Bei Dao – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Prevod Bei Daa (Zhao Zhenkai, psevdonim Severni otok, rojen l. 1949) je bil nujen iz več razlogov. Ena reč je zgodovinskost njegove poezije, ki jo je začel razvijati v zgodnjih sedemdesetih. Druga je izvirnost, kako se pesnikova bolečina skozi jezik razpre v ekscentričnost in duhovno vitalnost. In kar je morda najpomembnejše: zmožnost Bei Daove poezije, da ob njej nastavimo zrcalo slovenski poeziji in sprožimo refleksijo, ki bi lahko rezultirala v več svežih, liričnih in komunikativnih pesniških dikcijah.
I. Uvod v zgodovinski kontekst
Za začetek: nekaj malega o Bei Dau (povzeto po spremni besedi Katje Kolšek). Pesmi je začel pisati pri dvajsetih letih, v času kulturne revolucije v komunistični Kitajski. V sedemdesetih je pomagal ustanoviti pomembno študentsko revijo Danes, ki se je osredotočila na vidik posameznika – kot protiutež ideološkemu poudarjanju kolektivnosti in razrednega boja. Tako imenovani “megleni” pesniki so zato izhajali iz lastnega občutka zapuščenosti, njihova dikcija pa je imela močan opozicijski politični ton. Potem ko so kitajski študentje leta 1989 med protesti na Trgu nebeškega miru skandirali verze iz Bei Daove pesmi Odgovor, so bili številni pesniki izgnani iz države. Bei Dao se je smel vrniti šele leta 2006; leto pozneje se je preselil v Hongkong, kjer še danes živi in ustvarja.
Tradicija meglenih pesnikov je tudi eksperiment z jezikom, predvsem zaradi birokratizacije kitajščine v tistem času. Toda ne zgolj avantgardizem – v tej zapuščini gre iskati sploh najprvotnejše poteze človečnosti, kot so upor proti ideološkemu nasilju ter zaupanje v nedotakljivost človekove ustvarjalne, duhovne svobode. Če pa v enačbi upoštevamo še kvaliteto Bei Daove poezije, postane transparentno, zakaj se ga že dlje časa omenja med imeni, ki kandidirajo za – vse bolj “zloglasno” – Nobelovo nagrado za literaturo.
II. Zemljevid po kričeči pokrajini duhov
Nismo nedolžni je poezija, ki pogosto izreka nihilistični sentiment, a se v njej “praznina” stalno zapolnjuje z intimnimi slutnjami sveta, ki rišejo možnosti nove ali drugačne družbenosti. Posebno dragocen je način, kako pesnik ubeseduje svoj – tako bi ga lahko imenovali – “humanistični manifest”. Če prvo nakažem: v Bei Daovi poeziji ima vse svojo dušo in načrt. Smoter se pretaka tudi po žilah nežive narave in nekaterih drugih sil. Včasih je njihovo delovanje človeško: dan in noč se poslavljata na vrhovih drevesa; nebo si v mlaki zdravi rane; odpadlo listje je brez doma, kamor bi se vrnilo. Na drugih mestih pa so njihove motivacije in načini delovanja nejasni: valovi »skrivajo mladost«, smrt »premika kompas srca«, zvezde »osvetljujejo ljubezen«.
Pri Bei Dau besede in zgodovina spreminjajo naravo (besede “ukrivljajo tok reke”), hkrati pa narava sáma bije bitko zgodovine: skozi sovražnost, upor, žalovanje, varovanje … Nekatere sile so v enigmatičnem odnosu do človeka: s spominom upravlja »tiran«, ocean »žaluje za vse žive«, sonce »razpre svoj slepeči dežnik / da bi tujca spremilo na pot«. Tudi narava, smrt in sence plešejo ples življenja – skupaj s človekom.
Povsem drugačen odnos pa ima pesnik do sveta, ki ga je zgradil človek mimo narave. Čim preskoči na pisanje o “človeškem” svetu, se pesniška dikcija spremeni; postane močno pesimistična. Ko se zazre v današnje stanje stvari, ga strne v subtilni izrek: »razočarane roke Boga / se premikajo na številčnici ure«. Za Bei Daa je značilno klicanje iz individualne stiske, toda v svetu, ki ga doživlja kot napredujočo kolektivno zgodovino: smo soodgovorni, smo sokrivi –»nismo nedolžni«. V slavni pesmi Odgovor natančneje utemelji svojo nezaupnico družbi, njeni logiki. Če svoboda »ni nič drugega kot / razdalja med lovcem in plenom«, naj bo človeku dopuščena vsaj njegova človeškost, čuti pesnik. Njegova drža je privlačna, iz nje seva nekaj skrajno humanega. Še posebno takrat, ko v stilu Dostojevskega zavrne birokratizacijo lastnih upov. In zasede uporniško proti-pozicijo: »Ne verjamem, da je nebo modro, / ne verjamem v odmev grmenja, / ne verjamem, da so sanje lažne, / ne verjamem, da se smrt ne maščuje.«
Pri meandriranju med naravo in kulturo se pesnik pogosto zateka v tradicijo: »iščem zgodbe, vgrajene v zid«. Išče substanco modrosti, za katero ne ve, ali je nemara že izgubljena. V zrenju negotove prihodnosti je »davnina« na pol mitizirana. V tem iskanju je tematizirano tujstvo, ki je eno od najintimnejših občutij v Bei Daovih pesmih.
To se zrcali tudi v njegovi osebni veri v povezujočo kvaliteto pesništva, ki skuša preseči tujstvo. Poezijo pogosto vzporeja s plezanjem čez zid, ki pa je notranje narave. Pesnjenje ima zato podobno funkcijo kot molitev: »je pesem, ki vodi nazaj v prvemu vetru«. Toda kam piha prvi veter: »kje je druga obala / kjer poezija koraka proti cilju«? Naj bo kjer koli – pesem, tako kot molitev, je lepilo, ki bo omrežilo in privedlo nazaj tisto skrito, dislocirano utopijo. Od tod zmagoslavni vzklik v zaključku knjige: »čas je, da poezija razkrije skrivnosti nebes«! Vse to pa zahteva napor. Toda trpljenje ni nepotrebno, marveč je nujni moment procesa, izraščanja ven iz sebe: »ne prižigaj luči / tema so vrata, ki privabljajo svetnike«.
Če sklenem: Bei Daove pesmi so polne silnih, arhetipskih podob, ki kažejo na človekovo naravno definiranost v lastni raztrganosti, hrepenenju, sanjah, želji zaupati. Na primer: kdo ni pretresen od numinozne groze, lepote in strasti, ko prebere verze: »ali obstaja nočna horda konj / ki tekajo na vse strani / in se napijejo zore na robu neba«? To je poezija, ki za nikogar ne ostane nema.
III. Kritični premislek o možnostih slovenske poezije
Nismo nedolžni je prvi zajetni izbor Bei Daove poezije v slovenskem jeziku. Glede na obsežnejše angleške prevode je reprezentativen, saj mu ne zmanjka nobena od časovne, historične in tematske dimenzije opusa. To naredi izbor zelo zgoščen: knjiga je obtežena s paleto težkih emocij in jezikovnih poskusov, ki so Bei Daa ustoličili v klasika kitajske poezije. Njegove pesmi zato niso vselej lahko branje – mestoma se tudi zgodi, da bralcu umanjka kontekst, znotraj katerega naj bi bral že tako večplastno govorico.
Toda bralska izkušnja, ki jo je omogočila Katja Kolšek, je za slovenski pesniški prostor še kako pomembna. Prvič zato, ker je dober stilski kontrast prevladujočim trendom na našem trgu. Spontani, “gejzirski” poeziji, ki kroži okrog subjekta-avtorja iz osebne frustracije in/ali utesnjenosti, kontrira pretanjeno in premišljeno tkanje, ki navkljub izhajanju iz avtorjeve osebne bolečine ne izgubi na dialoškosti “namreženih” podob in pomenov. Ključni argument Bei Daove poezije je, da navkljub lokalnosti njegove stiske, sama pesniška izpoved ne izgubi stika z osvobajajočimi in arhetipskimi izkustvi, dostopnimi in razumljivimi vsem generacijam in socialnim slojem. Šele takšno poezijo lahko smatramo za ekscentrično.
S tem pa ne vzpostavljam vrednostnih razlik: kažem le na možnost, ki se v poeziji daje zunaj razmer slovenskega “mainstreama” (z nekaj izjemami). En namig: o npr. feminizmu, lgbt in tesnobah kapitalizma – pa tudi drugih, manj družbenih vsebinah – je moč doživeto in konstruktivno pisati (ne zgolj, pač pa) tudi iz slutnje svobode, v kateri je ženskost, spol in družbenost še možno polnomočno živeti.
Tone Škrjanec je na “sceni” priljubljen in bran ravno zato, ker se – brez da bi ostal komu kaj dolžan ali z dlako na jeziku – prosto sprehaja po hodnikih lástnosti; tj. veselja, čudenja in stremljenja, ki mu, ne glede na vse, preostajajo. V tem je njegova dialoška moč, na katero opozarjam tudi pri Bei Dau. Namesto Škrjanca bi lahko izpostavil Jureta Jakoba ali Veroniko Dintinjana, ki stisko eksistence na podoben način odpreta v čudenje in občudovanje stvarstva, tkanin časa. Gre za nagovor, v katerem ni nobenega naprezanja, saj posreduje razpoloženja, ki so nam skupna in razumljiva že v dejstvu samo-zavesti, eksistiranja. Nekaj podobnega bi trdil tudi za zbirko Krog, za katero je Kaja Teržan ravnokar prejela Jenkovo nagrado.
Naj ob koncu dodam: ne polemiziram vsevprek. Angažirana poezija je potrebna – pika. In v pesmi bo vselej prostor za sleherno osebno izpoved. Na koncu dneva le glasno razmišljam o lastnih preferencah. Hkrati pa skušam misliti povod za stisko bralcev, ki jo zaznavam, saj številni beremo vse manj slovenske poezije; “sidrišča” vse pogosteje iščemo v tujih avtorjev.
Kar izpostavljam je, da je škoda, kadar poezija postane formulaična, celo avtistična – zaprta vase. In ravno Bei Daovo ustvarjanje je dober zgled angažirane, a zelo avtorske poezije, ki ji ne manjka liričnosti in komunikativnosti.
Bei Dao: Črni zemljevid
na koncu se mrzle vrane zberejo v
noč: črni zemljevid
vrnil sem se – potovanje nazaj
je bilo daljše od izgube poti
dolgo kot življenje
prinesi srce zime
ko izvirska voda in konjske tablete
postanejo besede noči
ko spomin zalaja
se na mračnem trgu za hip prikaže mavrica
življenjski žar mojega očeta je majhen kot grah
jaz sem njegov odmev
ki spreminja vogale ulic srečanj
stara ljubica se skriva v vetru
vrtinči jo skupaj s pismi
Peking, naj
nazdravim s tvojimi lučmi
naj me moji beli lasje vodijo
skozi črni zemljevid
kot bi vzletel skupaj z nevihto
čakam v vrsti, dokler se tisto majhno okno ne
zapre: o, svetla luna!
vrnil sem se – vnovičnih srečanj
je vedno enkrat manj
od sloves
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Bei Dao – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.