Verjamem v moč besede

Najprej se ti zahvaljujem za čas, ki si si ga vzela za pogovor.

Hvala tebi.

Odraščala si v Turčiji. Kako je bilo odraščati dekletu v Turčiji?

Odraščala sem v egejskem delu Turčije, ki je v primerjavi z osrednjim in vzhodnim delom države precej evropski. Moje rojstno mesto, kjer sem se rodila in obiskovala osnovno šolo, Denizli, je bolj konservativen kot İzmir, kamor sem hodila v srednjo šolo. Kar se tiče izobraževanja, je moja družina precej odprtega duha. Pri nas doma je bila znanost bolj pomembna od vere. Po drugi strani pa je imela naša družina precej tipično »mačo« strukturo, kar se tiče ženskih in moških vlog v gospodinjstvu. Pri 18 letih sem odšla v Istanbul študirat, kjer sem ostala tudi kasneje. Tam sem se kot ženska počutila bolj svobodno. Lahko sem se bolj izrazila, lahko sem bila jaz.

V Turčiji si bila uspešna mlada podjetnica, pisateljica, članica turškega centra PEN. Si imela kaj težav? Kakšne izkušnje si imela tam?

Vsakdo ima svoje zgodbe! Biti poslovna ženska v Turčiji je težko, saj te sistem sploh ne podpira. Če si mama in imaš službo, je zelo težko biti oboje. Konkurenca je zelo huda, moški pa imajo po navadi prednost, čeprav se o tem na glas ne govori. Če se želiš povzpenjati po karierni lestvici, moraš zaščititi sebe, svojo identiteto kot človek in kot ženska. Na različnih ravneh se moraš boriti. Mislim, da mi je ta del – poslovni del – predstavljal precej večji izziv kot pisateljevanje. Kot pisatelj si že tako ali tako »redka ptica«, zato si lahko bolj zvest sebi.

Predstavljam si, da ima turški center PEN veliko dela. Vaša predsednica, neverjetna Zeynep Oral, se, kot pravimo pri nas, bori v prvih bojnih vrstah. Nam lahko zaupaš, s kakšnimi težavami se soočate?

Izvršni odbor se ubada z veliko več težavami kot ostali člani. Trudijo se in podpirajo pisatelje in novinarje, ki so v težavah, po drugi strani pa se ukvarjajo z literaturo. Organizirajo literarna tekmovanja, delavnice, razstave, predstavljajo Turčijo na različnih konferencah, srečanjih … Soočamo pa se s finančnimi težavami, saj nam nobena kulturna organizacija ne nudi nobene pomoči.

Napisala si delo Izgnanstvo (prevod: Lili Potpara, Cankarjeva založba 2017), knjigo o izgnanstvu od doma, domovine, telesa … Navdihovale so te novice v časopisih. Hvala, ker nas opominjaš na te zgodbe. Lahko morda omeniš najbolj tragične zgodbe?

Ena izmed zgodb, ki je ostala najdlje z mano, pripoveduje o družini, ki je ubila svojo hčer, ker je »osramotila« svojo družino. Tragična je na več ravneh. Mlado, nedolžno dekle so ubili njeni lastni bratje. Umoriti jo je moral najmlajši brat. Starejši brat je hrepenel po očetovem priznanju, zato je organiziral umor ob pomoči mlajšega brata, ki ga ne bi pred sodiščem obravnavali enako, ker je bil premlad. Oče je trdil, da ni o tem vedel nič, dokler zločina niso odkrili, a je bil ravno oče tisti, ki je pognal ta zločin. Mati je vedela za zločin, a devet let ni rekla nič. Mati ni imela kam iti, ni imela varnosti, službe, denarja, nič, zato je pri sebi zadržala to umazano skrivnost. Meni se zdi to dober prikaz, kako družbe sodelujejo z zločini. Če ne moreš prekiniti kroga, se zločini dogajajo na številnih področjih na različnih stopnjah. To je tako tragičen, ampak odličen prikaz, kako lahko rak zastrupi celotno družino, vso vas, mesta in družbo.

Kako so tvojo knjigo sprejeli doma?

Kar se tiče vsebine, se je knjiga nekaterim ljudem zdela zelo pogumna; drugi so me krivili, ker govorim samo o slabih rečeh, kot da se v Turčiji ne dogaja nič dobrega … Kar pa se tiče same forme, se mi zdi, da so knjigo nekateri težko umestili. Knjiga kratkih zgodb z romanesknim duhom? Knjiga poetičnih besedil, ki se na koncu oblikujejo v nekaj drugega …? Moram pa reči, da mi je še kar vseeno. Napisala sem, kar sem hotela napisati, in se pri tem kar najbolj potrudila.

Zdaj živiš v nekakšnem izgnanstvu na Nizozemskem. Lahko opišeš svojo izkušnjo?

Knjigo Izgnanstvo sem pisala v letih 2008-2009. Takrat mi ni padlo na pamet, da bi se preselila iz Turčije. Takrat je bilo vse še dobro, vsaj na površini. Res je zelo nenavadno, da sem zdaj v prostovoljnem izgnanstvu, sedem let po izidu knjige. Nisem vedela, da bo tako težko. O sebi sem vedno mislila, da sem državljanka sveta, ker sem oboževala Evropo. In še vedno jo obožujem. Ko sem obiskala Dunaj, London, Nizozemsko, Pariz, karkoli pač že, sem se počutila doma. Presenečena sem bila, ko sem ugotovila, kako te navade, vrednote, oblikujejo, ne da bi to opazil. In ostajajo s tabo močnejše, kot bi si mislil. Nisem si mislila, da bom tako pogrešala turško govorico, na primer. Kot bi se morala ponovno zgraditi. Vesela sem, da smo se preselili. Zdi se mi, da je bila odločitev prava in da je prišla ob pravem času. Na Nizozemskem smo zdaj leto in pol. Včasih se mi zdi, da še lebdim nekje v zraku. Nisem še pognala korenin.

Mnogi med nami čutimo krivice vsepovsod. Sama verjamem, da lahko pomagamo doma – rešujemo težave v svojem mestu, državi … Pa tudi s tem, da širimo informacije o krivicah in uspešnih akcijah, ki se odvijajo povsod po svetu. Lahko pomagamo še kako drugače?

Sama imam isto dilemo. Pogosto se sprašujem, ali kaj pripomorem svetu. V tretjem letniku študija politologije in mednarodnih odnosov sem pa sprejela odločitev. Nisem šla v diplomacijo, ker nisem verjela v poštenje in čistost politike. Vedela sem, da mi ne bodo dovolili pisati o tistem, o čemer sem hotela pisati, če se bom podala na pot diplomatke. Hotela pa sem pisati, bolj kot karkoli. Lahko izbereš in si politik ali aktivist. Lahko si prisoten v žariščih kot član različnih nevladnih organizacij in fizično pomagaš pomoči potrebnim. Ampak to nisem jaz. Jaz sem pisateljica. Verjamem v moč besede. S pisanjem (navadno) ne moreš začeti ali dobiti revolucij ali vojn, lahko pa preoblikuješ ljudi, počasi, globoko in resnično. In to se mi zdi dragoceno.

Prepričana sem, da že razmišljaš o naslednji knjigi. Nam lahko že kaj poveš o njej?

Moja nova knjiga je zdaj pri moji agentki in je njen problem. V mislih imam to, da jo bo v Turčiji objavila s čim manj cezure. Gre za roman o družini, ki jo sestavljajo oče in dve hčerki. Potovanje se raztegne od Amsterdama, do Auschwitza, do Istanbula, od tam pa nazaj v Amsterdam. Imam pa še en roman, ki je napisan na pol. Začela sem ga pisati še pred to knjigo, a je bila ta knjiga, ki sem jo oddala prejšnji mesec, zelo močna in sem jo morala napisati najprej. Po kratkem premoru načrtujem, da bom nadaljevala z na pol napisanim romanom. Imam pa tudi še eno močno zamisel, ki bo morda prevladala. Bom videla.

Srečno pri vsem, česar se lotevaš. Hvala za delo, ki ga opravljaš – in da si glas tistih, ki svojega glasu nimajo. Vse dobro.

Hvala in enako tudi tebi.

*** 

Neža Vilhelm je profesorica latinskega in grškega jezika. Kot svobodna prevajalka največ časa posveča prevajanju filmov, knjig pa tudi pesmi. Najpogosteje čepi za računalnikom, tiči v kakšni kinodvorani ali tišči nos med platnice knjig. Če odpove vse to, pa gotovo v pasji družbi lovi sončne žarke in riše nasmehe na obraze tistih, ki za to nimajo razlogov.

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: