Živa ni marala joka. Solze so ji drvele po licu. Koča je dihala svež gozdni zrak, dišala je po lesu. Sama ni vedela kam je zamahnila z roko; žvenket pribora, sedaj na tleh, ji je povedal kam. Jokala je v mizo, v les. In pri sebi, nevemkolikič, obnavljala razgovor.
»Mare, kje si, kličem te že nekaj ur, tvoj telefon pa mrtev.«
»Draga Živa, na tem svetu, žal, so še drugi ljudje s katerimi se moram posloviti pred Božičem. Pa tudi pogovoriti, državni proračun bo kmalu. Te bom poklical, pred nama je pomemben razgovor.« Mare je bil v državni službi, ampak je grizel. Napredoval je pred vsemi sovrstniki. Živa je bila ponosna nanj… no ja, večinoma.
»In vse sem privlekla, še črno seksi perilo in visoke pete, za posteljne igrice, vse, porabila pol prihrankov…«
Šampanjec na mizi se ji je krohotal v obraz. Nekje okoli hiše so hukale sove, morda gnezdene v linah stavbe. Zvlekla je kovinski staniol z vratu steklenice in odvila žico z bunkastega zamaška. Čep potem ni bil problem Niti pok odprtja steklenice. Bledo rumeno vino je sililo iz vratu in natočila ga je – v pollitrski pivski kozarec. Pa, briga njo, če to ni olikano.
»In sem, izbrala vina, Kerner, Sauvignon, malvazija Renski rizling, Trollinger, vsa bela, pozna trgatev, polsladka, hude cene; ampak po Maretovem okusu. In sem ugibala, pri kateri buteljki bo rekel, kar bo razneslo moje srce. Morda, morda rumeni muškat? In sem kupila še drobno steklenico sladkega vina, pridelanega samo za papežev obisk v naši državi. Zdaj sem pa tu sama, jaz in steklenice…in buteljke ljubezni ni, butelj sem jaz.«
Šunka, z dišečim mastnim obrobjem, polnjena telečja prsa pripravljena za peko, mrežna pečenka, koline, vse kar je rad jedel; bil je pač Prekmurec,–nagrmadeno na kuhinjski mizi. Še bučno olje in kuhan goveji jezik je pripravila Živa, s trdo kuhanimi jajci vred; in motovilcem.
Načrtovala je tri dni praznikov. Tri dni daril, poljubov, objemov, priseg. Tri dni, ki bodo spremenili njen svet. Ki bodo začetek njenega novega življenja; z njim.
Kako, pivski kozarec šampanjca je bil že prazen? Kiselkasti občutek v želodcu ji je povedal kam je steklo vino. Ampak ga je bilo še, več kot preveč, naokoli. In trideset let starani armenski konjak, kot ga je Mare imel rad. Mare… Prijela je konjak in stopila iz male hiše. Kamin bo poskrbel za toploto in imela je še lastno ogrevanje na petrolej.
Sneg ni več naletaval. Veje smrek naokoli so se šibile pod belimi zapadlimi gmotami in se majale v vetru. In spet so se oglašale sove; in to podnevi. Od kod? S steklenico v roki je Živa stopala proti smrekovemu gozdu. Veter je suval, sunki so bili močni. Ne toliko pri tleh, kolikor više, med krošnjami dreves. Njeni negotovi koraki so jo zanesli naprej.
Več dreves je zaječalo, veje so padale na tla. In, pred njo, na snegu, spet veje; in gnezdo. Sovino gnezdo, to je vedela, da jih vedno ukradejo drugim; ali pa da gnezdijo na prazno. Toda… na tleh so ležala tudi tri razbita jajčka. Brez beljaka in rumenjaka, ki so morda poniknili, znotraj pa tri, skoraj neopazne pojave. Tri življenja izgubljena v hosti. In ogromen, puhast čop, zraven. Mrtva mati. Gozd je divjal, in zahteval je svoje žrtve. Tam pa…Orjaški šop perja je drhtel pred Živo.
»Ahh, ti si preživel. Daj, da te vidim. Ne skrivaj se, danes ni skrivalnic« Počutila se je noro, ko je govorila sovi; čutila je kot da lahko govori s komerkoli danes. Orjaški, preko pol metra dolg bel samec, je ležal pod smreko. Ranjen, čokato telo. Široka glava. Sova. Sovec.
Stekla je v hišo po prvo pomoč; in zatem zagrabila belega samca.
»Tiho, bodi tiho, hočem ti dobro. Poglej, bolečina je manjša, kri ne teče več« Prilepila je rešilne obliže in namazala kremo za rane in ostalo, kjer je bil ranjen. Ves čas, zadovoljna, da ima spremembo, mu je mrmrala uspavanko. Armenski konjak ji je pomagal. Par kapljic je kanila tudi na samca; spil je takoj.
Samec, če ga je ocenila prav, je bil sedaj povit, oblepljen, zdravljen kolikor je zmogla. Trupelca zraven njega je zasula s snegom. Čokato telo s široko glavo, oči pomaknjene naprej–gledal jo je zaupljivo. No, ja, preživel bo.
Odklamala je nazaj v svojo barako, v pogorišče svojih sanj.
Z naporom je Živa porinila polnjena telečja prsa v pečico. To hrano je ljubila tudi ona, ne samo… Mare.
Mare, ki ji je pred par urami telefoniral.
»Draga moja, mene ne bo, ker je to najbolje za oba. To je odrešitev za najini duši.«
»Te ne bo, po vsem kar sva govorila, kar si mi obljubil! Tu je vse, vse, pripravljeno zate!«
»Veš, sem pač moral tako, ti si me prisilila v to. Žal, nisem imel izbire. Privila si me. Nisi mi pustila druge izbire.«
»V kaj sem te prisilila, pa saj nisem rekla niti besede.«
»V to, da ti moram tako povedati, kot sedaj, da sem z drugo, ki me razume in spoštuje. Pomiri se, to je tvoje življenje, pač, tvoja usoda. Tvoje je pač takšno, da nekaterih stvari ne boš nikoli dosegla, sprijazni se. Kot prijatelj ti povem, prej boš sprejela, da so stvari, ki jih ne moreš izpolniti, prej boš na dobri poti; ti pač ni usojeno; je nad tabo. Svet potrebuje tudi tebe, ljudi kot si ti; toda svoja mesta, svoj položaj, morate vedeti. Alenka se strinja s tem. Tvoje delo v art tekmi, ki si mi ga poslala, je blagohotno sprejela kot svoje. Na robovih te bomo označili.«
»Alenka, tista blond baba, ki je dobila nagrado za slikarstvo in jo spremljaš povsod, tista Alenka? Ta je naenkrat vir modrosti zate? Kot da ni javna tajnost, da je hijena, ki je obgrizla in okradla vse svoje prejšnje partnerje? In da ima več splavov za sabo kot let. Ta Alenka?«
»Prosim, umiri se. Ne bodi ljubosumna. Alenka je moja bodoča, moj svetli svet. Med nama pa, žal, ni interakcije, razumevanja za harmonično multikulturno skupnost. Alenka pa to ima.«
»In jaz naj, sredi gozda, požiram to tvoje, sveže prešano govno, tvoje laži, kot da je kompot? Sama, pozabljena, preč vržena? Potem ko si me poslal sem, na očetov vikend, da te čakam? Za Božič?«
Mare ji je dal sluzasto Alenko na telefon. »Razumevanje je pot človeštva k uresničenju, pojdi po tej poti, spoznala boš, kam te je usoda postavila in boš s tem zadovoljna. Tvoje mesto pač ni v višinah, je pa v nižinah. Spodaj je tvoja višina.« Takrat je Živa planila na WC; in bruhala na suho–razen povračanje iz želodca, ki je bil prazen, ni bilo nič.
Od tega je bilo nekaj ur, pa ni nič manj bolelo. Treščila je na stol in žvečila šunko, hren in kruh. To ji je še prijalo.
»Tok, tok, tok, bam, tok, tok, tok, bum.« Nekdo je tolkel na vrata. Tu, ob tej uri?
V roke je vzela kij, za baseball, ki ga je hotela podariti Maretu. Naj kar pride, kdorkoli, razbila mu bo glavo, spodnjo in zgornjo. Sovražila je vse moške.
Odprla je vrata, in najprej ni videla nič. Potem pa, spodaj, pred vhodno stopnico… Tri miši in rovka. Mrtvi, mrzli.
Ni razumela, potem pa naenkrat je.
»Sovec, hvala, samo drugič jih vzemi s seboj, to ni moja hrana.« Zavpila je. Bolje ta ptič, kot Mare. Ja, alko se jo je že prijel. Pogovarja se s ptiči. Bolje kot da z Maretom.
Počutila se je noro, toda bil je nor dan. In zakaj na večer norega dneva ona ne sme vpiti sovi, kaj naj stori? Mare jo je porinil v norost, plavala je v njej.
Tišina, no, ne tišina, sove so ukale. Sonce je zahajalo, zrak je resketal, poln mrazu. Smreke so molčale. Zrak je bil rezek, svež.
Zaprla je vrata in se usedla. Potrebuje tudi hrano, samo alkohol bi jo spravil na tla. Rezalni strojček je zvesto nakopičil letvice kuhanega govejega jezika. Vrgla jih je v porcelanasto ogromno krožno posodo (namenjeno njuni poroki) in dodala bučno olje, svežo rdečo čebulo, kurkumo, sol, poper in malo česna. In še narezana trdo kuhana jajca.
Miza, sama, osamljena, je bila skoraj prazna. Ogromen krožnik (kupljen samo za njiju) je carjeval na njej; nanj je stresla peklani jezik. Lotila se je hrane.
»Tok, tok, tok, bum, tok, tok, tok, bam, bum.« Spet isti hrup pri vratih. Tokrat kija ni vzela s seboj.
In seveda. Pred vrati je stal, ali čepel, otožni samec. Bel, zaukrivljen in oster kljun. Bledo bel, z nekakšnimi črnimi robovi, vprašaji, na krilih. Stal je tam, brez zvoka, brez vrišča. Čutila je, vedela, da žaluje, da noče biti sam v solzah.
Gledal jo je s svojimi orjaškimi očmi. Ha, vsaj nekdo, ki jo upošteva. Pa, v meglici si je mislila, naj gre vse k vragu.
»Če si že tu, pojdi pa še notri.« Ja, ni bila čisto pri sebi, ampak, koga to briga, nje ne. Sovec je preletel sobo in se razčeperil zraven hrane. Postavila mu je stol, otroško stolico; pa ločen krožnik z mesom. Ja, tisto stolico za deco, ki jo je načrtovala z Maretom. Da bosta imela otroke; pila je pred tem rdeča vina, da bi menzes ne imela tu, ko bosta v postelji. Hotela je otroke z njim, izdajalcem, svinjo.
Sovec jo je gledal. Imel je perje ojačano s puhom, kar mu je zagotavljalo neslišno letenje. Ampak je samo čepel. Ni je razumel. Vseeno, sogovornik je. Ni sama za Božič.
Bil pa je primerek zase. Več kot pol metra visok, z dodatnim puhom. Guglala ga je. To ni bila običajna sova, to ni bila uharica, to je bila snežna sova, okretna. Snežna sova, ki se hrani z večjimi glodalci, večjimi pticami; in ribami. Najboljše oči na svetu. Bil je ropar sredi živalske srenje, vsevidni, najhitrejši ropar; ropar, ki je izgubil celo svojo družino.
Solze k solzam. Živa in sovec. Oba v stoku.
»Pa so mi ženske rekle, ko sem ga spoznala, naj ga pustim na miru. Da vsako izkoristi za svoje napredovanje in jo odere. Kaj, sem rekla in šla z njim na ples. Pleše pa slabo, čudno, ker je kar športen. Samo sprostiti se ne zna, in pri plesu je to nuja.«
Krožnik pred sovcem je bil prazen. Nik je pojedel vse. (vmes je spet poguglala in njegova družina se je imenovala Nyctea scandiaca). Kaj pa zdaj. Ja!
Planila je k vrečkam in kmalu našla orehe. Nasula jih je na Nikov pladenj. Nezaupljivo je kavsnil, potem pa, o Bog, kot toča na strehi. Grozeči kljun je sikal gor in dol, krožnik se je majal od udarcev.
»Bi lahko vedela, da nekaj ni v redu, ker ne govori z nobenim od njegove družine. Umazani kmetavzarji, jim pravi, pa so v sorodu! Ja Nik, ko boš iskal novo ženo, in jo boš, ker si dedec, pazi na sorodstvo. To ve vse, slabo in dobro. Če govoriš z njimi, Mare mi ni nikoli pustil.« Armenski konjak je bil dober. Nik je bil izjemen sogovornik, molčeč. Ne kot Mare, ki ji v družbi nikoli ni pustil do besede.
Ujeda na drugi strani mize je sekljala orehe in jo gledala, dve globoki jezeri v njeni glavi. Nik, to je sedaj že prebrala, je letel in ropal tako ponoči kot podnevi. Druge ptice, tudi večje od njega, niso bile varne pred njim; in kar videla ga je, kako čepi na skali v vodi in lovi ribe. Kako ima lahko tako majhen ptič večje oči kot ona? In tako, tako, skoraj boleče rumene? In žalostne. Pa kljun, kot nož, sredi obraza.
»Vedno me je vlekel s seboj, ko je bilo treba plačati taksi pa večerjo, pijačo. Njegov avto mu je bil premalo ugleden. Mercedes taksi ali nič, se je smejal, in jaz, trapa, z njim vred; ter sem brskala po čedalje bolj prazni denarnici.
Da o postelji ne govorim. Vedno je planil na mene, opravil svoje, se obrnil in zaspal. Pa smrčal. Kako je ponorel, ko sem mu dala prevezo pod nosom proti smrčanju! Sva skoraj šla narazen, pa sem ga preprosila, koza.«
Nik jo je vprašujoče gledal s svojimi tolmuni sredi obraza. Orehov ni bilo več. Živa je bila tudi lačna. Jaaa…
Planila je k pečici in jo odprla. Dobro, cvre se, zapečena skorja jo je vabila. Aaah, polnjena telečja prsa, ki jih je pripravila njena mesarica Vida… Prijela je s kuhinjsko krpo in postavila na mizo. Krompir se je sam pekel zraven. Cela koča je zadišala, omamno. V daljavi so butali treski, vaščani so proslavljali Božič s petardami.
»Pa sem načrtovala, da tu, tle, bova sama. Da si bova povedala, kako se imava rada in da hočeva biti skupaj, ja, v istem gnezdu. In da bova imela mladiče. Vsaj sina pa hčerko. O otrocih ni nikoli govoril, sem mislila da je plašen, prasec.« Nik je molčal, modro, in jo pozorno poslušal; ne kot Mare, ta pol njenih stavkov ni dojel ali pa ni hotel. Prašič umazani.
Pečenka se je dovolj ohladila. Vanjo je zabodla kuhinjsko veliko vilico in odrezala dva obilna kosa. Zanjo in za Nika. Na nov krožnik mu je dala še krompir zraven. Takoj se je lotil dela, nobenega sprenevedanja; ne kot Mare, ki je vedno gledal če bo kdo molil, da bo tudi on. Pa čeprav cerkve od znotraj ni videl že od malega. Je pa že Nik boljši od njega, lopova.
»Na, tale skodelica je za vino. Zlati rumeni muškat, pozna trgatev. Ti si majhen, zato malo vina. Jaz pa… več, to noč ga rabim.« Skozi obe okni je štrlela naokoli tema.
»Kako sem se pri sebi smejala, ko ga je odneslo iz tiste telovadnice v moj avto, še oblekel se ni čisto. In je penil, dokler nisem razumela, da so se moški bebci šli pod tušem na glas pogovarjati… kdo ima večjega. Mare je bil ponosen na svojega petelinčka, dokler ni pristopil Veljko iz njegove službe—in ga prekosil dvakrat. In Veljko je povrhu vsega gej. Pognalo ga je ven, kot iz puške, hahaha«
Rob vina v steklenici se je nižal. V redu, bo pa sauvignon naslednji.
»Pa čim je nov minister, gre tja, v njegovo telovadnico, ali svetišče ali karkoli, samo da je blizu oblasti. Eden od ministrov je bil hudo katoliški in v neki bratovščini. Kako je bil Mare jezen, ko ga niso spustili zraven; prej si moral opraviti nekakšne tečaje.
Ha, naj ga pa zdaj ledena Alenka greje in čaka. Ta mu ne bo nič plačala, vsi vedo da je udarjena na denar, kot lačen pes.«
Postregla je še z gibanico. Kam Nik vse to spravlja? Prebrala je na telefonu, da imajo sove tu nekje pol kile. Polkilski požeruh? Naj mu tekne, žalujeta oba. Na zdravje, Nik. Se je Nik povečal? Je nasproti nje neka velika postava?
Solze, samotne, brez joka, so ji ponovno drsele po koži. Tresla se je, ko je zvračala nove in nove kozarce. Ihtela je in nekaj govorila Niku, sama ni vedela kaj. Njena glava, čedalje težja je omahnila na mizo; boleče. Nekdo, kdo?, jo je vzdignil in objel.
To je bil njen Veliki Brat. Veliki Brat, ki si ga je vedno želela in ga nikoli ni imela. Tu je bil. Pri njej, samo za njo. In jo držal v objemu, puhastem, toplem, bratskem. Jokala je, jokala in jokala. In potem nič. Ampak bo vse v redu. Veliki Brat je bil tu.
…
Zbudila se je na pogradu, oblečena, s slabim okusom v ustih. Koča je bila prazna, vrata zaprta. Kako? Kdo jo je prinesel na pograd? Ni hotela razmišljati. Poklicala je prijateljico Petro, ki je imela orjaško družino in še bolj široko srce. Takoj jo je povabila, naj pride k njim, za praznike.
Na hitro je pospravila hiško, ugasnila, kar je bilo potrebno ugasniti in…. pustila ostanke hrane pred hišo.
»Za vsak slučaj.« je zašepetala. Avto je takoj vžgal, kot da čaka. Zdirjala je v božično jutro. In se, tik pred izhodom, se zaletela v Slavca. Ta se je vozil neki družini na pomoč. Ni vpil nanjo, da je zmešana baba, ki ji je treba vzeti vozniško. Muzal se je. In še več, pristal na to, da je kriva poledica. Izmenjala sta podatke in zavarovalnici. Visoki, vitki tridesetletnik, ji je ostal v spominu, ko se je naprej vozila k Petri.
…
In ona v njegovem. Čez teden dni je prišel k njej v službo, brez prave nuje. Povabil jo je na kavo. In naslednji teden spet.
In zatem tudi, kadar ni reševal vesolja pred potopi; Slavc je bil povsod znani, čudežni vodovodar. Ki je postal njen čudež; pa še plesati je znal. Čez leto dni sta se poročila. Dve hčerki in en, vase zaljubljen sin, so se kobacali okrog nje.
Vsi so z veseljem odhajali na oddih na njen vikend, v njen gozd.
…
»Zakaj mami ne dovoli, da gremo kjer vpijejo ptiči?«
»Ker je mami, ne hodi tja, ali pa bo hudič.«
»Zakaj mami vsak večer da ostanke večerje na krožnik in pusti zunaj?«
»Ker so tam mačke, ki jih ima mami rada, bodi že tiho.«
»Ampak nikjer ni….«
»Tiho.«
…
»Rečem ti, tam ni ene miši, ene podgane, rovke, voluharja, krta, nič od tega tam. Njen vrt da več solate kot vsi naši, neobgrizene.«
»Mora špricat nekaj.«
»Ne, bi videli. Samo ona, družina, pa tiste zaščitene sove. Je res morala klicati državo, da se je vmešala zraven?«
»Je, kar je. Gozd je zaščiten, nimamo kaj. Sove bodo tam vladale.«
»Ampak, niti ene miši, na vasi jih pa mrgoli. Niti ene….Kako?«
