Komisija za nagrado desetnica 2018 v sestavi Miljana Cunta, Ksenija Jus, Jana Kolarič (predsednica), Ifigenija Simonovič in Ivo Stropnik je danes razglasila deset nominirancev. Člani komisije so upoštevali otroška in mladinska dela, ki so izšla med 1. januarjem 2015 in 31. decembrom 2017. Objavljamo utemeljitve komisije.
Bauer, Jana: Groznovilca in divja zima. Iilustrirala Caroline Thaw. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2017.
Jana Bauer bralcem v hudomušnem otroškem romanu, v katerem nadaljuje zgodbo prebivalcev Hude hoste, pričara toplino babičine kuhinje na snežen zimski dan. K temu pripomorejo tudi nežne in pravljične ilustracije Caroline Thaw. K majhni divji vili z rogovilcema v laseh se vrnemo namreč sredi zime, ki jo avtorica vseskozi lirično opisuje. Pestre dogodivščine (reševanje groznovilce z zrakoplovom, preganjanje zime ipd.) so predstavljene s tretjeosebno pripovedjo antropomorfiziranih gozdnih živali z izdelanimi značaji in prepoznavnim načinom govora. Prisoten je tudi humor – tako z igro besed kot s situacijsko komiko ter vloženimi igrivimi pesmimi. Zaokrožena celota je zabavna, a poučna zgodba, ki bralca že na začetku preseli v fantazijski svet.
Dekleva, Milan: Strahožer. Ilustrirala Suzi Bricelj. Jezero: Morfemplus, 2016.
Milan Dekleva, pisatelj, pesnik, dramatik, skladatelj in novinar, je v Strahožeru najmlajšim bralcem mojstrsko opisal znani rek, da so vsi strahci od zunaj nevidni, od znotraj pa jih ni. Glavna junakinja zgodbe, Lili, ki ji oče zaupa do te mere, da jo za kratek čas pusti samo, ima namreč čisto pravega prijatelja, prijaznega duhca, s katerim pogumno preganjata vse strahove, pa naj gre za mešalnik ali temne kotičke v stanovanju, kjer radi živijo strahci. Izjemna kombinacija besed in ilustracij, ki jih je prispevala Suzi Bricel, otroški domišljiji odpira preprosti način, kako se spopasti z elementarnimi koraki k samostojnosti. S tega zornega kota, se Strahožer ne bere in gleda samo kot slikanica za najmlajše, temveč tudi kot odlično pedagoško pomagalo in univerzalna tema. Biti sam doma tako postaja avantura, ki si jo bodo morda želeli privoščiti mnogi najmlajši bralci.
Kermauner, Aksinja: Žiga špaget je za punce magnet. Ilustriral Zvonko Čoh. Ljubljana: Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, 2017.
Špaget odide v svet, po doživljaju s plesnimi glisticami sreča vezalko Zalko. Zaljubi se vanjo, toda ona je žal že vezana. Tedaj prileti vrana Morana, da bi jo pojedla, a jo Žiga reši. Čeprav je postal njen srčni junak, se poslovita, ker gre Žiga novim dogodivščinam naproti. Prav za tipanko genialno zasnovan izviren lik v obliki valovite črte, ki spodbuja domišljijo slepim in slabovidnim otrokom, njegove dogodivščine so zabavne in poučne, podane v lepem literarnem jeziku, posejanem z besednimi igrami: »Zaglistaj z nami! … Testenine se ne damo kar tako! …« Bogato, a hkrati izčiščeno pisanje po načelu: manj je več! To je prva takšna slikanica pri nas, namenjena je vsem, ki so povezani z gluhoto, s slovenskim znakovnim jezikom, z gluhoslepoto in s slepoto. Polnočutnim pa omogoča odkrivanje različnosti.
Kodrič Filipić, Neli: Povej mi po resnici. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017.
Glavna protagonista romana, Simon in Eva, se vsak iz svojih vzgibov umikata v laži. Simon se iz disfunkcionalne družine zateče v računalniške igrice, Eva eksperimentira s svojo podobo na spletnih omrežjih. Njuno zbližanje kot osrednji agens pripovedi odpre pandorino skrinjo potlačenih strahov in bolečin. Aktualna in pereča družbena problematika zasvojenosti z virtualnimi svetovi je v delu Povej mi po resnici obravnavana skozi polifonijo glasov, kar omogoči kompleksno obravnavo teme. V napeti zgodbi dveh mladih se razpirajo dileme časa, ki spretno briše mejo med realnostjo in fikcijo, s tem pa ustvarja neslutene osebne in družinske drame.
Konc Lorenzutti, Nataša: Kdo je danes glavni. Ilustriala Tanja Komadina Dob pri Domžalah: Miš, 2015.
V realistični pripovedi Kdo je danes glavni spoznavamo velike težave male deklice, ki si predvsem želi čim prej odrasti. Kot najmlajša v veččlanski družini je neučakana, ko vidi, kako njene sestre in bratje počnejo vse tiste stvari, o katerih sama le sanja. V izčiščenem jeziku podane kratke epizode iz realnega življenja ne namigujejo na usodne zaplete in travmatične vozle v ozadju dekličinega sveta, a prav v tem je njihova moč. Z razbiranjem čustvenih leg, ki jih prebujajo povsem vsakdanji dogodki, pisateljica upoveduje pristno notranjo napetost, ki se poraja med najzgodnejšim orientiranjem v svetu, ko se mladi um že odloča: med strahom in pogumom, med zapiranjem in zaupanjem.
Košuta, Miroslav: Ponikalnice: petinsedemdeset ugank in ena ugotovitev. Ilustrirala Suzi Bricelj. Dob pri Domžalah: Miš, 2017.
Poezija je izrekanje nečesa navadnega na nenavaden način. Uganke so napisane po tem zlatem pravilu. Miroslav Košuta je resen pesnik, a prisrčnost njegovih ugank je v tem, da pravzaprav niso prepuščene ugibanju, temveč izumljanju izvirnih opisov reči in pojavov iz vsakdanjega življenja. Kako opisati onesnažen zrak? Jadra pač hrepenijo po vetru, zebra je lahko srni podobna žival ali pa oznaka na cesti. Če bi bila človeška ribica večja, bi bila pač riba. Nič pretresljivega, bi rekli, a te uganke so tako preprosto dobrovoljne, da spodbujajo otroke, da jih začnejo oblikovati tudi sami. Pesnik brklja okrog sebe, iz zakladnice izbrska kakšno staro besedo, kakšni besedi pripiše nov naglas ali pomen. Vse je igra. Iz knjige ugank diši povabilo: sestavi uganko še ti!
Pregelj, Sebastijan: Do konca jezera in naprej. Ilustriral Jure Engelsberger. Dob pri Domžalah: Miš, 2016.
V zgodovinski pripovedi za otroke Sebastijan Pregelj ponazori vsakdanje življenje pred tisoč leti, ne da bi naredil prepad med preteklostjo in sedanjostjo. Deček Brin gre rad po svojih poteh, komaj čaka, da bo odrasel. Odraste skozi izkušnjo. Od poglavja do poglavja se srečuje z opravili odraslih, s kovačijo, lončarijo, s poljedelstvom, ribolovom in živinorejo. Veliko vlogo igrajo živali, pojavijo se v sanjah, prerokbah in na vsakdanji poti. Deček sreča tudi pogumno in iznajdljivo deklico Črno, ki ji sledi v votlino, kjer živijo skrivnostna bitja, kjer so kosti prednikov. Stare jamske poslikave spregovorijo o še bolj davnih časih. Preteklost je lahko bakla, ki razsvetljuje sedanjost.
Radovanovič, Vesna: Petelinček in kraljevska ptica. Ilustrirala Kristina Krhin. Murska Sobota: Ajda, IBO Gomboc, 2016.
Na prvi pogled preprosta zgodba o pavu, ki se po spletu okoliščin znajde na drugi kmetiji, daleč stran od svoje družice, med kokošmi in petelini, je večplastna in nosi pomembno sporočilo. Spremljajo jo bogate in barvite ilustracije Kristine Krhin. Avtorica Vesna Radovanovič predstavlja pava kot tujca v neznanem okolju, ki se ga njegovi prvotni prebivalci zaradi drugačnosti bojijo in ga ne sprejemajo. Mislijo, da je zaradi svojega razkošnega repa ošaben. Šele ko se z njim spoprijatelji mladi petelinček in jih pav reši pred roparskim pohodom kanje, vidijo, da pravzaprav ni kaj dosti drugačen od njih in ga sprejmejo medse. Želja po sprejetosti in sprejemanje različnosti sta predstavljeni kot univerzalna vrednota, ki presega fikcijo in prenaša pomemben nauk na mlade bralce.
Štefan, Anja: Bobek in zlate kokoši. Ilustrirala Polona Lovšin. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017.
Po slikanici Bobek in barčica, ki se je dodobra zasidrala med najmlajšimi bralci tudi v obliki otroške predstave, je avtorica tokrat mojstrsko spletla zgodbo o Bobku, nekoliko samosvojem in upornem dečku, ki po prepiru doma sklene, da bo novi dom našel v gozdu. A ker je gozd velik in temačen, svetloba dne pa mnogo prekratka za izgradnjo varnega bivališča, se mali junak zateče v kokošnjak. Tam živijo čisto prave zlate kokoši, ki zobajo zlato proso in nesejo zlata jajca. Poleg tega, kokoši Bobka zaščitijo in mu povedo, da zlata jajca niso navadna jajca. Vsako od njih, mu namreč izpolni eno željo. Bobek je pameten fant, ki ob zanimivih dogodivščinah hitro ugotovi, da si pravzaprav najbolj od vsega želi samo vrnitve domov, kar mu, ko se njegova „jeza“ poleže, tudi uspe. Novo delo umetniškega tandema Štefan/Lovšin, bo med mladimi bralci brez dvoma požela občudovanje in nemara novo odrsko življenje.
Tratnik, Suzana: Tombola ali življenje!. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017.
Roman je izsek iz vsakdana 16-letne Prekmurke Mije, ki je pustila šolo in se zdaj preizkuša v raznih zaposlitvah. To je viharen čas tudi na čustvenem polju: zaljubi se v fanta prijateljice (tudi polsestre, česar še ne ve), doživi ljubezensko izdajo, na novo zakoliči odnos do očeta, prehodi pot do pekla in celo napravi samomor (ena najboljših scen v slovenski literaturi), ki se ji ponesreči … Ves čas pa se trudi najti srečo ali vsaj nadomestek v obliki tombole, srečk in kart za šloganje, dokler ne najde sanjskega poklica – popravljanja »peciklov« – in dozori. Osebe v romanu zažarijo v močnih karakternih barvah, galerija likov je slikovita: vsakdo je poseben. Še zlasti inovativna je zgradba, saj nas v poglavja uvede kratka zgodba na temo sreče, zgodba, ki bi lahko stala tudi samostojno. Na koncu – kot v napetih kriminalkah – sede vsak kamenček mozaika na svoje mesto in osmisli celoto, ki je smešna in žalostna hkrati.