, da bi jo branil z zobmi. Najbrž so vedeli, da je treba za zvezdo rdečo kot kri, žrtvovati vse. Da je treba zato, da jo ubraniš pred pozabo in propadom, zastaviti vso svojo silno človeško moč. Ne glede na pljuvače in omahljivce, ne glede na malobrižneže ali na pol speče sanjače si jo šla Ti, Svetlana, že takrat pri skoraj osemdesetih, po partizansko reševat. Srčno verjamem, da si jo tudi rešila. Rdeča zvezda kot simbol partizanstva – ne komunizma in stalinizma, partizanstva! – bi ostala brez Tebe na obrobju slovenske novejše zgodovine, bila je namreč že tolikokrat poteptana in pohabljena, da je že skoraj za vedno zbledela. Izumrla bi, kot bodo kmalu zadnji partizanski borci. Zato hvala!
Če sem si že toliko dovolila, bom pa še nesramno osebna. Ampak, Svetlana, Tvoja krhkost in otroška čistost me res vedno znova pretreseta. Da lahko kar vse brez strahu poveš, da tudi svoje napake in slabe reči o sebi tako prostodušno razkrivaš. Tega si pa res (pri nas) noben drug ne upa. Se raje delamo lepše in vsaj kaj malega zamolčimo.
Ampak, ja, saj ne moreš tako dobro pisati za otroke, če v sebi ne nosiš tako čiste otroške duše in srca. Si zato tako velika, Svetlana?
Švrk po gobčku!
In da ne bom preveč patetična, bom še rekla, da razumem, zakaj si takrat zapustila teater. Saj igralka si še vedno, to se vidi iz vsakega tvojega nastopa na odru. Zbežala si od teatrskih ljudi, ki se zdijo sami sebi pomembnejši od umetnosti. Teh je pa preveč in zato je v naših teatrih bolj zatohlo, kot bi smelo biti. Ni mogoče zdržati, če v sebi nosiš toliko svobode kot Ti. Če tako zelo pripadaš naravi v vsej njeni svetlobi in temi.
Vse najboljše!
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
