Dan v mestu junij 2024, Ljubljana
Ne več noč in ne še jutro, ko odprem oči:
res je- spet doma-
center mitološkega mednožja.
V Levu je soba, kjer spi levinja.
Motorji s podmazani z belimi vdovami.
Pavarotti je žejen in prehlajen, a arije živijo.
Nasproti hotela je hiša z liftom:
gor in dol se vozijo spomini.
Predpražnik pred stanovanjem je kosmati Big Apple:
ugrizni, ko se vrneš.
Na vratih napis:
“Vinjenim in neprimerno oblečenim gostom vstop ni dovoljen”.
Leta 1972 se je ob mojem rojstvu razbil ves družinski kristal –
tako gre legenda…
za srečo!
Prvo pesem sem napisal na kašči v Beli krajini.
Ko sem dobil odgovor zvezd, sem nadaljeval kot vrvohodec.
Naselil sem mesto s svojo hosto.
Slon joka, ker ni več slačipunc in torte so drage.
Nebotičnik govori z angeli.
Prihaja ura modrih poštarskih budilk.
“Delo” izgublja bralce in vse novice so na prstni odtis.
Vem, ker berem.
Cel dan bom čakal polnoč, da se stišajo ceste,
ko odprem balkon v poletno soparo…
vroče bo in erotično.
Buden sem v tem potencialu.
Moje mesto je mesto na prepihu.