Ali znamo s poezijo živeti tudi v sedanjosti? Izlet v Celovec kot počastitev letošnjih Jenkovih nagrajencev
V petek 19. oktobra 2018, je bil izlet v Celovec, ki sta ga ob Jenkovih dnevih s skupnimi močmi organizirala Društvo slovenskih pisateljev in kulturno društvo Simona Jenka Šmonca iz Mavčic. Izlet z avtobusom, katerega namen naj bi bila počastitev nominirancev za Jenkovo nagrado in obujanje spomina na slovenskega pesnika Simona Jenka, je letos dobil skoraj groteskne razsežnosti, saj je bila udeleženost nominirancev, kritikov iz komisije in predstavnikov DSP izredno nizka, v ospredju pa tokrat ni bilo življenje in delo pesnika, po katerem se nagrada imenuje, temveč predvsem srečanje s predstavniki koroškega Društva slovenskih pisateljev (DSPA) in gostovanje v slovenskem Mladinskem centru ter s tem pobližje spoznavanje delovanja in problematik slovenskega prebivalstva v Celovcu.
Osrednja izbira Celovca kot ciljne destinacije v osnovi temelji na zgodovinskem dejstvu, saj je Jenko, na željo staršev, v sredini 50. let 19. stoletja tam študiral bogoslovje, vendar se je v roku enega leta prepisal na študij klasične filologije na Dunaj, pozneje pa na pravo. Celovec je prav tako pomenil pomembno kulturno središče za Slovence, živeče na Koroškem, zlasti po marčni revoluciji leta 1848, ko je tamkajšnja množična slovenska skupnost pridobila založbe (Mohorjevo družbo, ki je nastala leta 1851), knjigarne, banke (1872) in zadruge. Poleg tega sta tam nekaj časa živela tako France Prešeren kot tudi Jenko; prvi je leta 1832 v Celovcu opravljal strokovni izpit in o tem bivanju je ohranjenih nekaj pisem, ki jih je Prešeren poslal prijatelju Matiji Čopu.
Prva postojanka tega dne je tako bila v znamenju Prešerna, saj smo se ustavili v Vrbi, rojstnem kraju največjega slovenskega pesnika. Tam je profesor Miha Mohor spregovoril o pomenu Prešerna in Jenka ter poudaril prezrtost Jenka v Kranju (oba pesnika sta namreč umrla tam). Pomen Jenka se skriva predvsem v njegovi napredni miselnosti, ki jo je razvijal v svoji poeziji in v čutečih impresijah, kot jih najdemo na primer v ciklu Obrazi, vplival naj bi tudi na poznejšo moderno. Poleg tega je poudaril tudi klasično delitev med obema pesnikoma, saj je bil Prešeren še romantik, Jenko pa bližje »življenski ideologiji realizma«. Po nagovoru so nekateri na pamet zrecitirali nekaj Prešernovih pesmi (seveda ni šlo brez recitala O Vrbe, za kar je poskrbel predsednik društva Simona Jenka Rudi Zevnik; Marjeti Žebovec pa bi skoraj uspel recital celotnega Povodnega moža). Na poti nazaj k avtobusu smo še malce postali ob zemljevidni tabli Slovenske pisateljske poti. Kot nam je povedal edini predstavnik DSP na izletu Igor Likar, je namen tega projekta v »izročilu naše literature«, saj zemljevid označuje in povezuje domačije ter hiše slovenskih pesnikov in pisateljev (skupno 106 lokacij). Likar je nato predstavil vodnik z zemljevidom, ki vsebuje tudi kratke predstavitve vseh upoštevanih slovenskih književnikov. Namen tega projekta je kulturno izobraževanje in je lahko »pot za izvajanje učnih vsebin ali pot kulturnega turizma«.
Naslednja postojanka je bil Celovec, kjer sta nas pričakala predsednik DSPA Niko Kupper in Teodor Domej, ki nam je razkazal nekaj zgodovinskih slovenskih kulturnih točk v mestu. Tako smo se ustavili pri stavbi Mohorjeve družbe, torej pri najstarejši slovenski založbi, ki se danes nahaja še v Celju in v Gorici, včasih pa je v Celovcu pomenila samo središče družabnega druženja koroških Slovencev. Med drugim smo se ustavili tudi ob eni od redkih dvojezičnih spominskih plošč v mestu, ki je posvečena Prešernu (to je stavba, v kateri je bilo včasih apelacijsko sodišče, kjer je Prešeren opravljal strokovni izpit), pri spominski plošči Vinzenza Rizzija, koroškega pesnika, kritika in publicista, ki je prvi prevedel in objavil nekaj Prešernovih pesmi v nemščino ter po Prešernovi smrti poudaril njegovo pomembnost za Slovence, ter pred dvorano deželnega zbora, v notranjosti katerega je znameniti knežji kamen, na katerem so v srednjem veku umeščali karantanske kneze in pozneje ustoličevali koroške vojvode (zadnji med njimi je bil Ernest Železni). Prvotni cilj izleta pa smo dosegli ob obisku stanovanjskega naselja, ki je nekoč bilo semenišče (do 70. let 20. stoletja), kjer je Jenko nekaj mesecev obiskoval študij bogoslovja. Kot smo izvedeli, je bila tam prva slovenska knjižnica na Koroškem, v semenišču pa je kot duhovni vodja delal tudi Martin Slomšek, ki je tam doštudiral.
Zadnja postojanka izleta, kjer smo se največ časa zadržali, je bil Mladinski dom, ki spada v okvir Slovenskega šolskega društva Celovec. Kot smo izvedeli od zaposlenih, je bil to najprej internat, v zdajšnjem objektu pa so slovenska študijska knjižnjica, dvoskupinski vrtec Sonce, štiriskupinsko varstvo za šolarje dvojezične ljudske šole s skupno infrastrukturo, Slovenski znanstveni inštitut, oddelek, sedež in tajništvo Slovenske koroške glasbene šole ter športni center. Čas pred kosilom smo namenili ogledu knjižnjice, ki obstaja od leta 1927 (v novozgrajenem domu pa ima svoje prostore od leta 1985) in je druga največja knjižnica na Koroškem ter največja splošna knjižnica v Celovcu. V predstavitvi so posebej poudarili številne projekte, ki jih knjižnjica dejavno izvaja in so namenjeni oblikovanju bralnih navad otrok, s tem pa tudi motiviranju učenja slovenščine in/ali nemščine (npr. bralna značka, glasno branje).
Po obedu pa smo končno prišli do zadnje uradne točke tega »kulturnega izleta«, in sicer do branja poezije. Ker je bil Jernej Županič edini prisotni predstavnik letošnjih enajstih nominirancev za Jenkovo nagrado (naj na tem mestu omenim še preostale – Esad Babačić, Blaž Božič, Kristina Hočevar, Jure Jakob, Maja Miloševič, Aleš Mustar, Ana Pepelnik, Denis Škofič, Tone Škrjanec, Nataša Velikonja), naj bi ob branju iz svojega prvenca, pesniške zbirke Tatar, nedvomno zaslužil bučen aplavz, naletel pa je na precej medel odziv publike, izletnih predstavnikov društva Simona Jenka. Veliko bolje se je publika odzvala na branje Amine Majetič, sicer članice DSPA, ki nam je samozavestno povedala, da ni samo pesnica (pesniška zbirka Vse ali nič, 2012), temveč tudi večkrat nagrajena pevka in glasbenica. Drugi po vrsti je bral sam predsednik DSPA Niko Kupper, ki piše predvsem za otroke. Prebral je nekaj pesmi iz njegove knjige Zmaji na poti (2017) in nekaj »rodoljubnih budnic«, ki se jih lahko bere kot nekakšno parafraziranje položaja koroških Slovencev danes in nekoč. Naj omenim, da tako Majetič kot Kupper pišeta v preprostih rimanih formah, zato je tudi nekoliko razumljivo, da nas je Županič, kot tretji bralec, v formalno-vsebinskem smislu s svojo poezijo iztrgal iz 19. stoletja in nas povrnil v čas tukaj in zdaj. Že naslovi nekaterih njegovih prebranih pesmi povedo vse – Delavec 1, Premog 2, Slon 1, Slon 5, Slon 11 ali pa, preprosto, Konj:
Konj se posmehuje
nekonjem
z rezgetom,
ki ga ti
ne prepoznajo za smeh.
Sedlo, ki ga ima na hrbtu,
ga ne žuli v žimasti
hrbet.
Vajeti mu opletajo okrog nozdrvi
in z vsakim njihovim zamahom
je bolj drugačen od vas,
ki niste konji.
Nobene teže ne čuti,
ko ga zvečer zaprejo v hlev.
Smeje se žuljavim
rokam delavca ali lastnika,
ki zapre vrata hleva.
Raskav dih špara
za hude čase.
Za Županičem je nekaj svojih novih pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke prebral še Igor Likar, ki je branja tudi povezoval. Predstavil ga je Rudi Zevnik in naštel zajeten nabor umetniških referenc, od režiserskih, scenarističnih, kritiških do pesniških. Po branju je Marija Žebovec malce poreklamirala svojo serijo knjig Slovenski književniki, v katerih so po principu letnic rojstev zbrani in predstavljeni »vsi predstavniki slovenske pisane besede«, ki naj bi bili, kot trdi avtorica, »objektivno predstavljeni«. No, skoraj vsi: v zadnji, šesti obravnavani knjigi, kjer so zbrani avtorice in avtorji rojeni med letoma 1936 in 1939, je nekaj pesnic odklonilo objavo lastnega »potrtreta«; med njimi je denimo tudi Svetlana Makarovič. Žebovčeva je sicer pozneje dejala, da Makarovičeve »ne jemlje resno«. Na koncu je Zevnik predstavil zamisel, da bi drugo leto obveljalo kar za Jenkovo leto, saj bo zaznamovalo 150. obletnico smrti pesnika. Konkretnejših predlogov nismo bili deležni. Morda bi lahko bistveno bolj poudarili nominiranke in nominirance Jenkove nagrade. Lahko bi kljub njihovi odsotnosti prebrali kakšno njihovo pesem ali pa jih vsaj našteli, skupaj z njihovimi pesniškimi zbirkami, ki kljub nominaciji ostajajo očitno nepoznane širši javnosti. In seveda tudi »slovensk/i/ kultur/i/ s slovensko besedo«, h kateri s svojim pisanjem tudi sami prispevajo.
Tu namreč tiči vsa problematika letošnjega »literarnega izleta«: v nezmožnosti vrednotenja in nasploh razumevanja pomena sodobne poezije kot dejavnega elementa pri tvorjenju slovenske kulture tukaj in zdaj. Že res, da je izlet potekal v okviru Jenkovih dnevov, ki trajajo od 18. oktobra (Jenkova smrt) do 27. oktobra (Jenkovo rojstvo), a če dobro pomislim, je bilo Jenku kot pesniku in človeku v celem dnevu namenjeno še najmanj besed. Morda bi organizatorji takšen izlet raje prihranili za kakšno drugo priložnost, katere temelj ne bi bilo Jenkovo življenje in delo, kot tudi ne literarno delovanje nominirank in nominirancev za to nagrado. Na kulturnih društvih, ki med sabo sodelujejo ter prirejajo takšne in drugačne projekte (nominacije, nagrade itn.), namreč sloni odgovornost omogočanja nastanka prostora za avtorice ter avtorje, zlasti tiste s prvencem, ki v takšnih ali drugačnih kategorijah pomenijo presežek. V nasprotnem primeru se dogaja simbolno razvrednotenje pomena nagrade, kot je na primer Jenkova, s tem pa ostajamo zgolj na ravni obujanja preteklosti (oziroma njene večne glorifikacije), medtem ko nam sedanjost polzi skozi prste.