In vendar sem

CVETKA BEVC, rojena 1960, pesnica, pisateljica, glasbenica in scenaristka je na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti ter se izpopolnjevala na University College Cork. Sodelovala je na številnih branjih doma in v tujini, prevodi izbora njenih pesmi in zgodb so izšli v več jezikih. Avtorica radijskih iger in scenarijev za dokumentarne filme, izdala trideset književnih del. Piše prozo, poezijo, mladinsko literaturo in dramska dela.

Klobuk dol, Cvetka, lani je bilo natisnjenih pet tvojih knjig! Ne dogaja se ravno pogosto, zato morava s tem začeti pogovor. Slikanica Modri med, mladinski roman Stekleni plameni, pesniška zbirka In vendar sem, roman Sence in zbirka kratkih zgodb Izpovedi črnega mačka. Povej mi, si minula leta pisala na zalogo ali pa je vse to nastalo s kakim neobičajnim ustvarjalnim zamahom?

Najbrž je toliko knjig rezultat obojega. Nekaj je nastajalo v preteklih letih, predvsem zgodbe in pesmi, ustvarjalni zamah pa je bil povezan z več miru, ker sem se kljub delni zaposlitvi, ki bi omogočala vsaj nekaj časa za ustvarjanje, odločila, da spet zajadram v svobodne vode. Mladinski roman je sicer nastal že pred letom in pol v »enem kosu«, kot se temu reče, z roman Sence pa je bila druga zgodba. Začela sem ga pisati pred sedmimi leti, nekajkrat spremenila uvodna poglavja, ne toliko po vsebini kot načinu pripovedi, vsake toliko časa zastavila nadaljevanje pisanja, a sem ga zaradi vpetosti v druge projekte opustila. Res pa je, da sem tvarino ves čas nosila s seboj, vmes raziskovala, se večkrat odpravila na Bled in se potepala po okolici (del romana se dogaja prav tam), včasih zapisala kako misel, mogoče del poglavja, a v lanskem letu našla dovolj časa, da sem povezala niti in se nekaj mesecev posvetila Sencam.

Lani oktobra si praznovala svoj šestdeseti rojstni dan. Nekako se mi zdi, da morava tudi to omeniti, čeprav v resnici ne vem, na kak način se spogleduješ s tem. Si le veselo praznovala ali pa je bil to tudi kak trenutek za premislek?

Praznovanje v širšem družinskem krogu smo zaradi korone prestavili. Sicer imam nasploh rada praznovanja, nič hudega ne bo, če bomo praznovali z zamudo, ne nazadnje je to samo razlog za druženje. Razmišljanje o tem, da čas (vse prehitro) beži, me je doletelo že pred nekaj leti, bilo je povezano z mojo boleznijo. Takrat sem se tudi vprašala, kaj bi še želela napisati. Ne vem, če drži pregovor, da se življenje začne po šestdesetem, a mislim, da je to obdobje v resnici fino. Za mano je dovolj izkušenj, takih in drugačnih, a še vedno dovolj energije, da v domači hiši postorim to in ono. Sicer pa sem si zadala, da dočakam visoko starost, najprej sem pomislila, da bi bilo sto pet let čisto v redu, ko pa sem izvedela za francosko pianistko Collete Maze, ki je pri tej starosti posnela ploščo z Debussyevo glasbo, in leto kasneje še vedno igra, sem še za eno leto navzgor premaknila številko. Lahko vzameš vse skupaj kot hudomušno domislico, a gre bolj za to, da verjamem v veselo staranje, če se to potem sploh imenuje staranje.

Pa še nekaj se je zgodilo lani, kar je, predvidevam, še najbolj vplivalo na tvoj življenjski ritem. Iz Ljubljane si se preselila v Mursko Soboto. Si morda le iskala kraj, v katerem boš lahko v miru ustvarjala? Ali te je vodilo še kaj drugega?

Kot rečeno, sem zajadrala v svobodne vode, kar je povezano z več miru za pisanje in ne nazadnje boljšimi pogoji za življenje. Ali pa sem si preprosto zaželela odmika iz Ljubljane. Murska Sobota se mi je kazala primerna tudi zato, ker je del mojega otroštva vezan na Prekmurje (mama je bila iz Melincev). Z Ljubljano še vedno ohranjam aktivne stike, pogosto sem tam. In, ja, ravnica je navdihujoča.

Če prav razumem, si del svojega otroštva preživela tu ob Muri. Torej lahko morda rečeva, da se zdaj na nek način pravzaprav vračaš?

Bolj kot vračanje to razumem kot neko novo postajališče na svoji poti. Spadam med »mobilne ljudi«, selitve sem in tja so mi blizu, da ne rečem kar moj modus vivendi. Če sva že pri vračanju v otroštvu, najbrž drži, da so mi zdaj v Prekmurju nekatere podobe iz takratnega časa bolj žive, kar po svoje nedvomno vpliva na moje pisanje. Kako že to gre. Otroštvo kot neizčrpen vir navdiha …

Tvoja pesniška zbirka z naslovom In vendar sem je zame prijetno presenečenje. Gotovo je bila to lani tista pesniška knjiga, ob kateri sem se ustavil in se zadržal dlje kot običajno. Pravzaprav jo imam še zmeraj tu na polici in se k njej še vračam …

To je lepo slišat. V zvezi s pesmimi si se mi oglasil že tedaj, ko je sklop pesmi iz zbirke izšel v Sodobnosti. Saj veš, taki odmevi veliko pomenijo. Ker potem ustvarjalci vemo, da naše pisanje ni padlo v neko jamo, kjer bi izginilo brez odmeva, ampak se je nekoga vendarle dotaknilo.

Pisma starega pesnika so pesniški nagovor z moškim glasom. Moški lirski subjekt te poezije je nekaj, kar bralec prvo opazi in se morda začudi. No, že kmalu nato spozna, da ne gre le za domislico, temveč premišljeno odločitev, ki ji tvoji verzi vztrajno sledijo in jo po svoje razlagajo. Pa vendar – lahko kaj več poveš o tem svojem moškem pesniškem glasu?

Začelo se je po pogovoru z nekim gospodom v ljubljanskem Tivoliju. Prisedel je k meni ravno takrat, ko sem si v počitku na klopi razbijala glavo s pomembnimi življenjskimi vprašanji. Po nekaj izmenjanih stavkih so postala nepomembna. Gospod je v resnici deloval kot modrec (nikoli več ga nisem srečala), spomin na to srečanje je našel odmev v pesmi Klop v parku. In tu se je prvič oglasil moški lirski subjekt. Ta izkušnja mi je bila dragocena. Zdelo se mi je, da sem po eni strani lahko vzpostavila distanco do pesniškega dogajanja, po drugi pa zato lahko segla še globlje in pomislila na stvari, na katere drugače ne bi. Nekatere pesmi v zbirki so bile predhodno napisane že v »ženski obliki«, a niso pri prenosu v moško ničesar izgubile, po potrebi sem pri nekaterih kaj dopolnila, dodala ali izpustila. Zbirka nosi naslov po eni izmed pesmi In vendar sem, zame pa ima mogoče še nek pomen. Ko sem se rodila, nisem kazala znakov življenja, po maminem pripovedovanju, so me zdravniki »že odpisali«. Potem pa se je zaslišal moj glasen jok in zdravnik je zavpil: »Ta otrok živi!« In vendar sem. Tako nekako.

Včasih se mi je med branjem vendarle tudi zazdelo, da si prevzela nase neko dolgo odlagano opravilo, za katerega si sicer pričakovala, da ga bo opravil kateri izmed pesnikov. Se ti je morda zazdelo, da si pravzaprav nihče več ne upa nagovoriti mladih pesnikov? Da kratko malo nastaja neka vrzel med generacijami, ki je nihče ne zna zapolniti …

Nagovoriti mlade pesnike in pesnice je po svoje tvegano dejanje. Mladosti pritiče upor, aroganca, za katero se skriva strah, kdo ve, lahko dobiš kakšno po nosu … A šalo na stran. Saj se oba spomniva, kako dobrodošle so podpore starejših kolegov, ko stopiš na pisateljsko pot. Druženja. Srečevanja. Pogovori. Predaja izkušenj. Zdaj sva na drugi strani. Sama sem bila zelo vesela, ko se mi je po branju na nekam literarnem večeru oglasil pesnik mlajše generacije, ki so ga moje besede nagovorile. Če so vsaj enega … In ne vem, če je dandanes v igri pogum, da nagovoriš mlajšo generacijo. Mogoče se je preprosto pozabilo na to dragoceno poslanstvo. Pa bi po moje bilo zaželeno, da bi prišlo do večjega povezovanja. Zlasti v teh časih. Pa ne zaradi korone. Zaradi upora proti mnogo stvarem.

Ne gre spregledati, da v zadnjem ciklu z naslovom Iz njene zapuščine, spet spregovoriš z ženskim glasom. »Tako kot jaz, si ti, moja hči, potomka tistih žensk, ki so jih sežgali na grmadi,« praviš v zadnji pesmi z naslovom Potomka. Ob prebiranju teh pesmi na koncu zbirke, se mi je zazdelo, kot da bi v končnici vendarle želela spet vse postaviti na svoje običajno mesto. Je kaj na tem ali se mogoče motim? Ali, če vprašam drugače – sem te »prebiral in prebral« narobe?

Ni branja, ki bi bilo pravilno ali napačno. Samo tvoje branje je. Tako da, izvoli … Pa se kar strinjam. Ker zbirko zaključi nagovor hčerki, je sklenjen nek krog. Ja, verjetno so tako stvari postavljene na svoje mesto. Ali drugače. Kozmični princip je vzpostavljen. Kritičarka Martina Potisk je v kritiki zbirke v Književnih listih zapisala, da glede na zaključni del zbirke, se zdi, da »domala obrnjeno implicirana »jang« in »jin« (šele) skupaj poustvarjata popoln krog, kakršnega pomenljivo ponudi tudi vsako pesemsko poglavje.

Zdi se mi, da od tu vodi neka sled k tvojemu novemu romanu Sence. On, Ona in Tisto so naslovljena poglavja. Pripovedovalca sta ločena, on je uspešen baletni plesalec, ona falirana študentka filozofije, ki želi uspeti kot literarna ustvarjalka. Naposled se le nekako najdeta in se za nekaj časa zbližata. Tudi zato, ker ona občuduje njegov ples in osvobajanje telesnosti, on pa njeno zmožnost vznesenega pesniškega izrekanja … Gre torej morda zopet tudi za iskanje tiste druge polovice?

Vsekakor. Ob prvih osnutkih osnovnega poteka romana sem delala predvsem na izpeljavi plesalčeve zgodbe, pa se je kmalu izkazalo, da je potrebna »druga polovica«, če želim ob njegovem odkrivanju preteklosti ponikniti tudi v njegov notranji proces. Poleg tega prikaz nekega ljubezenskega razmerja omogoča, da se vzpostavi posebna dinamika med protagonisti, kar potem vpliva na sam potek romana.

Ja, ker potem je tu še Tisto – torej spet ločena romaneskna poglavja, v katerih je skrito marsikaj, kar On in Ona ne poznata in o sebi ne vesta. Na eni strani gre pri tem za odstiranje dejanske preteklosti, po drugi strani pa tudi marsičesa nezavednega, potlačenega in travmatičnega …

Hvala za pozorno branje, Feri. TISTO seveda odkriva nezavedno in potlačeno v glavnem junaku, po drugi strani pa s temi poglavji segam v zgodovino, v tiste družbene okoliščine, ki so vplivale na življenje Ianovih prednikov. Brez tega seveda on sam ne bi bil tak kot je, ne bi odkrival dediščine po svoji babici, kar za njega pomeni tako spoznavanje in spoznanje o svojem izvoru kot soočenje s travmatičnimi doživetji, ki so ga zaznamovala.

Ajdino zgodbo sem ti nekako kar pripisal, čeprav obenem vem, da je v nekem deležu izmišljena. Zagotovo se pač tej literarni junakinji dogaja veliko tega, kar dobro poznaš in ti je blizu. Kaj pa Jan? Je to zgodba nekoga, ki ga dobro poznaš, ali pa je bolj projekcija moške podobe, ki tudi tebe lahko navdihuje?

Ajdina zgodba je v večini izmišljena. Toda ker gre za bodočo pisateljico, sem zagotovo lahko vnesla nekatere svoje izkušnje. Pred kratkim sem raziskovala, kako je Fran Saleški Finžgar ustvarjal roman Pod svobodnim soncem. Za junakinjo Ireno pravi, da se je njegova fiktivna oseba iz romana utelesila, ko je na koncertu pred sabo zagledal neko gospodično. Pri moji Ajdi je bilo vseeno nekoliko drugače. Nastala je na sprehodu ob blejskem jezeru, spominjala sem se, kako sem bila prvič na Bledu, dokaj pozno sem spoznala to »podobo raja«. Kar krepko čez dvajset, nekje v Ajdini starosti. Takrat sem se v glavnem ukvarjala z muzikologijo, zdelo se mi je, da bi lahko s pisanjem o glasbi udejanjila svojo potrebo po pisanju. Pa ni bilo dovolj. Kakorkoli – tedaj sem pomislila, kako bi bilo, če bi s pisanjem literature začela dosti prej, recimo tako kot Ajda, ki je začela z obiskovanjem literarnih delavnic. To poglavje sem v svojem življenju preskočila, ne glede na to, da že vrsto let sama vodim literarne delavnice. Izkušnja šteje.😀Plesalčeva zgodba ni zgodba nekoga, ki bi ga poznala. Začel je nastajati, ko sem slučajno prebrala, kako ples, intenzivni treningi in nenadejane poškodbe zaznamujejo telo. Drži pa, da sem sama fascinira nad plesom kot takim, predvsem nad tem, česa vsega je telo sposobno, če samo pomislim na kake neverjetne polete Rudolfa Nurejeva …

V romanu se pravzaprav dotikaš nekaterih nadvse temnih plati naše zgodovine, vendar se zdi, da tega dogajanja ne želiš preveč povleči v ospredje, oziroma aktualizirati. Ali če povem drugače – grozljiva zgodovinska dejstva ne uprizarjaš kot veliko razkritje, temveč jih raje uporabiš le kot del družinske skrivnosti. Si namenoma tako zastavila, ali pa je tak morda le moj občutek?

Občutek te ne vara. Grozljivih zgodovinskih dejstev nisem želela uporabiti na nek senzacionalističen način, čeprav sem bila ob poglabljanju v ta del naše zgodovine globoko pretresena, pa naj je šlo za 2. svetovno vojno ali čas po njej. V končni fazi sem rojena petnajst let po vojni, o toliko stvareh je bilo v šestdesetih letih še vedno prepovedano govoriti. Ali pa tisti, ki so preživeli hudo zlo, tudi niso mogli. Ker je bilo prehudo. Kot otrok sem bila večkrat v hiši Prežihovega Voranca, njegova, zdaj že pokojna, žena nam je pokazala njegovo sobo in povedala zgodbo, o tem, kako je bilo, ko se je pisatelj vrnil iz koncentracijskega taborišča. »Sram me je, da sem človek,« je bilo edino, kar je rekel ob vrnitvi. In mislim, da marsikdo iz naše generacije nosi v sebi kakšno hudo izkustvo svojih staršev, starih staršev, sorodnikov. In hočeš ali nočeš smo bili s temi zgodbami zaznamovani.

»Pravijo, da ima materni jezik posebno čustveno vrednost, zato se v njem najlažje izražamo. Nosimo ga v sebi in s seboj, dosmrtno popotnico ljubezni, skupaj z vsemi vedenji in pomeni določene kulture.« Je to le razmišljanje tvojega literarnega junaka, ali je tako tudi tvoje spoznanje, oziroma mnenje.

Bi rekla, da gre za oboje. V maternem jeziku je shranjeno dosti več, kot bi kazalo na prvi pogled. Nikakor ne gre le za besede in njihove pomene, mislim, da je prav čustveni naboj tisti, zaradi česar je tako dragocen. So ljudje, ki lahko pišejo v tujem jeziku, sem se skušala v angleščini, pa spoznala, da mi to ne gre. Za mojega junaka ima materni jezik še drug pomen. Pomeni tudi skrivnost, upor in solidarnost z babico.

Matej Bogataj je spremno besedo k romanu zaključil z zanimivo mislijo: »Zgodbo sicer raznese veter, vendar ima učinek že s tem, da je bila napisana.« Meni je bila blizu zgradba romana, v kateri izhajaš iz nekakšnega palimpsestnega presevanja iz različnih časov in prostorov. Kar zahtevna pisateljska naloga, a menim, da ti je uspelo. Upam, da bo roman našel pot do bralcev.

Upam, da pride do bralcev, čeprav ni ravno lahko branje. Uporaba različnih perspektiv, prostorov in časov je bila tudi pri pisanju zahtevna naloga. Včasih sem pri kakem odseku obstala, se ukvarja z njim mesec, dva, če je bilo treba, se potapljala v določen čas, gledala filme iz tistega obdobja, poslušala glasbo, raziskovala, poskušala ustvariti čim bolj plastičnega, živega junaka. Čeprav tega ni v romanu, sem si predstavljala, kako naroči kavo v gostilni, kako opazuje drevesa, kako se odziva na naključna srečanja. Da o tem, če je v osnovni šoli zbiral sličice nogometnih moštev, ne govorim. Ali pa vsaj imel na steni obešen plakat kakega znamenitega plesalca, če sem že razmišljala o Ianu.

Povej še kaj o svojih strategijah in taktikah pri pisanju kratkih zgodb. Knjiga Izpovedi črnega mačka je verjetno nastajala dlje časa. Gre za zbirko ali morda kak tvoj izbor?

Zbirka je res nastajala skozi daljše časovno obdobje. Tekom let so nekatere zgodbe odpadle, kakšno sem predelala, nekaj sem jih napisala na novo. Zgodba Izpoved črnega mačka, iz katere je tudi izpeljan naslov knjige, je bila napisana nazadnje. Na nek način zgodbe poveže. Črni maček je terapevt, zgodbe, ki so v knjigi, so zgodbe njegovih pacientov, v kaki se tudi sam znova pojavi. Sicer pa si zgodbe sledijo v zaporedju ena bolj resna, tragična, za njo komična, mestoma ironična. In tako se izmenjavajo vse do konca, ko izzvenijo v lahkotni pomladni zgodbi z naslovom Češnje.

Bralcem se bo verjetno zdelo, da tvoje ustvarjanje za otroke in mladino puščava med tem pogovorom nekako ob strani, a jim pri tem nočem pritrditi. Tudi na tem področju si namreč ustvarila že veliko del. Mladinskega romana Stekleni plameni sicer res nisem še prebral. Morda lahko kaj več poveš o njem …

V ospredju je zgodba, ki obravnava problem odvisnosti v družini. Mislim, da je to marsikje še vedno tabu tema, o takih stvareh je nujno govoriti. Mama glavne junakinja Marjetice je alkoholičarka, odraščajoče dekle ima zaradi tega vrsto težav in tudi sama zaide na pot odvisnosti. Če bi povzela svoj pripis romanu, bi rekla, da so si zgodbe o odvisnostih podobne. Podobni problemi zaznamujejo otroke, katerih starši imajo težave z alkoholom. In ti otroci imajo podobne težave, kadar se spogledujejo z zasvojenostjo ali sami padejo vanjo. Ranjeni in ranljivi so. Po eni strani jih življenje postavlja pred hude preizkušnje, v katerih morajo pokazati več prisebnosti in odraslosti, kot bi pritikalo njihovim letom. Po drugi strani hrepenijo po pripadnosti, varnem objemu in toplini. Kolikor hujše so njihove notranje poškodbe, toliko večje je njihovo hrepenenje. In to hrepenenje lahko zamegli pogled. Tako se zgodi tudi Marjetici, čeprav težave rešuje na čisto poseben način in je zaradi tega tudi njena zgodba izvirna.

Od leta 2004, ko si kot scenaristka sodelovala pri igrano-dokumentarnem filmu Jaz sem muzikant, si kot scenaristka podpisala kar devet dokumentarnih filmov, ki so bili vsi po vrsti opaženi in so prejeli kar nekaj nagrad. Zadnji je igrano-dokumentarni film Henrikova svoboda, v katerem si pomagala osvetliti življenje in umetniško pot Hinka Smrekarja. Vem, da je bila glasba tvoja prva ljubezen, katera je torej film?

Na začetku je bila pravzaprav beseda. In kmalu za njo fascinacija nad zvočnim svetom sploh, ne le glasbo. Poslušanje šumenja, žuborenja, prasketanja … Mogoče sem se zato toliko časa posvečala samo radijskim igram, ker vključujejo tudi zvočno dimenzijo besede. In film? Ne omenjam zaman radijskih igre. Peter Zobec, pokojni režiser, mojster ustvarjanja množičnih prizorov na filmu, je na radiu režiral igro, vključil je tudi množični prizor, asistentka je poklicala ljudi, ki smo bili v bližini (nekaj časa sem na radiu delala kot glasbena oblikovalka) in postrojili smo se pred mikrofonom. Vključno s Petrom, ki ga je sredi snemanja prizora popadel gromki smeh. Potegnil nas je za sabo, saj nas je bilo kar nekaj »poklicnih smejavcev«, takih, ki smo si tudi pri šolskem pouku prislužili kazen zaradi salv smeha. Kar tako. Iz veselja. No, to je bil začetek prijateljstva in vrste sodelovanj s Petrom. Večkrat nas je skupina prijateljev na njegovo povabilo sodelovala pri snemanjih drugega plana, kdaj sem kaj malega zaigrala, predvsem pa sem se okužila s filmom. Ne le z gledanjem, saj smo statisti bili po večini filmoljubci, ampak z ustvarjanjem. Za vsakim filmov je ta neverjetna mašinerija, od režiserja, snemalca, celotne kreativne ekipe do šoferjev in dostavljavcev hrane. Na snemanjih sem se spoznala tudi s Polono Sepe, zdaj žal že pokojno, eno prvih slovenskih režiserk, ki je potem tudi režirala film Jaz sem pa muzikant. Bilo je v času, ko se je na ulicah začelo pojavljati vedno več glasbenikov. Mene so ti prizori prevzeli. Napisala sem scenarij. Tudi zato, ker sem poznala Šostakovičeva pričevanja o tem, kako je Stalin nekoč sklical vseruski kongres potujočih bardov, ki so pripotovali iz vseh koncev države. Vse so pobili. Stalin je verjel da pevci, večinoma nosilci ljudske dediščine, s pesmimi lahko raznašajo klico upora. Upanje. Klic po svobodi.

Dokumentarni filmi po tvojih scenarijih, vsaj tisti, ki sem si jih ogledal, so pravzaprav filmski eseji. Teme, ki se jih lotevaš so obdelane večplastno in celovito. Si kdaj razmišljala o scenariju za celovečerni igrani film?

Pomislila, tudi poskusila kaj v tej smeri s kakšnim scenarijem za kratek igrani film, pa me pravzaprav ni potegnilo. Prav Peter Zobec je nekoč želel narediti film po eni izmed mojih radijskih igre, s Polono Sepe pa sva na podlagi moje dokumentarno radijske igre Žalostni ne pojejo zgotovili scenarij za dokumentarni film Kaj pa gospod Bach, ki vsebuje vrsto igranih prizorov s Pio Zemljič. Zdi se mi, da mi prav kombinacija dokumentarnega in fikcije najbolj ustreza.

Tvoja preselitev v Panonijo in tvoja vrnitev v svobodnjaški status po naključju sovpada z razmerami v času virusa. Vsekakor je to obdobje, ko se je naše življenje tudi sicer zelo spremenilo. Ustvarjalna samota, ki si jo na nek način iskala, je zdaj kajpada še večja. Svobodnjaki pa vse dražje plačujemo svojo svobodo …

Tisto delo, ki je vezano na pisanje doma, je dobilo še več prostora, snemanja filmov in literarne delavnice so se pomikale v neznano prihodnost. Še zdaj se lovimo okoli terminov, snemanje dokumentarnega feljtona o kiparju Robertu Juraku smo nekajkrat prestavili. Upam, da ga na pomlad speljemo. Kar se tiče svobode svobodnjakov, bi rekla le eno. Svoboda je odločitev in odgovornost. Pa naj gre za ustvarjanje ali karkoli drugega. Ima svojo ceno. A hkrati je pravica in dolžnost. Me je pa groza, kaj se v zadnjem letu dogaja na področju kulture. Saj tolikokrat govorimo o njenem pomenu, a po navadi prepričani govorimo prepričanim, oblast pa kot da je slepa in gluha. Tolikokrat ponovimo, pa naj še zdaj. Jezik je temelj naše nacionalne utemeljitve, brez njega bomo izginili z državo vred. Pretiravam? Mislim, da ne.

Tudi jaz mislim, da ne. Veliko nas je, ki nam ni vseeno. Pa sicer …Vem, da kar zahajaš v naravo. Se veseliš pomladnega prebujanja?

Zelo. Spomnim se, da sem v srednji šoli iz okolici neznanih razlogov na pomlad manjkala pri pouku. Kar dosti. Potepala sem se po gozdu in občudovala naravo. Odklopila za kakšen teden. Kasneje, ko sem bila v Ljubljani, smo kdaj pozdravljali pomlad s spuščanjem svečk po Gradaščici in zabavami. Zdaj to počnem z vedno daljšimi pohodi v gozd. Ne bom razpredala o svoji vzhičenosti nad čarobnostjo prebujanja ali mojo zamaknjenostjo. Pomladni cikel je zame najbolj izrazit. Po svoje tolažilen. Ko sem sredi njega, imam občutek, da svet vendarle ni vržen s tečajev. Kajti pomlad je znova tu.

Kaj ta čas ustvarjaš?

Zaključila sem scenarij za igrano-dokumentarni film o Zofki Kvedrovi, pričenjamo s pripravami za film o tržaškem pesniku Marku Kravosu. In seveda pišem. Ustvarjam nadaljevanje mladinskega romana Desetka, naslov je F. A. K. (da ne bo pomote … to so kratice treh glavnih junakov in ime njihovega glasbenega benda) in se ukvarjam s popravki pravljičnega otroškega romana Mala gospa iz rumene svetilke. Mala gospa je upokojena vila Alojzija, nekdanja pripadnica specialne enote KR8ZU6BU, ki je otrokom pomagala preganjati strahove. V zgodbi Aramu Piščancu, nekoč Netopirniku, Petru Klepcu … in če me spomin ne vara … tudi meni.

Veliko ustvarjalnega dela te čaka, lepo je to slišati. Želim ti obilo navdiha.

Hvala.