Dovoljenje samo pisati

Mesta lahko začutiš in do cela razumeš šele, ko si od njih oddaljen. Razdalja nam dovoljuje možnost drugačnega pogleda in kreacijo nam najbolj avtentičnega razumevanja nekega okolja. Dovoljenje, da ljubljene osebe, naravo, mestni vrvež, pločnike in ceste ubesedimo na način, kateri se nam zdi najbolj pravilen in iskren.

Zadnja kolumna v tem ciklu ne nastaja več v mestu ob Muri, temveč nastaja 75 kilometrov južneje – v mestu ob Dravi. Želel sem si, da bi vse kolumne napisal v času same rezidence, saj sem verjel, da lahko na tak način najbolj avtentično in živo predstavim svojo izkušnjo življenja v Grazu. Ampak tako kot se velikokrat v mojem življenju zgodi, se je tudi ta plan realiziral nekoliko drugače. Čas je tekel prehitro, da bi mi lahko tudi slednje besedilo uspelo dokončati na kraju zločina. Morda pa to tudi ni bilo nekaj slabega, presodite sami.

Po vrnitvi v Maribor, sem si kljub temu, da me je pričakala cela gora mejlov, takih in drugačnih rokov in pričakovanj, dovolil, da sem za nekaj časa ostal z doživetim in reflektiral celotno izkušnjo. V mislih sem se tako znova dotaknil nekaterih trenutkov, krasnih ljudi, ki sem jih spoznal in doživetij, ki so nas združila. Iskreno lahko rečem, da sem imel precej slabo vest glede nekaterih priložnosti, katera so ostale neizživeta. Tako me je precej žrlo, da mi ni uspelo obiskati vseh možnih galerij v mestu, na filmskem festivalu Diagonele, ki se je odvijal ravno v času moje rezidence mi ni uspelo pogledati enega filma, visok kup knjig, ki sem ga prinesel s sabo iz Maribora pa je ostal skoraj do cela neprebran. Svoje samoobtoževanje sem nekako želel ustaviti, preden bi se le to razvilo dalje in potenciralo. Ena od mojih želj na začetku same rezidence je bila, da poskusim za nekaj časa obrniti hrbet delavni naravnosti in samo živeti in pisati, si dovoliti biti len in zase na novo definirati uspeh ter dobro koriščenje svojega časa. Ne vem, če mi je to do cela uspelo. Mesec dni je namreč zelo kratko obdobje in ko je človeku fajn čas teče v pospešenem ritmu in meni je bilo fajn.

V preteklem mesecu dni sem tako počel reči, ki so se mi zdele pomembne in v katerih sem videl smisel. In, če sem do cela iskren s seboj me vizualna umetnost ne zanima v tolikšni meri, da bi cele dneve visel po galerijah, knjige še zmeraj lahko berem doma, Diagonale pa se bo odvijal tudi prihodnje leto. Umetnikom na rezidencah so pomembne različne stvari, tako je tudi vsaka izkušnja doživete rezidence unikatna in tako rekoč svet zase. Nekaterim je tako pomembno, da čas namenijo predvsem novo nastajajočim projektom, drugi hodijo veliko po razstavah in galerijah ter spoznavajo kulturno sceno, tretji se mrežijo in gradijo nova poznanstva. Tako je večina reči v rokah umetnika in njegovih potreb in želj.

Kljub temu, da sem se na rezidenci včasih počutil prepuščen samemu sebi, sem prav zaradi te svobode, ki sem jo užival, si lahko sestavil urnik in izkušnjo po lasni meri. Učil sem se poslušati svoje potrebe in slediti samemu sebi. Hvaležen sem tudi, da se od mene ob koncu same rezidence ni pričakovalo, da moram prikazati nek zaključen umetniški projekt. Pravzaprav se od mene ni pričakovalo nič, kar mi je dala tudi popolno svobodo glede poteka mojih dni in tudi možnost, da ustvarjam predvsem zaradi sebe. In kaj mi je uspelo ustvariti? Ne prav veliko morem reči. V mesecu dni mi je tako uspelo sestaviti pesniški cikel, v katerem sem se ukvarjal z vizualno podobo zapisanega, zaključil pa sem tudi nekaj kratkih zgodb, ki so name čakale vse od moje zadnje rezidence lani na Dunaju.

Graz mi je ponudil priložnost ponovnega srečanja s sabo, tudi na umetniškem področju. Včasih sem to priložnost sprejel, drugič sem zbežal. Ob koncu same rezidence sem si tudi uspel odgovoriti na vprašanja, ki sem si jih zastavil ob samem začetku rezidence: kaj zame pravzaprav pomeni biti umetnik, biti pesnik, zakaj pišem in zakaj pišem prav poezijo. Tako sem se spomnil, da sem na začetku svoje literarne poti, poezijo pisal predvsem zaradi njenega psihoterapevtskega učinka. Vse reči, katere so se mi takrat zdele prevelike, nevarne in strašljive sem zapisal na papir in se tako reševal iz dneva v dan, iz pesmi v pesem. Tako sem doumel, da poezija zame izpolnjuje toliko funkcij in jo čutim na toliko različnih nivojih, da bi bilo skrajno nespametno na silo prekinjati to vez. Reči v življenju gredo skozi različna obdobja tudi prijateljski odnosi se kdaj zrahljajo in med dva pola spustijo svež in neznan prostor, ki dovoljuje prevetritev celotne situacije. Tako čutim tudi jaz poezijo, kot odnos s prijateljem, kateremu moraš pustiti, da odide, ko to potrebuje in ga znova sprejeti, ko je za to pripravljen.

Umetniški poklic sem lahko v času rezidence na novo spoznal in doživel iz vseh zornih kotov. Tako z vidika ponovnega srečevanja s pisanjem, okušanjem izjemne graške umetnosti na področju gledališča, literature in vizualne umetnosti kot tudi izmenjave informacij in zornih kotov glede vsega mogočega s čudovitimi posamezniki, ki sem jih smel spoznati v mesecu dni. Še posebej sta se mi vtisnila v srce rezidenta, ki sta bivala v Grazu v sklopu enakega programa kot jaz: mlad in nadarjen angleški fotograf Benjamin Jones in pisateljica in vizualna ustvarjalka Andrea Scrima s katero sem spletel posebno vez, katero upam, da bom lahko ohranil tudi v prihodnje. Možnost izmenjave med umetniki se mi zdi nekaj zares dragocenega, iskren pogovor med dvema posameznikoma lahko celi, inspirira in gradi. Izkušnja same rezidence, katera se je pričela precej klavrno se je ob koncu spremenila v izkušnjo, katera me je v umetniškem smislu izgradila in me obogatila z zavedanjem, da ne potrebujem potrditve glede kvalitete lastnega ustvarjanja, dala mi je priložnost spoznati, da si lahko kdaj tudi dovolim, da lepe reči najdejo mene.