Boris A. Novak – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
CORONA
(corona*)
2
Ostaja le samota, molk, samo ta zima,
polna ukrepov, karantene, krink, kriz, kazni …
Po ulicah hité prestrašene prikazni
in strah jim pod pritiskom vre iz por kot plima.
To je corona: korodirana kri, klima
samotnih tožb in sramotnih obtožb, porazni
zakoni in prekupčevalci s strahom, prazni
trgi in polne klinike, drhal, ki kima
endemični epidemiji Naših. Naši-
onalizirali so prostor, ki več nima
prostosti. Mirni starki kolesarki strašni
RoboCop, robOKLEPljen pAlicaj, nalima
udarec na obraz. Spomin se maje. Prašni
rjavijo stèbri družbe. Na dnu tli intima …
_________________
* Opomba: Corona je srednjeveška ciklična sonetna oblika, iz katere se je razvil sonetni venec (ital.: corona di sonetti). Novakova corona je torej sonetna corona o virusni in politični coroni. Akrostih magistralnega soneta pravi: Corona o coroni in upu.
8
Celote je vse manj tu. Tu je tujina. Plomba.
Sosed me vpraša, kdaj se bom naučil govoriti
slovensk. – PrItepenc, kmauš prEtepenc! – Riti pri koritih
rigajo, da prof. pomén profiter. – A groba
grozljivka je zrcalo, lastna jim podoba.
Da sem uboga para, pa, ra, zit med paraziti,
in s pljunki mi pokažejo, kam moram iti –
domov, v Bosno, Београд … Pritisnjen sem do roba.
Čebelar Kač rad čivka trač, da sem morilec
po dedni liniji, očetu in stricih partizanih.
Da sem udbaš, kolega s faksa stresa rilec.
Starčki pred ambulanto, naj se že odstranim
iz vrste za cepivo. Kdo bo prvi, kdo sprožilec?
Obsojen sem živeti v odprti rani.
16
Utopija je doma tu, hči domišljije.
V teh dveh letih, kar nam vlada virus smrti,
kar nas zastruplja vlada s strašnimi načrti,
so Petki živ obred uporniške norije.
Vsak Petek – Spet in Spet! – Petek Spetek! – ZBOR! – naj lije
ali sneži! Po zmeraj novi, sveži črti
krožijo krhke kolesarke pred zaprtim
območjem povampirjene umazanije.
In se pno Sanjine in Branetove lutke,
odmeva Jašev, Tein, Sandrin glas, in brije
humor in smeh rešuje svet, čas, nas, osnutke
naše človečnosti, magnet tovarišije …
Rad trosim stihe v te pravljične trenutke.
Pridi sèm! Pesen je sen, jezik utopije …
17
Pridi sèm! Pesen je sen, jezik utopije.
Le jezik zmore um, pogum navkljub nevarnosti.
Le utopija kaže jezik dedni stvarnosti
»vihárjov jéznih mèrzle domačije«.
Prostor je prostor le, če je prostost.
Čas je čas le, če iz neprehodnosti
hodi čez zdaj vseh ran v semanji dan prihodnosti.
Spomin je spomin, če ne mine, svetla praskrivnost.
Vsemirje je vsemirje le, če je mir.
Družba je družba le, če so drugi.
Sreča je sreča le, če je srečanje.
Up je up samo, če si upamo!
Upanje je upanje samo, če si zaupamo.
UPAJ!
se rima na SKUPAJ.
Upajva.
Skupaj sva …
18
UPAJ se rima na SKUPAJ.
Upajva! Skupaj sva …
Sklanjajmo novo sklanjatev brez klanjanja!
Spregajmo novo spregatev brez vpreganja!
Rimajmo svojo končnost in neskončnost Drugega!
Ljubezen je ljubezen le,
če je prva oseba glagola LJUBITI – TI,
druga oseba ednine pa MIDVÀ
in prihodnjik nedoločnika BITI – MI.
Jezik je jezik le, če reče JE,
pesem je pesem le, če reče SEM,
svoboda je svoboda le, če reče SVA,
SVOBODA JE GLAGOL,
na smrt ranljiv, močnejši od zakona,
upanje pod neznansko nemostjo neba,
corona, zdaj kri, krik – nekoč rog, krog rož, krona …
19. MAGISTRALE
Corona, zdaj kri, krik – nekoč rog, krog rož, krona …
Ostaja le samota, molk, samo ta zima.
Rjavijo stèbri družbe. Na dnu tli intima.
Obroč se stiska, konec zadnjega eona.
Na ječo sem obsojen, grob na pragu doma.
A najina je pesen, sen, odmev, tišina …
Objemam te, povsod odsotno, snov spomina.
Celote je vse manj tu. Tu je tujina. Plomba.
Obsojen sem živeti v odprti rani.
Rešiti znam le ta šepet, ta smrtni žar …
Oditi je težkó, izhodi čudno znani.
Ne bova se več videla, mordà nikdàr.
In zdaj? Kot zmeraj. A zdaj zadnjikrat. Ostani.
In bo vsak hip dlan, dotik – brezdanji, zdanji dar,
Normalnost, drobna, čudežna normalnost dihanja.
Utopija je doma tu, hči domišljije.
Pridi sèm! Pesen je sen, jezik utopije.
Upaj se rima na skupaj.
Upajva!
Skupaj sva …
