Petra Bauman je dipl. novinarka in moderatorka številnih kulturnih dogodkov, ki se vrsto let intenzivno ukvarja tudi s pisanjem pesmi, kratkih zgodb in z nastopanjem v gledališču. Letos je bila njena kratka zgodba Rojstni dan proglašena za najboljšo zgodbo natečaja Onina zgodba revije Onaplus, malo pred tem pa je na razpisu “Sončnice 2024” pri društvu Hiša poezije izšla njena tretja pesniška zbirka z naslovom Dan v zalivu. Po pesniškem prvencu Januar (2008) in drugi pesniški zbirki Paradiž (2019) je pred nami tehnično in vsebinsko dovršena zbirka, ki jo je urednica Kristina Kočan – kot je pesnica povedala na mariborski predstavitvi, ki je 17. 12. potekala v klubu KGB – pomagala “diamantno obrusiti” in prevetriti skozi selekcijo izbranih pesmi. Na predstavitvi je Bauman domiselno interpretirala približno polovico pesmi iz svoje zbirke, medtem ko jo je na klavirju spremljal avstrijski pianist Reinhard Padinger, nato pa je v pogovoru pojasnila proces nastajanja zbirke, interdisciplinarnost svojega ustvarjanja ter na kakšen način se loteva pisanja in sodelovanja znotraj lokalnega kulturnega miljeja. Na koncu pesniškega večera pa sta tako Petra kot Padinger postregla s presenečenjem, saj sta občinstvu predstavila uglasbljeno pesem Šanson za balkon in pri tem poskrbela tudi za izvirno scenografijo.
Posebnost pričujoče zbirke je v tem, da je za razliko od prejšnjih dveh še bolj “dramaturško” izpiljena – v njej se nahajajo pesmi, ki se bodisi tematsko bodisi stilistično navezujejo ena na drugo. Pesmi so razvrščene v tri sklope – v prvem prevladuje eksistencialistična vsebina s povdarkom na povezanosti subjekta z naravo in predniki, v drugem je v ospredju intimistična ljubezenska tematika in medsebojni odnosi, v tretjem pa spomin na izginule čase in ljudi, ki so bodisi izginili zaradi industrializacije in tranzicije bodisi psihično niso vzdržali bremena nove dobe. V pesmi Steklovina, ki je posvečena pokojnemu mariborskemu pesniku Tomažu Brenku, zapiše naslednje verze: “ni več teh časov / beton je trši / zrak bolj vroč / fontane usahle / obrazi voskasti / telesa robata / stopnišča spolzka / ni tebe ki si poznal / nekega Klausa / ki si bil prijatelj / s Stanetom / ki ga tudi več ni / ki si bil age of aquarious / pri Josipu / ki ga tudi ni / tvoj nasmeh krhke kosti / skozi njihovo steklovino / je odsevala žarina / kamor te je vleklo / kamor si naposled odšel.” Zdi se kot da pesnica pogreša tako kulturno sceno, ki je v Mariboru vladala konec 20. stoletja kot tudi bolj globoke in temeljite stike z ljudmi, ki so med seboj povezani bodisi prek sorodstvenih bodisi preko prijateljskih vezi. V pesmi Kovčki piše o nomadskih prednikih, ki so iz živalske kože delali kovčke in tiho “peli pesem rumenih polj”, ki je niso nikoli razkrili: “Šli so s svojo živino, / ostali brez nje, / požrli so jim meso, zagrebli kosti / in iz kože naredili kovčke. / Polagali so jih v plasti, / debele kot čas, / na kovčkih so se zgradila mesta, / domovi, spomeniki. // Žalovanje mater in kovčki / prekrijejo vsako sonce. // Kovčki so živina, / upanje z ročajem, / ki nekega dne za vselej popusti.”
V prvem delu zbirke avtorica išče stik z zemljo, s svojim otroštvom, žensko naravo, materjo, plemenom – zdi se, kot da stremi k zavetju pred nevarnim svetom in obenem teži k prizemljitvi. V pesmi Roke zapiše, da se materine roke ob njenem prihodu vedno spremenijo v zibel: “… pokrivajo me s svojo kožo, / ker vedo, da nimam več svoje.” V pesmi Iskra kontinent se spominja močnih žensk, ki so z enako vnemo gnetle testo za kruh kot tudi ustvarjale pesmi: “Ženske ne hodijo v mesta, / valovijo med sabo, / na vrveh za perilo / sušijo stare pesmi, / iz skrinj pregnanih prednic / jemljejo moč za gnetenje kruha.” Tudi v pesmi z naslovom Rodbina se odpravi po stopinjah svojih nomadskih prednikov in prednic, a pri tem išče razlike med njimi in sabo:“… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem” ter dodaja: “To je tvoja stranpot, / uhojena kot od divjih živali, / mehka od šap, / ki puščajo novo, svežo sled v snegu.” Da je drevo s svojo mogočno krošnjo in koreninami lahko tudi trdnjava otroštva, izvemo v pesmi Drevo, v kateri pesnica že v prvem verzu pove, da ima vsakdo svoje drevo, ki mu služi za pobeg pred pogledi, obenem pa z njegovo pomočjo lahko postane sadež, ptica ali velikan. Pesmi Petre Bauman se med seboj prepletajo kot korenine in veje dreves, pri tem pa se njihovo jedro napaja tako v zemlji kot tudi v vodi. V pesmi Vodovnik se celo dotakne ljudskega mita o vodovniku, ki hrepeni po človeški žrtvi, a ga ljudje čedalje bolj obmetavajo le s starim železom in pljunki: “Nekoč je vzplaval misleč, / da so mu meščani vrgli sina. / Pa je bil le kot sulica tenek sončni žarek, / v globočinah se je sonca odvadil. / Razjokal se je, da se je gladina dvignila, / oko mu je steklo in naredilo reko, nepredirno kot opal. / Drugo oko je ostalo temno modro.” Voda nastopa kot simbol oz. metafora za razna čustvena stanja, prvinsko povezanost med bitji, saj omogoča osnovno preživetje in s svojim pronicanjem prinaša občutek ranljivosti in subtilnosti – žuboreča voda skupaj s svojim tokom prinaša tako življenje kot smrt. “Skozi mene so stekli / vsi srečni dnevi in / vsi utopljenci tega mesta”, zapiše Baumanova v pesmi Slovo, medtem ko se v pesmi Sekvoja zave, da tudi počasna voda lahko izpodrine korenine najbolj mogočnega drevesa:“Kajti še tako močno drevo nekoč / nova voda izpodje.” Močna in temperamentna ženska nenazadnje potrebuje vodo tudi kot protiutež svojim ognjevitim strastem, zato nas ne presenti, ko na nekem drugem mestu zapiše: “V žepu zmeraj nosim mokre / vžigalice, da ne bi zgorela.”
Pesniška zbirka Dan v zalivu vsebuje 37 pesmi, ki predstavljajo intimističen kolaž vtisov iz preteklosti, izpovedi, barvitih refleksij in čustvenih naplavin, o katerih Borut Gombač v spremni besedi zapiše: “Morda tudi zato pozornega bralca zbirke preseneti občutek, da ni le preteklost tista, ki naplavlja ustrezne besede, ampak da tudi besede s svojo poetično močjo naplavljajo navzven že zdavnaj izgubljeno preteklost.” Sugestivna in metaforična besedila nam ob branju “zlezejo pod kožo” in zdi se, kot da se avtorica vseskozi zaveda dramaturške moči, saj s številnimi povdarki, ponovitvami in prepletom arhetipskih simbolov vpliva na ustvarjanje ritma in napetosti, ki se na določeni točki prevesi v stanje popolnega miru. Ob prebiranju tretje pesniške zbirke Petre Bauman se nam večkrat zazdi, da smo vpluli v miren zaliv, kjer lahko uživamo v trenutku brez vnaprejših sodb, dogem, emotivnih pričakovanj ali zahtevnih kognitivnih izzivov. Če pustimo svoji intuiciji, da nas vodi skozi pesmi, bomo otipali marsikaj, kar ni dosegljivo vizualnemu spominu …
