Boris A. Novak – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Pesmi so izšle tudi v decembrski številki Kraljev ulice.
VRATA NEPOVRATA
epos
Prva knjiga:
ZEMLJEVIDI DOMOTOŽJA
Drugi zvezek:
ZGODOVINSKI ATLAS ZAPUŠČENIH DOMOVANJ
Štirinajsti spev: ULICE
3
Ulica Prote Mateje. Moja prva ulica.
Nejasno se je spomnim. Kot dojenček
sem ležal na balkonu in drhteča sončna sulica
je prebodla krošnjo, veje, listje, senčne
prostore niča s tem najzgodnejšim spominom,
igrača mi je padla skoz rešetke na dvorišče,
kjer jo je pobral potepuh, skitnica, ki je z ostrino
posestnika zabrusil mojemu očetu:
Sve što leži na zemlji, to je moje! …
Globino
stopnišča sem premeril z lastnim padcem, zlêtel
sem hitreje kakor roke moje matere,
bilo je zabavno, kotalíl sem se kot žoga, s pête
na glavo,
s hrbta
na ritko,
s stopnice na stopnico,
z nadstropja na nadstropje,
vse do vhoda
v stolpnico,
kamor sem se prismejal s porednim užitkom,
medtem ko je mama umirala od strahu … Usoda
me je obvárovala takrat in pozneje,
ko sem se kotalíl skoz leta in desetletja
in padal iz dežele v deželo, čez vse meje,
iz mesta v mesto,
s ceste na cesto,
brez zavetja,
razpadal z vsakim dnevom in dotikom,
razpadal v prihodnost brez obeta
in nakopičeno preteklost, na razliko
med sabo in menoj, razpadal vse do hipa,
ko me je magnetna sila pripeljala tja nazaj,
na Ulico Prote Mateje, na tisti sveti kraj,
kjer sem prvič uzrl svetlobo sonca skozi veje.
Hišne številke se nisem spomnil. Le imena
– Ulica Prote Mateje – po pripovedovanju staršev,
samo plamena,
sončne sulice, ki prebada senco …
Iskal sem hišo z balkonom in dvorišče z drevesom …
In sem ju našel: manjšo, sivo stolpnico,
zgrajeno na začetku socialističnega štetja,
ki jo je pol stoletja zlízalo in okrušilo.
Sivo na sivem. In vèndar – sredi sivega drevo,
zeleni kostanj, ki ga seka sončna sulica …
Tukaj sem stanoval! To je moja prva hiša, prva ulica!
Padel sem na svoje dno.
S tal sem pobral tri kamenčke.
Z balkona me je nekdo vprašal: Pa šta to radiš, čoveče?
Z nesramnim nasmehom potepuha, skitnice,
sem odgovoril: Sve što leži na zemlji, to je moje! …
To pesem pišem na dnu stolpnice vseh svojih let.
Na mizi se bleščijo trije sivi kamenčki …
