Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Ko sta Gunnar Heinsohn in Otto Steiger nabirala gradivo za svojo knjigo Uničenje modrih žensk, v kateri sta raziskovala dolgo obdobje čarovniških procesov po Evropi, sta ugotovila, da ta zločin množičnega poboja žensk nenavadno sovpada z (razsvetljensko) idejo po stanovih urejene države, umnega gospodarstva in predvsem – od države nadzorovanega rojevanja. Ženske so bile videne predvsem kot ‘proizvajalke’ državljanov, torej delovne sile; vsakršen odmik od ideala heteroseksualne poroke in kopice otrok je bil bridko kaznovan, modre ženske, najpogosteje zeliščarke, torej tiste, ki so poznale abortivno moč zelišč, pa so običajno končale na grmadi, še posebej, če se je izvedelo, da so z zelišči pomagale odpraviti nezaželene nosečnosti.
Avtorja sta v knjigi navajala tudi poročila spremljevalcev življenja goril v naravi, v katerih so ti opazili, da tudi gorile poznajo te rastline; bile so in so ponekod še v uporabi tudi v človeških plemenih, ki še živijo v divjini. Uravnavanje rodnosti je torej stara stvar in je bila zmeraj (razen nekaj zadnjih stoletij) prepuščena ženskam samim – njihovemu občutku za skupnost, njihovi modrosti predvidevanja prihodnjega in ocene sedanjega stanja skupine, plemena, družine. Ta skrb bi morala ostati z žensko in pri ženski, odvisna le od njene posamične presoje in občutka, ali je svet tak, da omogoča ne le preživetje otroka, ki prihaja na svet, temveč tudi njegov razvoj in pogoje za srečo. Pa ne samo otroka, gre tudi za ravnovesje sveta, za preživetje vsem bitjem naklonjenega sveta, ki se s prekomerno razmnožitvijo nevarno zamaje.
Rojstvo otroka je rojstvo novega vesolja – dobesedno. Robert Lanza, avtor knjige Biocentrizem, razlaga kvantno naravo sveta: svet se oblikuje v stiku med opazovalcem in opazovanim, sicer ga ni. Vsakdo ustvarja svoj svet, soustvarjamo pa tudi skupnega.
Rojstvo otroka je rojstvo novega veselja – spominjam se, kako sva se prvič zagledala, moj starejši sin in jaz. In prvi pogled mlajšega sina. Nič ni lepšega v mojem spominu, telo postanem gibko in mehko – in srce toplo. A vseeno, včasih se je treba odločiti za ne, da ne: otroku ne bo dobro, ne bi mogla biti zanj tu in zdaj oba, jaz in oče; ali pa je preveč skrbi z drugimi, ali pa je zdravje načeto … ali pa preprosto čutiš: Ne. Ne jaz, ne ti, ne zdaj, ne. Slediš svojemu občutku, ker je to edino orodje, ki ti pomaga preživeti, živeti v so-bivanju z drugimi, jih upoštevati, postaviti mejo med seboj in drugimi.
Jasno je, da je telo moje – in ni moje, da ga – da me – preči družbeno in biološko, konvencije in instinkti. Da sem sama svoja in od sveta, da pa me tudi nekaj prehaja, je večje od mene – ali sem to tudi jaz ali je to Bog, ne vem – vsekakor pa zaupam temu, kar občutim, zaznavam, čutim, mislim … Kadar se ženskam odreka pravica do splava, se jim odreka pravica do modrega rojevanja: eno ne gre brez drugega.
Kadar se pojavijo govorice o prepovedi splava, postanem žalostna in jezna: žalostna, ker je s prepovedjo ogroženo življenje žensk, ki v življenje enostavno ne morejo, nočejo priklicati še eno bitje, in jezna, ker je bilo teh in takih smrti že dovolj. Dokazano je, da števila splavov ne zmanjšuje prepoved, zmanjšuje ga samo izobrazba. In kjer so ženske dobro izobražene, tam je rodnost manjša, življenje znosnejše za vse. Kjer pa so ženske družbeno enakopravne in enakovredne, tam družba bolje poskrbi za otroke, za invalide, za starejše, za tiste s posebnimi potrebami … ker s(m)o drugi spol, v družbene odnose vnašamo razliko, razlika pa je pogoj ustvarjalnosti, brez katere ni življenja …
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
