Pismo

Hlastač je skočil, ugriznil na sredini in mu zlomil kopje na dva dela. Penjenje, sekanje; znojen, obupan spopad je sledil. Lovec Svalvo se je spomnil, kaj so mu svetovali modri starci; v oči, v te velike oči. Preostali del sulice je zarinil v Hlastačevo oko, v tistega zgoraj, ne enega od ostalih treh spodaj. Sokrvica je drla iz očesa in Hlastač je drgetal. Svalvo je rinil ost do konca v Hlastačeve možgane. Bil je preblizu in krčeči se Hlastač ga je oplazil po nogi.

Rana, majhna cena za zmago. Uspelo je. Hlastač, lovilec, prevarant. Eden od treh plenilcev, ki so pobijali prinašalce svetih pisem na njihovi poti. Tega ne bo več. Smrdel je do neba, ko je izpuščal govno in kri. Hlastač je izhropel, Lovec, posvečeni sel, je postal, da predahne.

Padla je prva od treh zlih zverin, ki prežijo na njegove, ko so na svetem poslanstvu, nosijo prisego kralja, odrešitev; ki pa jih vodi preko njihovega plenilskega področja.

V brlogu Hlastač ni imel nič razen kosti, Svalvo je bil razočaran. Toda moral je dalje, čas se je iztekal, bil je zadnji dan, ko je prisega še veljala.

Uničevalec, Avatar sončnega boga, je bil cilj svete pisne prisege; zašil jo je v svojo obleko. Pleme je vedelo, da je to njihovo zadnje upanje, da je uspeh Svalva neskončno pomemben–vsa življenja so bila odvisna od tega. Bil je zadnji dan.

Žareč od zmage nad Hlastačem je nadaljeval pot. Trava se je spreminjala v grmovje s krivimi vejami, s strupenimi trni. V zraku je neprijetno dišalo po neznanem zelenju in rožah.

Blizu bi lahko bil brlog Lovilca. Svalvo je izvlekel svojo pračo in vanjo vtaknil blagoslovljeno kroglo. Nekaj ga je zarinilo od zadaj in padel je. Svalvo se je obrnil in da, Lovilec je skočil, je bil na njem, njegova slinasta čeljust je kapljala, se bližala, proti Svalvovi glavi.

»Krogla, čarobna krogla, s strupi in čari, ki jo je zarotil vaški šaman, je bila edina, ki bo ubila Lovilca!« Lovilec je razprl čeljust in Svalvo je vanjo porinil celo roko, s kroglo v pesti, nato pa razkrečil prste.

Čar je imel takojšen učinek. Čeljusti so se zaprle, vendar z mlahavim ugrizom, tako da je lahko iz njih izvlekel površno krvaveče roko. Lovilec je dihal plitvo, prehitro, njegova moč je usihala. Svalvo je izvlekel nož in prerezal zveri grlo. Ni se branila, ni imela moči za to.

V brlogu je bil manjši zaklad dragocenosti in svetlečih se kamnov. Samo z neba so padali takšni kamni, vzel je vse.

Sedel je poleg živali, ki je izpuščala smrad in znova tipal svojo haljo z všitim pismom. Pismo odrešenja, pisno obljubo kraljevega očeta izpred desetletij, ki poteče danes, ob sončnem zahodu. Obljubo kralja vaščanom, ki so mu rešili življenje. In so zdaj potrebovali pomoč njegovega sina. Barbari s severa so bili premočni, uničenje je bilo neizogibno. Polovica borcev vasi je že padla; tako naprej, in sledilo bo celotno pleme, izginilo. Danes je bil poslednji dan za rešitev.

Toda pismo kralja je bilo sveta prisega, ki so jo morale spoštovati vse generacije kraljevih otrok. Tako določa Bog Sonca in Uničevalec je njegov Avatar; o katerem ni vedel nič. Ena zapreka je še ostala. Le ena. Prevarant. Tudi modri možje so poznali le njegovo ime, ne pa bitje samo. Dlje od vasi, manj je Svalvo, lovec, vedel, kaj ga čaka.

Lovec si je povil roko in pohitel, v vodo. Blizu je bilo vodno zajetje. Skočil je vanj in se odrgnil. Živali so bile strupene, moral se je očistiti. Ves čas je pazil na ogrinjalo s svetim pismom na obali. Ki ga je bilo mogoče predati le Uničevalcu, Avatarju boga Sonca, boga vladajoče dinastije. Ko je predano, ko ga Avatar sprejme vase, bo pismo postalo zakon. In ukaz, naj jim celotno kraljestvo pride na pomoč. On, žena, pleme, vsi, bodo ostali živi, na svoji zemlji.

Svalvo je, okrepčan, nadaljeval pot do prestolnice Harabo, kjer sta bivala Božji Avatar in novi kralj. Mlada ženska je stala blizu njegove pešpoti, pred svojim šotorom, z vrčem v rokah. Vino bi mu prijalo. In Svalvo je imel dovolj srebra.

“Koliko za vino,” je vprašal Lovec.

“Dva srebrnika.” Njen glas je bil globok. Dišala je zamolklo, muškatno, vabeče.

“Ali lahko za trenutek sedem?” Svalvo je potreboval počitek. Rane so se zarivale vanj, prosile za postanek.

“Da.” No, ni bila blebetava.

»Pridruži se mi, prosim. Božja volja je deliti.” Še posebej z lepim dekletom, tudi če je neokretno.

“Seveda.” Njena halja se je razprla in pokazala je zelo mikavne noge. Mm, mmm.

Precej ​​požirkov pozneje je Svalvo – z glavo, otopelo od vina – objel dekle okoli pasu. Nič ni reklo, nobenega nasprotovanja. Objel jo je še z drugo roko in jo potegnil bližje k sebi. Ustnice so se srečale, odprle in jezika sta začela svoje večne igre.

Ampak, ampak? Njena usta in jezik so imeli drugačen okus, vse je bilo drugače kot pri ženskah! Je to ženska? Svalvo je tipal njeno telo. To je bil moški! Spomnil se je Weimure, razvpitega ljubitelja otrok, izgnanega iz vasi, ki ga je poskušal posiliti. Imel je enak občutek, oblika, okus, enako vse!

Svalvo se je tudi spomnil, kaj je takrat storil, da bi se ubranil. In tudi sedaj je pogoltnil toliko “njenega” jezika, kolikor je mogel, in grizel, grizel, grizel. Prevarantov jezik je raztrgal, odtrgal, »ženska«, zdaj suhljati moški, ki je krvavel iz ust, je dvignil svoje bodalo, prej skrito, da bi ga ubil.

Prevladal je Svalvov lovski nagon. Skočil je in pobral svojo polovico sulice. Prevarant je napadel, in takoj mu je Svalvo zasadil konico sulice v želodec. Svalvo je obrnil sulico, da bi razširil rano, in odskočil.

Prevarant je še vedno stal, kri je lila iz njega v travo. Potem se je zrušil. Svalvo je pobral dragocenosti okoli njegovega bivališča, posebej svetleče kamne. Obleko in drugo je pustil na gnusobi.

Svalvo je začel teči, zamujal je, pred očmi se mu je mračilo in okolje se je zibalo v njegovih očeh. Prestolnica je bila v bližini. Kmalu je zagledal zidove. Stražarji so ga poskušali ustaviti. Zadnja ura se je bližala, ni imel več časa.

»Imam sveto kraljevo prisego, ki jo moram predati Božjemu Avatarju! Sem na svetem poslanstvu!« Svalvo je bil zasopel, zmeden, a še vedno dovolj močan, da je prevpil vse stražarje, in je stekel, med divjim spraševanjem o svojem cilju, končno, v tempelj.

Blagoslovljeni kip Uničevalca, Avatarja boga Sonca, prejemnika svetih besed, ki so jih morali vsi spoštovati, je stal sredi svetišča. Tega kipa ni še nikoli videl. Svalvo je omahnil pred njim in se nato z zadnjimi močmi zravnal. Žrelo kipa tega ogromnega psa ali volka je zijalo, zato je tja položil pismo. Nato se je, na koncu svojih moči, naslonil na podstavek kipa. Bilo je storjeno. V poslednji uri.

Avatar Uničevalec bo zarjovel vase sprejeto sveto prisego ob sončnem zahodu, in kralj jo bo ubogal, kot jo mora. Vas, pleme in njegova družina bodo živeli.

Kaj pa je to? Približal se je še en prosilec in vtaknil svoje sporočilo drugam, v, njemu nevidno, luknjo na hrbtu kipa Uničevalca? Zmotil se je! Konec!!

Ne! Ne! Svalvo se je sunkoma obrnil nazaj k čeljusti Uničevalca, kjer je ležalo odrešitveno pismo.

Uničevalec bo oživel, zarjovel in bo pismo zmlel v drobne koščke, njegova napaka! Zagrabil je pismo, da bo rešil, rešil svoj svet. Kaj zdaj? Sonce je zahajalo proti koncu. Kaj? Odprtina na hrbtu je bila zamašena z zadnjo prošnjo. Kaj zdaj? Prošnja mora biti v Avatarju!

V podzemlje z vsem, zvil je pismo in ga porinil od zadaj v statuo. Božji pes je zatulil, on pa rinil, rinil je do konca. Papir mu je izginil iz rok, sprejele so ga notranje mišice čudežnega kipa. Roko, nenavadno čisto, je potegnil ven, nepoškodovano. Avatar je nehal rjoveti.

Zmaga, rešitev. In on bo heroj za vse čase. Spati in nato domov. Žena, vas, večna slava, vsi čakajo. Svetleči kovinski kamni, ki jih je imel, mu bodo prinesli bogastvo.

⁂⁂⁂

»In tako je lovec Svalvo rešil ves naš rod, kot junak nad junaki. Toda zlobna usoda je nanj nagnala zle jezike, posmeh bab, vreščanje otrok, žaljive napise na hiši. Pred norčevanjem ni imel miru. Svalvo je zato zbežal v sosednje kraljestvo in naprej in spremenil ime, o njem ne vemo nič več. Vseeno ga slavimo kot heroja, on je naš odrešenik. >On je heroj Svalvo in ne kot vi vpijete!

Kam bežite. Spet, spet vpijete žaljivke, ki so ga pregnale. On je Svalvo Heroj , ne Svalvo Anus, Svalvo Ubijalec, ne Svalvo Ritna Luknja, on je Zaščitnik vasi in ne Zaščitnik pasjega gnoja! Kaznoval vas bom vse.

Ali pa ne. Nima smisla, če to ponavlja cela vas….«