Ob podelitvi Nobelove nagrade – Peter Handke – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Po nagraditvi “pesnika” Boba Dylana, po lanskoletnem spolnem in finančnem škandalu, ko nagrada sploh ni bila podeljena, se je Nobelov komite letos odločil ugled in smoter Nobelove nagrade za literaturo »popraviti« tako, da nagradi avstrijsko-slovenskega avtorja Petra Handkeja. Prav tistega Handkeja, ki je po obisku Beograda med vojno Srbe enačil z Judi pod Hitlerjevim režimom, ki je pil rakijo s četniki, ki so streljali na civiliste, bržčas nazdravljajoč na Miloševića, ki zanika, da se je v Srebrenici zgodil genocid in ki je, ne nazadnje, svoj odnos do srbskega režima udejanjil tudi v eseju, objavljenem v knjigi s prikladnim naslovom Pot k rekam: Pravičnost za Srbijo (Eine winterliche Reise zu den Flüssen Donau, Save, Morawa und Drina oder Gerechtigkeit für Serbien, 1996). V tem eseju med drugim piše, da so Bošnjaki na fotografijah iz taborišč “hlinili trpljenje”, ob tem pa so menda kar sami streljali nase.
Mar komite za podelitev nagrade ne ve, koga so letos nagradili? Ali, huje – ve? Nemara mislijo, da je mogoče ʺločiti avtorja od delaʺ, če povzamem srž in domet ugibanj, ki bodo te dni, o tem ne dvomim, preplavila tudi medije. Odločitev o tem, ali bomo ločili avtorja od dela, je docela intimna, saj se vsakdo po svoji vesti in svojem občutku nelagodja (ali, navsezadnje, ugodja) odloča, kaj lahko komu odpusti ali dopusti. Ko pridemo do nagrad, je s stvarjo, ker je javna, povsem drugače. Podeljevanje nagrad je vedno tudi politično dejanje, nikoli ne gre samo za nagrajenega avtorja oz. njegovo delo, kajti ko akademija podeli nagrado, javnosti sporoča nekaj, kar presega meje zgolj estetike ali umetnosti. Na ravni Nobelove nagrade naj bi odločitev komisije govorila, za katere vrednote se kot človeštvo zavzemamo, kaj zavračamo itd. Zato je vprašanje ali je mogoče ločiti avtorja od dela (oz. ali lahko belim moškim v imenu njihove domnevne genialnosti odpustimo ideološke ʺzdrseʺ itd.), povsem zgrešeno. Logična izpeljava vprašanja, ko so reči tako postavljene, je: kaj akademija za Nobela javnosti sporoča z nagraditvijo Handkeja oziroma v kakšnem smislu je nagrada politična (ima politične posledice)?
Včeraj so ves svet obkrožile novice, v katerih je bilo hkrati zapisano, da je Handke letošnji Nobelov lavreat IN zanikovalec genocida v Srebrenici, podpornik Miloševića in tako dalje, kar javnosti pošilja jasno sporočilo – nič ne de, če podpiraš (ne le z ʺmnenjemʺ, ampak tudi s konkretnimi dejanji, napisano knjigo itd.) najbolj uničujoče režime, če zanikaš zločin proti človeštvu, to bomo spregledali in te nagradili z najvišjim priznanjem na svetu. A ko bi šlo le za spregled! Problem take poteze je tudi ali predvsem v tem, da nagraditev pomeni legitimacijo Handkejeve politične drže in s tem legitimacijo vseh podobnih drž. Podelitev nagrade Handkeju pomeni, da če si bel moški, star med 50 in 90, si lahko privoščiš popolnoma vse, ne da bi za to v kakršnemkoli smislu odgovarjal, saj sta bolj kot škoda, ki jo povzročiš družbi, pomembna tvoja kariera in tvoj ugled. Pomeni, da nam je vseeno za žrtve Miloševićevega režima in zaušnico, ki so jo prejele ob odločitvi komiteja, prav tako kot nam je vseeno za dejstvo, da srbski podporniki Miloševića od včeraj – vsem na očeh – med nazdravljanjem »velikemu prijatelju srbskega naroda«, orgazmirajo po družbenih omrežjih. Ravno takšni odzivi najbolj slikovito pričajo o tem, da je podelitev nagrade še kako politično dejanje.
»Potem pa naj kar ukinejo to Nobelovo nagrado za literaturo, saj sama po sebi nima smisla oz. nima nobene zveze z literaturo, ampak z dnevno politiko,« se je pridušal prijatelj pesnik.
Nobene potrebe po takšni skrajnosti. Nobelova nagrada mora, z zavedanjem svoje političnosti, pač upoštevati oba parametra – tako vrhunskost literature, kot nazore, ki jih imata ta literatura ali njen avtor. Mislim, da smo zmožni ali moramo biti zmožni (Nobelov komite pa očitno ne?) v malem morju vrhunske literature najti osebe, ki ne zanikajo genocida, ne salutirajo zločincem in podobno (primer za to je ravno poljska pisateljica Olga Tokarczuk).
Ali kot je v svojem pismu javnosti med drugim zapisala predsednica ameriškega PEN-a Jennifer Egan: »Zavračamo odločitev, da naj bo avtor, ki je nenehoma pod vprašaj postavljal temeljito dokumentirane vojne zločine, slavljen zaradi svoje “lingvistične bistroumnosti”. V času vzpona nacionalizma, avtokratskih vodij in po vsem svetu široko razširjene dezinformiranosti, si literarna skupnost zasluži več kot to.«
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Ob podelitvi Nobelove nagrade – Peter Handke – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.