Poštožič

Lancelot, Penelope in Sneguljčica so sedeli v kotu sobe. Mamica je bila jezna. Zato je bilo bolje, da so tu, kot da bi jo srečali.

»To je bila tvoja ideja, osel!« je obtožila Penelopa Lancelota.

»Ne, ni bila.«

»Ja, bila je, ja, ja,« se je pridružila Sneguljčica.

Lancelot, ki je bil v resnici Veliki brat dveh sester, je bil v hudi stiski.

»No, kaj, kaj naj naredimo? Mami je jezna. Božiček ne bo prišel!«

»Neeeeeee!« najmlajša, sestra dve, je zajokala.

»Naredite mami nekaj dobrega, spet nas bo vzljubila,« je bila vedno praktična Penelopa, sestra ena.

»Ni šans. Celo zdaj nas za kazen nas kliče s temi neumnimi imeni.«

Velikemu bratu se je zdelo smešno, če bi si spremenili imena in od staršev zahtevali, da jih tako kličejo. Reakcija je bila hitra – vsi so bili poslani v kot, da bi ponovno razmislili o svoji norčiji. Adijo Lancelot, Penelopa in Sneguljčica, zdravo resničnost.

»Mama je vedno za računalnikom in tipka. Mogoče lahko pomagamo?« Druga sestra je imela dobre ideje – včasih.

»Ja, ni je tukaj in računalnik je prižgan. Lahko tipkamo in pomagamo. To je dobro.« Veliki brat je bil vedno za akcijo, že iz iger, ki jih je stalno mlel.

»Ampak ne moremo vsi dobro tipkati …« Sestra ena je oklevala.

»Mami je rekla, da to zmorejo tudi idumoti, in mi nismo idumoti, sem preverila!« Druga sestra je bila prepričana o tem – do naslednjih pet minut. Še vedno …

Na skrivaj so se približali računalniku, okence za pošto pa je bilo odprto. Mamica je še vedno uporabljala e-pošto, ne telefonskega sporočila, kot se spodobi, vendar je bila mamica, torej.

»Kako bomo to storili?«

»Veliki brat, ti napiši prvo besedo, jaz bom naslednjo in sestra naslednjo in spet. Skupaj smo v tem, skupaj bomo pisali.« Sestra ena je tako na veliko pošiljala sporočila, da ji tipkanje ni bilo nič.

Tako so tipkali, besedo za besedo, kar jim je padlo na pamet. Izmišljali so si besede, jih iskali, guglali. Bilo je lepo. Besedilo je kmalu postalo veliko.

»Je dovolj grogozno veliko?« Je vprašala sestra dve.

»Naj pogledam.« Veliki brat se je naslonil na tipkovnico in na gumb Enter.

Besedila ni bilo več. Nekomu nekam poslano. Vsi trije so obmolknili, panični. Brez besed so odhitela nazaj v kot in počakali mamico, ki je prišla čez nekaj minut. Z očkom in oba sta bila nasmejana.

»Pogovarjala sva se in se odločila, da lahko imate svoja nova imena, a tudi midva bova imela nova imena. Moje ime v prihodnosti bo »Nisemlačnainnepotrebujemnič« in očka ni več očka, ampak »Nevzemimessebojinnekupiminič.« Zdaj ponovite. In le tako nas lahko pokličete v prihodnje.«

»Nisemlačnainnepotrebujemnič.« »Nevzemimessebojinnekupiminič.« Ampak, ampak to nič za nas, nič za šolo, nič Božička, nič!«

»Imena so vse, kar boste dobili letos, Lancelot, Penelopa in Sneguljčica.«

»Mami neeee!« zazvenel je trio trpečih zvokov.

»Ne? So zelo lepa imena?«

»Ne, dobri bomo, prosim, imeli bomo naša stara imena. Tudi vidva, hočem očija in mamo¨

»Mami, očka, brez Božička? Neee.«

»V redu, torej se vsi vrnemo nazaj v čas, kot da se ni nič zgodilo. Pojdite v svoje sobe … Zdaj.«

Vsi trije nepridipravi so stekli v svoje sobe, a so se najprej ustavili na hodniku.

»Kaj pa sporočilo, ki smo ga poslali?«

»Ni problema, mama je rekla, da je 99 odstotkov pošte smeti, izgubila se bo. Pojdi v svojo sobo, delaj domačo nalogo ali pa bomo brez večerje. Ali pa bo celo babica imela novo ime …. Brrrrrrrrrr«

»Ja, pojdi, pojdi, sicer bo kdo videl, kaj smo naredili, pojdi delat domačo nalogo in spat.«

Kmalu je prišla blažena noč, čas ko ni nihče več nič spraševal.

…

In čez nekaj dni je prišel božič; bilo je najboljšest.

Jutro po božiču je mama zagnala računalnik in pregledala svojo pošto.

»Kaj?«

»Kaj je narobe, draga?« Njen najbližji je bil takoj zraven.

»Se spomniš tistega neumnega tekmovanja za najsodobnejšo pesem, s 500 dolarji nagrade? Kako sem bila razburjena, jezna, ker dajo toliko denarja za nekaj nesmiselnih besed? Da sem enostavno zapustila računalnik z njihovim razpisom vred. Poglej.«

Pošta je bila nedvoumna.

»Draga mumica (vaš izbrani psevdonim)

Še naprej sprejemamo nenaročena dela tako novih kot že uveljavljenih avtorjev. Da bi jim pomagali pri včasih zastrašujoči in živčni nalogi pošiljanja njihovega cenjenega dela založniku, smo odprli natečaj za najsodobnejšo pesem z nagrado 500 ameriških dolarjev.

Vaša pesem je zmagala, soglasno. Jasno izražena stiska osebe, obremenjene s tremi ločenimi identitetami, zlomljene, razpete med kotom in Božičkom, razvidna v vaši umetnosti, je bila enkratna. Upamo, da se bo z ustreznimi medikamenti vaša trojna osebnost in obsedenost s koti in Božičkom, rešila. Če bo naš prispevek pomagal, smo veseli.

Prosimo, posredujte spodnji priloženi dodatek za takojšnje plačilo. Vašo pesem bomo objavili v naši božični številki.

S spoštovanjem

Urednik.«