Svetlana Makarovič je slovenska pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka in ilustratorka. Njena poezija za odrasle sodi v vrh našega modernizma. V pesmih je eksistencialno izkušnjo sodobnega človeka spojila z ljudskim izročilom, v njih obnavlja tradicionalne ljudske oblike, predvsem balado, ki je po motivih in vsebini temna in tragična. Njena mladinska dela veljajo za sodobno slovensko klasiko. Pogosto piše sodobne živalske pravljice, fantastične pripovedi in pravljice z izvirnimi mitološkimi liki. Izjemen uspeh so požele številne njene lutkovne igre za otroke. Poleg proze za otroke in mladino piše prozo za odrasle. Svetlana Makarovič je tudi izvrstna šansonjerka. Njeni šansoni satirično in humorno obravnavajo družbene konvencije, lažno moralo, družinske in medčloveške odnose. Njena bibliografija vsebuje več kot 300 del, tu naj navedemo le njene pesniške zbirke: Somrak, 1964, Kresna noč, 1968, Volčje jagode, 1972, Srčevec, 1973, Pelin žena, 1974 ,Vojskin čas, 1974, Izštevanja, 1977, Pesmi, 1979, Sosed gora, 1980, Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste, 1984, Pesmi Svetlane Makarovič in Risbe Franceta Miheliča, 1987, Krizantema na klavirju (šansonska besedila), 1990, Tisti čas, 1993, Bo žrl, bo žrt, 1998, Samost, 2002, Zima vezilja, 2016, Naj bo poleti, 2018. Med drugim je prejela nagrado Prešernovega sklada, 1975, Jenkovo nagrado 1994, Levstikovo nagrado, 2011 in Zlatnik poezije, 2012. Leta 2000 je zavrnila Prešernovo nagrado.
Pa se je zgodilo, da se je po naključju samo desna roka globoko urezala v prst. Desnica je zavpila od bolečine, leva pa se je na tihem oddahnila, ker se nesreča ni pripetila njej.
