Ocena Ptujske trilogije

Mihe Remca kot enega najbolj vidnih klasikov znanstvene fantastike ni potrebno posebej predstavljati. Njegov obsežen dosedanji opus o njem pove vse. Prav pa je, da se že na začetku zapiše, da Ptujska trilogija presega tovrstno žanrskost, saj s svojo sporočilnostjo in jezikovno kvaliteto presega tudi marsikatero delo sodobne slovenske literarne produkcije.

Ptujska trilogija je prav zato vredna, da se njena večplastna struktura obravnava na drugačen način, kot je to značilno za ocenjevanje ZF. Skušal se bom poglobiti v tiste plasti, ki so v trilogiji bistvene, ker jo dvigajo izven okvira omenjenega žanra. Zaradi osredotočenosti na prvine, ki so značilne zgolj za to zvrst, pa bi te bistvene komponente lahko bile neupravičeno prezrte.

Področje nedoumljivega se v trilogiji manifestira na dveh nivojih: kot nedoumljivo za nas in kot samo po sebi nedoumljivo. Ta korelacija med enim in drugim imperativom v bistvu osmišlja naše življenje. V zgodbi se prepletajo tri ravni biti. Snovni svet, ki nas obdaja in se nam kaže kot dojemljiva predmetna bit, torej kot bivajoče, naša lastna bit, ki nam razkriva notranje življenje, hkrati pa se izraža v odnosu do notranjega življenja drugih ljudi in globlje ležečega duhovnega temelja našega psihičnega življenja, in tista bit, ki kot pratemelj združuje dva različna svetova. Podoba biti je v obeh lirskih subjektih prenesena v njuno duševnost, kar oba avtorja spretno reproducirata v svojevrstnem literarnem jeziku. Avtorja nam tako materialno, intencionalno realnost ter duhovno realnost, ki je v svoji metalogični edinosti nedoumljiva, vendar nikakor nedostopna, prikazujeta kot nekaj neločljivega, med seboj povezanega.

Poleg nedoumljivega za nas, kot nečesa skritega, torej nečesa, kar iščemo in lahko tudi najdemo, zaznavamo tudi nedoumljivo po sebi – torej nedoumljivo po svojem bistvu, ki pa hkrati ne preneha biti skrivnost. V intuitivni zaznavnosti se odstira kot nekaj, kar je globlje od nas samih, čuti se kot hrepenenjsko prapočelo, ki je močnejše od našega racija, zato je prav, da se na tem mestu poudari značaj korelacije med konkretno realnostjo in duhovno realnostjo, ki se skozi zgodbo trilogije nenehno prepletata. Nasprotje med racionalnim in iracionalnim se kvalitativno dopolnjuje v njuni absolutni neločljivosti, kar tekst dviga na višji nivo umetniškosti. Literarni tekst tako tvori nedeljivo edinost med racionalno določljivo vsebino zgodbe ter globljo sporočilnostjo notranje metalogične komponente. Vse kar je na iracionalnem nivoju nedoumljivo, se najlažje manifestira v jeziku poezije. Podoba biti je tako v obeh lirskih subjektih prenesena v poezijo, kot tisto najvišjo Točko, ki trilogiji daje posebno razsežnost.

Fenomen časa je v trilogiji prikazan na poseben način. Že sv. Avguštin je v Izpovedih zapisal: »Dokler se ne vprašam, kaj je čas, vem, kaj je to. Čim pa si zastavim to vprašanje, ne vem več ničesar.« Podobno misel srečamo tudi pri Plotinu. V trilogiji se moment časovne dinamičnosti manifestira v zmožnosti prehajanja v različna stanja, torej iz stanja konkretne realnosti v preteklem, sedanjem in prihodnjem času, v stanje duhovne realnosti, iz stanja človeške zavesti, v stanje, ki je značilno za zavest prvinske, naravne dejanskosti, kjer duša človeka pridobi globlji vpogled v misterij življenja. Sposobnost reinkarnacije v zavest ptice, v zavest drevesa, v zavest drugega človeka, se v trilogiji kaže kot nekaj, kar je za človeško bitje eksistencialno pomembno. Prehodnost med enim in drugim nivojem nam odpira vrata v uvid, ki se razliva čez rob, ki presega sebe, ker odseva bistvo vseedinosti v vsej njeni nedoumljivosti. V Ptujski trilogiji je zato čas, kot ga je imenoval Platon »gibljiva podoba večnosti«, ali rečeno z besedami Angelusa Silesiusa: »Čas je kakor večnost / in večnost kakor čas…«

Vse, kar imenujemo bivajoče, nam omogoča, da se zazremo v bistvo biti, ki presega racionalno doumevanje sveta. Ko se zazremo v bistvo biti, nas prevzame neustavljivo hrepenenje po nečem, kar je onstran tega, kar bi nas lahko zadovoljilo, v resnici pa je hkrati tudi tukaj, v nas samih, v misteriju, ki smo ga poimenovali Ljubezen. Tu se zarisuje meja, po kateri hodi človek kot mejno metafizično bitje, med polom racionalnega determinizma in polom transfigurativnega bistva realnosti, kjer prestopa v naročje najglobljega temelja absolutnega bistva biti. Fenomen in misterij Ljubezni tako postane v Ptujski trilogiji osrednja konstanta njene sporočilne vrednosti.

V Ptujski trilogiji se tako prepletajo nasprotja med tem, kaj je ljubezen in kaj je zgolj potreba po ugodju, kaj je doumljivo in kaj je nedoumljivo, kaj je želja in kaj je hrepenenje. Dejanskost med temi fenomeni zato ne more biti enoznačna, natančno začrtana; izraža se lahko le protislovno, v dejanskosti, kot sferi objektivnega sveta ter v dejanskosti, kot sferi duhovnega sveta, ki se manifestira v vseh oblikah objektivno bivajočega ter eksistencialno presežnega, ekstatičnega sveta. To pa seveda presega okvir in žanr znanstvene fantastike, saj pri subtilnih bralcih odpira vpogled v bitna ontološka in fenomenološka vprašanja človeka kot takega.

Dejanskost ima tukaj zato dvojni pomen, saj zaobjema dejanskost na relaciji preteklost, sedanjost, bodočnost ter dejanskost, ki posega v vseobsegajočo kozmično razsežnost, katere pa ni mogoče misliti, ampak jo lahko doživimo le intuitivno, kar pa ne pomeni zdrsa v sanjaški iracionalizem, temveč nasprotno, pomeni dvig v sfero duhovne rasti človeka kot vprašujočega, čutečega bitja. Človek kot vprašujoče bitje tako stoji pred pragom, ki ga mora prestopiti, da bi spoznal lastno identiteto ter pred temno globino, v kateri se mu počasi razodeva misterij življenja. V iskanju lastne identitete se človeško bitje sooča s potrebo po spoznanju tistega, kar tvori njegovo bit, da bi kot človek lahko stopil na pot spoznavanja transracionalnega doumevanja skrivnosti kot tistega fenomena, ki mu omogoča, da se začuti v svoji celovitosti.

Proces približevanja dveh človeških bitij oba lirska subjekta zavestno pripelje v smrt, kot tisto stanje, ki jima omogoča izstop iz človeške razdvojenosti. To stanje se v obeh akterjih manifestira iz lastne neposredne biti, iz njune bitnostne, še zaenkrat ločene, duševne sorodnosti, v prehodu v tisto Točko, ki jima omogoča samouresničitev. V korelaciji med obema se brišejo meje med realno dejanskostjo in njuno duševno povezanostjo, ki jo izražata v želji po absolutni združitvi njunih duš v višjo organsko-duhovno celoto, v nov, živ organizem, ki bi lahko na novo zaživel v afektivno čutno-čustveni, erotični, mistični ekstazi povsem nove razsežnosti življenja.

V trilogiji je na svojevrsten, izviren način prikazan tudi fenomen (ne)svobode. V prvi knjigi Klonski greh, napisal jo je Miha Remec sam, je princip razpolaganja s človeškimi bitji v korist postulata vojaške moči, prikazan kot samoumevna moč, manifestirana v žrtvovanju mladega dekleta v ptujskem Mitreju, kar bi po takratnem verovanju omogočilo XIII. rimski legiji Gemina prevzem oblasti z ustoličenjem cesarja Vespazijana. Žrtvovanje se zgodi s pomočjo mitraizma, ki je bila takrat ena vodilnih religij na poti iz politeizma k monoteizmu. Z aktom žrtvovanja se takrat še nezavedno zgodi pogoj za zaplet in razplet iskanja identitete človeškega bitja, ki je bilo kasneje v prihodnjem času s pomočjo institucionalizirane moči znanosti – iz ohranjenega kodra las – klonirano v ponovno življenje. Princip manifestacije politične, religiozne moči je značilen za vsa obdobja človeške zgodovine. Moč znanosti pa se kasneje v obdobju novih znanstvenih uvidov v skrivnost življenja, lahko izrablja za namene iskanja še nerazrešljivih enigem, da bi z njihovimi odkritji lahko človeštvo prišlo do novih spoznanj. Človek je v tej sistemski ujetosti zgolj bitje, ki služi tem ciljem, kar je v nasprotju s samim smislom življenja. Ta banalna, pragmatična dejanskost je razlog za razvoj vsebine zgodbe, ki s svojo sporočilnostjo presega njeno žanrskost. Čeprav trilogija spada v zvrst znanstvene fantastike, bi jo bilo bolje umestiti v območje fantastične znanosti, saj nas avtor skozi vsebino vodi po dognanjih sodobne znanosti, ki ni več v nasprotju z metafizično, duhovno razsežnostjo, ampak jo v bistvu dopolnjuje. Miha Remec se je tokrat očitno lotil povsem nove teme, ki bi v 21. stoletju morala postati prag za duhovni kvantni skok človeštva v nova, višja razmerja človeške eksistencialne in transcendentne dejanskosti. Znanost torej vedno bolj postaja neločljiva kvaliteta človekove duhovnosti, kar so doumeli že nekateri modreci, umetniki pa tudi znanstveniki, npr. Nikola Tesla.

Prva knjiga trilogije nas popelje v večplasten, časovno nelinearen svet, kjer se preteklost, sedanjost in prihodnost prepletajo v zanimivi, izvirni vsebini zgodbe, obogateni s fascinantno lepoto jezika z inovativnim besedjem. Remčevo jezikovno mojstrstvo je evidentno, njegovi neologizmi pa so zares kakovosten prispevek k razvoju slovenske neologije.

V drugi knjigi Pajčevine časa se je s svojim soavtorstvom pridružila mlada pisateljica in pesnica Aleksandra Jelušič. S svojo besedno virtuoznostjo se je odlično vključila v Remčev koncept zgodbe. Trilogiji je dodala specifično žensko čutno-čustveno, subtilno komponento, prav z njo pa je trilogija pridobila posebno poetološko kakovost. Njen pesniški, duhovni uvid v najgloblje plasti fenomena doumljivosti in nedoumljivosti življenja se je umestil v organizem trilogije kot tista kvaliteta, ki je literarno stvaritev obogatila v njeni najgloblji, med seboj povezani večplastnosti. V Ptujski trilogiji se je z Aleksandro Jelušič zgodil poseben dotik, vreden pozornosti. Ko se v literarnem organizmu dotakneta moški in ženski princip v njuni duhovni povezanosti, ko se zgodi kolizija dveh svetov, dobi literarno delo neobičajen razseg, ki ga ni mogoče prostodušno zaobiti ali celo spregledati. Trilogija s tem dobi tisto razsežnost, ki ni značilna za običajno literaturo.

Oba lirska subjekta trilogije, v vlogi Mitrosa in Orfeje, s tem na povsem izviren način v procesu zgodbe vstopata v vedno globlje območje same Ljubezni, kjer se pola »jaz – ti« zlijeta v enost. Obojestransko hrepenenje po doživetju te razsežnosti presega njun strah pred končnostjo, še več, presega njun strah pred načrtno zaustavitvijo zunanje sile, ki bi lahko s pomočjo institucionalizirane moči v imenu novodobne znanosti posegla v njuno hrepenenje. Njuno razmerje nam razkriva, da sta njuni duši v resnici ena duša, ki je razcepljena v dve, telesno ločeni osebnosti, vendar notranje neločljivo povezani v intimni edinosti. Obe se lahko uresničita le v medsebojni povezanosti. Intimna, duševna povezanost obeh akterjev se v Ptujski trilogiji odslikava v paradoksalnosti življenja, hkrati pa je ta paradoksalnost tudi ključ za izstop iz območja stihije, ki človeška bitja oddaljuje od transracionalne edinosti notranje biti.

V tretji knjigi Petovionsko razgrešenje se zgodi poezija, vredna verzalk. Prehod iz proze v poezijo, ki dobi primarno vlogo, je logičen in povsem utemeljen. Pesniški jezik se tako najlažje približa nedoumljivemu misteriju življenja. Kot sem že nekje drugje zapisal, nas le poezija lahko popelje v stanje fascinantnega občutenja ter doživetja nedoumljive energije, ki vodi do samega Izvira ali Izvora. Sporočilnost zgodbe se tako iz njene spoznavne, intencionalne razsežnosti prelije v strukturo pesniške govorice, ki jo je možno doživeti le skozi metafizično globino in lepoto njenega organizma. Poezija nas v trilogiji vsrka onkraj obzorja v spiralo subtilnih dotikov s poudarjeno afektivno čustveno, erotično komponento, ki življenju daje vzgon in smisel obstoja.

V pesniškem dialogu se nam neposredno razodeva nezaustavljiva želja po združitvi v dvoedino simbiozo, zlito v enost, kjer intimnost postane harmonija ljubezni. Eros s tem dobi trojni pomen. Nastopa kot demiurg erotičnega sladkostrastja, kot Eros filozofov in skrivnosti ter kot Eros starodavnih kozmogonij. Vsi trije se med seboj prepletajo v svojevrstni soodnosnosti. Želja po ljubezni postane močnejša od strahu pred smrtjo. Sila te energije se v bistvu manifestira skozi vso zgodbo trilogije. V dvoedino dejanskost obeh lirskih subjektov je zavestno sprejet tudi Tanatos kot možna posledica na njuni poti skozi spiralo nedoumljivega misterija življenja. Eros, Tanatos in Agape se tako združijo v troedino, intuitivno doživeto razsežnost, ki pa v objemu Ljubezni dobi izvorni smisel kozmosa.

Na koncu je razvozlana resnica njune duševne povezanosti, ki izhaja iz dogodka v ptujskem Mitreju, ko je XIII. rimska legija Gemina v Petovioni žrtvovala Kalmino za prevzem oblasti v Rimu. Osebno nedoumljivo tako na koncu postane doumljivo. Ob doumljivem za nas, torej v nečem, kar iščemo in se nam lahko razodene, pa obstaja razsežnost nedoumljivega nasploh, kar pa je mogoče začutiti le intuitivno, saj ne preneha biti skrivnost; v različnih odtenkih pesniškega jezika odseva v vseh plasteh Ljubezni, saj je ta verjetno tista Energija kozmosa, ki je naš demiurg in nas hkrati tudi osmišlja.

Starodavno, mistično mesto Petoviona, današnji Ptuj, je v trilogiji dobilo osrednjo vlogo. Svojo lepoto in zgodovinsko pomembnost bralcem razodeva v različnih časovnih obdobjih, zato mu je v strukturi zgodbe namenjena posebna pozornost. Ptuj je tako dobil neprecenljiv literarni spomenik.

Ptujska trilogija je vsekakor literarna stvaritev, ki si zaradi svoje lepote jezika, obogatenega z izvirnimi neologizmi ter zaradi občečloveške sporočilnosti, v kateri se prepletajo etične, spoznavne, afektivno-emocionalne in hermetične (enigmatične) sestavine, zasluži vso pozornost. Trilogija, to je na koncu potrebno posebej ponovno poudariti, presega okvir ZF, saj v svoji poetološki strukturi združuje vse elemente, ki so neizogibni za resnično umetniškost.

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: