Borut Petrovič Vernikov – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Borut Petrovič Vernikov o poslanih pesmih
Pesmi spadajo v sklop metafizične, mistične poezije, izšle bodo v knjigi Mysterium amoris. Moja poezija nastaja počasi, v obdobjih duhovne kontemplacije, ko se zavest in podzavest srečujeta v plesu nekega posebnega navdiha, ki ga je z jezikom razuma težko ubesediti. Tako so nastale tudi te pesmi. Spoznavna razsežnost, ki je značilna za veristično poezijo, je tukaj primerno zmanjšana, skrivnostna razsežnost besednih zvez pa poudarjena do tiste točke, ki odpira vrata v svet duhovne imaginacije.
***
o resnici in skrivnosti
tam nekje za obzorjem v kraju brez imena
kjer ni ptic neba ne zapisa o življenju
je skrita moč ki smrt rojeva
da rojstvo vstopa z bolečino razodetega semena
tam nekje za obzorjem v domu brez imena
blešči svetloba lepša od obzorja
v njej skrit poljub z resnico se objema
tam dotik v dotiku ljubezen razodeva
tam nekje za obzorjem v resnici brez imena
ni zmot laži ne ranjenih besed
tam Izvir misel v zavest rojeva
tam šepet duše o molku zvezd prepeva
tam globoko v tebi v objemu neskončnega imena
je spoznanje zaklenjeno s pečatom duše
ko prestopiš rob zaslišiš glas vabila
kliče te k molitvi neizgovorljivega oznanila
***
privid
pokrit z odejo lunine svetlobe
sanjaš o drevesu ki po nebu pleše
v krošnji te budijo sončne ptice
veter te na krilih nosi
tla so daleč v globini
ne vidiš jih na tej višini
tam se riše slika živih senc
zbujaš se v privid
prekrit z odejo lunine svetlobe
sanjaš o lepoti
v besedi zakopani
da kdaj pa kdaj lahko odkoplješ
njeno dušo
ujeto v resnici
***
samo tam
poglej v temo kjer ni sonca
zapri veke videl boš svetlobo
razliva se v obzorju tvoje duše
tam se lomi čas brez urinih kazalcev
zazri se če zmoreš v smrt
ko te boža po obrazu tvojih misli
kjer se strah in up zlivata v pijačo hrepenenja
tam mogoče srečaš golo rojenico
čaka te z ljubeznijo v očeh
ki vidijo nevidno ki slutijo nadčutno
da bi te objela z rokami neumrljivega dotika
globlji je od poljuba zaljubljene mladosti
poglej za zrcalo nikar ne hodi mimo
da se ne izgubiš v labirintu tavanja za smerokazi
samo tam ti neviden ključ odpre vrata
v dom kjer sonce nikoli ne ugasne
***
poljub ki rojeva drugačno življenje
če slišiš govorico kamna
ki molči resnico smrti
če vidiš njegovo srce
ki miruje v tišini spoznanja
se zaveš teme in svetlobe
ko sta postali barva
zaveš se slikarja
oko se zazre
v neizrekljivo
zaslutiš nevidno vezivo
spoznaš smisel poljuba
vodi te čez prag
postaneš seme
v duši zemlje
***
axis mundi – os sveta (mistično drevo)
naslonil je dušo na prsi drevesa
okusil sladkobo vonja slasti
z vetrom udaril v bolečino telesa
izkopal je smrt iz njenih oči
strele so jokale na črnem obzorju
krik je presekal temo noči
vzdih je izdihnil utonil je v morju
morje postalo je solza luči
v solzi je plaval odžejan od vina
z razgaljeno dušo poljubljal nebo
obzorje popilo je čašo pelina
v globini spomina je gnilo telo
priplul je nazaj pod prsi drevesa
dušo zasidral v strast strašne moči
zdaj čakajo tam zaprta nebesa
da vlomi v raj ognjenih dlani
drevo ga objema mu dušo sesa
ga pijejo žile ga noč ne spusti
stoji zdaj tam spodaj v črnini srca
naj plešejo sence naj mrak se zgosti
naslonil je dušo na prsi drevesa
okusil sladkobo vonja slasti
z vetrom udaril v bolečino telesa
izkopal je smrt iz njenih oči
Poezija drugih avtorjev in avtoric
Borut Petrovič Vernikov – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
